Jedro

Tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo z zakonitim sklepom o izrečenem disciplinskem ukrepu, torej po njegovi krivdi, po 10. alinei 1. odst. 10. čl. ZZZPB nima pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Enota republiškega zavoda za zaposlovanje je dne 29.5.1992 izdala odločbo, s katero je zavrnila tožnikov zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Ugotovila je, da za takšno nadomestilo ni pogojev po 19. členu zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ker je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa, torej po njegovi krivdi.

Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil in navajal, da mu je bila pravica do nadomestila odvzeta, čeprav ima več kot devetindvajset let delovne dobe. S tem je bil dodatno kaznovan. Pri sodišču združenega dela je sprožil dva delovna spora, kjer zahteva tudi razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zaradi odločitve tožene stranke so tožniku tudi prenehale oziroma so omejene njegove pravice iz zakona o zdravstvenem zavarovanju. Delavski svet ga je razrešil funkcije direktorja. Disciplinska komisija je izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja, ugovor pa je delovski svet zavrnil. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo in odločitev oprla na 10. alineo 1. odstavka 19. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Tožnik nima pravice do nadomestila med brezposelnostjo, ker mu je delovno razmerje dokončno prenehalo zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sklep je disciplinska komisija sprejela 22.8.1991, delovno razmerje pa je tožniku prenehalo 7.10.1991. Prenehanje delovnega razmerja brez krivde oziroma volje delavca je pogoj za pridobitev pravic v času brezposelnosti.

V tožbi je tožnik navajal, da je bil razrešen funkcije direktorja kot tehnološki višek. Začel je dva delovna spora pred sodiščem združenega dela. Krivda za prenehanje delovnega razmerja mu ni dokazana. Tožena stranka še ne more vedeti, ali je kriv za prenehanje delovnega razmerja, ker delovni spor še ni končan. Zakonito določilo, na katerega se sklicuje, tožena stranka napačno razlaga. Denarno nadomestilo po 17. členu zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti je vezano na delovno dobo. Tožnik je prikrajšan, ker nima pravic iz zakona o zdravstvenem zavarovanju, prikrajšani pa bodo tudi njegovi otroci, ker jih ne more preživljati. Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Uradni list RS, št. 5/91, 12/92), ki je začel veljati 16.2.1991, v 19. členu določa, v katerih izčrpno navedenih primerih zavarovanec ne more uveljavljati pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. V 10. alinei 1. odstavka je tak razlog dan tudi, če je zavarovancu prenehalo delovno razmerje zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa. Iz spisu priloženih dokaznih listin pa tudi iz tožnikovih navedb, predvsem iz njegove dodatne vloge k pritožbi z dne 24.6.1992, je razvidno, da mu je dokončno prenehalo delovno razmerje zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91) in zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki ga je dovoljeno uporabljati v Republiki Sloveniji na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I), sta sprejela takoimenovano načelo dokončnosti. To načelo pomeni, da pravne posledice za delavca v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja nastanejo z dokončnostjo odločitve pristojnega organa. Ker je torej tožniku dokončno prenehalo delovno razmerje zaradi njegove krivde, je tožena stranka pravilno oprla odločitev na 10. alineo 1. odstavka 19. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Gre za prenehanje delovnega razmerja po krivdi tožnika, zaradi česar nima pravice do denarnega nadomestila. V zvezi z ugovori tožnika je treba dodati, da bo imel v primeru, če bo uspel v delovnih sporih, vse pravice iz delovnega razmerja, torej bo imel pravico do plače in ga bo morala, če bo uspel, organizacija, v kateri je bil zaposlen, tudi za ves čas socialno zavarovati. 17. člen zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposlenosti določa pravice zavarovanca za primer brezposelnosti. Gre za splošno določbo, na katero se tožnik glede na način prenehanja njegovega delovnega razmerja ne more sklicevati. Drugi ugovori tožnika glede na pravilno odločitev tožene stranke in glede na razlog prenehanja delovnega razmerja, ne morejo biti pomembni za odločitev v tem upravnem sporu.

Po obrazloženem je sodišče moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) tožbo zavrniti.