Jedro

V denacionalizacijskem postopku najemniki stanovanjskih in poslovnih prostorov ne morejo biti stranka, ker jim ZDen kot materialni predpis tega ne zagotavlja.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Komite za urejanje prostora občine je na podlagi 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) s sklepom zavrgel zahtevo L.I.P., B.P. in K.P. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu), za uvedbo postopka za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih v vl. št. 79 in 1224 z dne 10.2.1993). Navedeni prvostopni organ je ugotovil, da so vlagatelji zahteve otroci B.P., umrlega 17.9.1946, z zadnjim bivališčem v Sloveniji, jugoslovanskega državljana in državljana Republike Slovenije od 28.8.1945 do svoje smrti. Vlagatelji zahteve so z vlogo z dne 3.4.1991, dopolnjeno z dne 6.4. in 29.4.1992, zahtevali vrnitev podržavljenih nepremičnin. Navedeni prvostopni organ tudi ugotavlja, da je zavezanec za vrnitev premoženja občina, za poslovni prostor v izmeri 207,50 m2 pa je zavezanec za vračilo trgovsko podjetje. Z odločbo Mestne zaplembene komisije z dne 23.10.1945 (pravilno 1946) je na podlagi 1. in 2. točke 1. člena odloka AVNOJ z dne 21.11.1944 o prehodu sovražnikovega imetja v državno last prešlo vse imetje B.P. v državno last. B.P. je s kupno pogodbo z dne 15.11.1941 kupil navedene nepremičnine od K.A. Z odločbo okrajnega sodišča je bilo na podlagi 6. člena navedenega odloka ugotovljeno, da je navedena pogodba ničen pravni posel. Z odločbo z dne 23.10.1947 je bilo premoženje zaplenjeno K.A. Navedeni prvostopni organ je ugotovil, da vlagatelji nimajo aktivne legitimacije, ker je bilo premoženje zaplenjeno K.A. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi prizadete stranke in odpravila citirani sklep navedenega prvostopnega organa ter temu organu zadevo vrnila v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka meni, da je iz podatkov upravnih spisov mogoče nesporno ugotoviti, da so bile nepremičnine formalno podržavljene tako K.A. kot tudi B.P. (odločba Mestne zaplembene komisije z dne 23.10.1946), kupna pogodba, ki sta jo sklenila B.P. in A.K., pa je bila izrečena za nično nekaj let po izvedenem vpisu v zemljiško knjigo. Po mnenju tožene stranke je nesporno tudi dejstvo, da z odločbo o zaplembi premoženja K.A. ni bilo ničesar podržavljenega, zato tudi ni bil v ničemer oškodovan oziroma prikrajšan. Res je, da je bil akt o podržavljenju njegovega premoženja izdan in postal tudi pravnomočen, vendar do premika premoženja v njegovo škodo ni nikoli prišlo. Z odločitvijo zaplembene komisije in sodišča, ki je razveljavilo kupno pogodbo, pa je bil po mnenju tožene stranke nesporno prikrajšan in oškodovan prednik vlagateljev zahteve, ki je K. za prodane nepremičnine plačal kupnino, sicer slednji ne bi dovolil vpisa v zemljiško knjigo, ki mu pa ni bila povrnjena, saj nasprotnih dokazov v pritožbenih spisih namreč ni. Na podlagi navedenih dejstev tožena stranka ugotavlja, da so bile sporne nepremičnine dejansko in tudi formalno (odločba Mestne zaplembene komisije z dne 23.10.1946) podržavljene B.P. in ne A.K., zato ga je, ob še drugih izpolnjenih pogojih, ki izhajajo iz upravnih spisov, po določbah zakona o denacionalizaciji šteti za upravičenca. Taka odločitev tudi ustreza načelu, ki je bilo podlaga za sprejem tega zakona, ki glasi, da je namen zakona popravljanje krivic, storjenih posameznikom v povojnem obdobju, s tem, da pa se z denacionalizacijo ne sme delati novih krivic. Iz obrazloženega po mnenju tožene stranke nesporno izhaja, da je bila s podržavljenjem premoženja krivica storjena prav predniku prizadete stranke.

