Jedro

Imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v zdravstveni postaji, ki je dobil stanovanje v zvezi s svojo zdravniško službo na tem področju, katere pa ne opravlja v zdravstveni postaji, nima pravice do nakupa tega stanovanja

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da sklene s tožnikom kupoprodajno pogodbo za trisobno stanovanje v ... in da izstavi zemljiškoknjižno listino za vpis tožnikove lastninske pravice na stanovanju po predhodni nastavitvi knjige etažne lastnine. Pritožbi tožene stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi revizije navaja, da je bil objekt zdravstvene postaje zgrajen najmanj deset let pred tem, ko je bilo z adaptacijo podstrešja zgrajeno tožnikovo stanovanje. To stanovanje nima nikakršne povezave z zdravstveno postajo oziroma njeno dejavnostjo, saj tožnik v tej postaji ni nikoli opravljal svojega zobozdravstvenega poklica. Sodišče druge stopnje je z ugotovitvijo, da je bilo stanovanje zgrajeno za tistega, ki dela v zdravstveni postaji, kršilo tudi načelo neposrednosti in tudi določbo 2.odst.373.čl. ZPP. Ker obstaja po Stanovanjskem zakonu obveznost tožene stranke, da proda stanovanje, je bilo z odločitvijo sodišča druge stopnje zmotno uporabljeno materialno pravo.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10.tč.2.odst.354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Po 3.odst.129.čl. Stanovanjskega zakona velja izjema, ko lastniki niso dolžni prodati stanovanja, tudi za stanovanja, namenjena osebam za opravljanje službene dolžnosti (40.čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih), na katerem je bila dodeljena stanovanjska pravica. Že iz tožnikovih navedb v teku postopka izhaja, da je dobil stanovanje v zgradbi Zdravstvene postaje na podlagi stanovanjske pogodbe, sklenjene dne 8.8.1985 z Zdravstvenim domom, pri katerem je ves čas zaposlen kot zobozdravnik. Okoliščina, če dela tožnik ravno na Zdravstveni postaji, ni odločilna. Bistveno je, da je bilo stanovanje v zdravstveni postaji dodeljeno tožniku v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti v zdravstvu na tem področju. Pri takem položaju pa ni odločilna okoliščina ugotovitev sodišča druge stopnje, da je sporno stanovanje namenjeno tistemu, ki dela v zdravstveni postaji in da je bilo zato dodeljeno tožniku. Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s kršitvami pravdnega postopka, ki naj bi jih po revizijskih navedbah s tako ugotovitvijo storilo sodišče druge stopnje. Čeprav je Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur.l.SRS, št.35/82 in 14/84) predvidel le pravico do začasne uporabe stanovanja, namenjenega osebi, ki opravlja službeno dolžnost, je bilo sporno stanovanje dodeljeno tožniku na način, da je pridobil na njem imetništvo stanovanjske pravice. Glede na določbo 3.odst.129.čl. Stanovanjskega zakona pa stanovanjska pravica ne daje tožniku pravice do nakupa stanovanja. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).