V tožbi, ki so jo tožniki vložili kot najemniki hiše in poslovnih prostorov, tožniki navajajo, da je izpodbijana odločba v celoti neutemeljena in da pravni predpisi niso bili pravilno uporabljeni. Po njihovem mnenju vlagatelji zahteve za denacionalizacijo v predmetni upravni zadevi nimajo aktivne legitimacije, kot je to pravilno ugotovil že prvostopni organ. Premoženje, ki je predmet te denacionalizacije, je bilo namreč zaplenjeno K.A. in ne pokojnemu B.P. Odločba Okrajnega sodišča, s katero je bila kupna pogodba izrečena za nično, ni akt o podržavljenju premoženja v smislu določb zakona o denacionalizaciji. Zato bi moral pok. B.P. oziroma njegovi pravni nasledniki uveljavljati zahteve iz naslova škode zaradi ničnosti kupoprodajne pogodbe v rednem civilnem postopku že v času, ko je bila stavba zaplenjena A.K., ne pa v sedanjem postopku denacionalizacije. Podana pa je tudi možnost, da vložijo zahtevek za denacionalizacijo tudi upravičenci po A.K., zato je nujno potrebno razčistiti navedena pravna vprašanja. Zahtevo za denacionalizacijo bi bilo potrebno zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zavreči, podrejeno pa pravne naslednike pok. B.P. napotiti na pot pravde. Obstaja namreč precej spornih dejstev, tudi če bi se spuščali v razčiščevanje dejanskega stanja v smislu obrazložitve izpodbijane odločbe - ali je bila plačana kupnina in ali je dejanska škoda nastala pok. B.P. ali A.K., kar pa že presega okvir upravnega postopka. Glede na to, da pok. B.P. ni uveljavljal nobenega civilnega zahtevka proti A.K. in škode ni uveljavljal v civilnem postopku, je vprašljivo ali mu je škoda sploh nastala in ali je bila sploh plačana kupnina. Smiselno predlagajo, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Predlagajo tudi naj sodišče odloči, da jim je tožena stranka dolžna povrniti stroške upravnega spora v 15 dneh pod izvršbo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do dneva plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja in še dodaja: tožena stranka ne more ugotoviti, kdo so v konkretnem primeru tožniki, ker v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe sploh niso sodelovali kot stranke. Na podlagi istih naslovov tožnikov lahko sklepa, da so tožniki najemniki prostorov oziroma stanovanj v zgradbi, ki je predmet denacionalizacije. Če so tožniki dejansko najemniki, po njeni oceni niso aktivno legitimirani za vložitev tožbe, ker izpodbijana odločba ne posega v njihove pravice ali v njihovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Zato sodišču predlaga, da tožbo zavrže s sklepom. Tožena stranka še pripominja, da so bile zaradi enakega obravnavanja upravičencev v podobnih primerih, kot je ta, že vrnjene podržavljene nepremičnine upravičencem, in sicer v občinah ... in ... V navedenih občinah je teh primerov več, zlasti zaradi prodaje premoženja oseb nemške narodnosti, ki so se v tistem času izseljevale.

Sodišče je moralo tožbo zavreči. Po presoji sodišča tožniki niso aktivno legitimirani za vložitev tožbe.

Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I) sicer v 1. odstavku 60. člena določa, da ima v denacionalizacijskem postopku položaj stranke tudi pravna in fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Tožniki kot najemniki stanovanjskih in poslovnih prostorov v navedeni hiši, ki je predmet denacionalizacije, svojo pravno korist v tožbi niti ne utemeljujejo, pač pa le izpodbijajo aktivno legitimacijo prizadete stranke v denacionalizacijskem postopku. Tožnikom gredo namreč le pravice in obveznosti iz najemnih pogodb. Na obstoječa najemna razmerja vrnitev nepremičnin namreč ne vpliva (24. člen citiranega zakona). Po izrecni določbi 2. odstavka 29. člena, v zvezi s 30. členom citiranega zakona, se v takih primerih na vrnjenih napremičninah vzpostavi samo lastninska pravica in se ne vrača tudi posest. V citiranem zakonu tako ni podlage za stališče, da se v denacionalizacijskem postopku odloča o pravni koristi najemnikov stanovanj in poslovnih prostorov. Zato tožniki v konkretni zadevi ne morejo varovati svojih pravnih koristi ali pravic, ker jim tega materialni predpis ne zagotavlja.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ki se smiselno uporablja kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Ne glede na to, da je sodišče tožbo zavrglo, sodišče pojasnjuje tožnikom glede na njihov tožbeni predlog o povrnitivi stroškov upravnega spora, da po 61. členu ZUS v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške.