Jedro

Trditveno in dokazno breme o tem, koliko je poravnal glavni dolžnik, je na toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (v II. in IV. točkah izreka) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 22397/2017 z 20. 3. 2017 razveljavi v celoti (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 94.776,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka), kar je zahtevala več ali drugače, pa je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki 1.597,94 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na vse pritožbene razloge in predlaga razveljavitev sodbe v točkah II in IV izreka ter ponovni postopek in odločanje. Navaja, da je sodišče napačno zavzelo stališče pri zavrnitvi dokaza z zaslišanjem toženca, češ da mu dogovori med posojilojemalcem in njim niso bili znani in da je zato zaslišanje nepotrebno. Toženec je bil direktor družbe in mu je zato dogovarjanje s posojilodajalcem poznano, enako tudi plačevanje obveznosti in neupravičeno odtegovanje dobroimetja z računa posojilojemalca in samovoljno zapiranje slabše zavarovanih terjatev. Toženec je izkazal, da višina njegovega dolga ne znaša 94.776,89 EUR, temveč 54.882,56 EUR. V postopku je navajal, da je bil del vtoževanega dolga poplačan, med ostalim s samovoljnim odtegovanjem dobroimetja s poslovnega računa posojilojemalca. Banka ni spoštovala dolžnikove zahteve in terjatev ni zapirala po zapadlosti. Sodišče je samo pribavilo izpis transakcij s poslovnega računa posojilojemalca, vendar je upoštevalo zgolj transakcije, pri katerih je izrecno navedeno, da gre za poplačilo glavnice in obresti, ostalih pa ne. Toženec vztraja, da je zahtevek tožeče stranke neizkazan, dokazno breme glede višine terjatve je namreč na strani tožeče stranke. Sodišče je spregledalo trditve toženca, da se vsa v izvlečku izpisa transakcij navedena izplačala nanašajo na sporno posojilo, saj tožeča stranka teh trditev ni ovrgla in celo priznala, da ne more natančno določiti, na kaj se posamezno plačilo nanaša. Tožeča stranka ima na voljo vso dokumentacijo v zvezi s posojilno terjatvijo, medtem ko toženec razpolaga le z izpisom transakcij, ki ga je pribavilo sodišče. 3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da naj bi pri zavrnitvi dokaznega predloga z njegovim zaslišanjem zavzelo napačno stališče, da je zaslišanje nepotrebno zato, ker tožencu dogovori med tožečo stranko in posojilojemalcem niso bili znani. Z navedeno utemeljitvijo je namreč prvostopenjsko sodišče zavrnilo zgolj dokazni predlog z zaslišanjem tožeče stranke, kar pomeni zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke, torej pravne osebe, ki je terjatev prevzela od banke s sporazumom o ugotovitvi odstopa terjatve že po sklenitvi kreditne pogodbe in po zapadlosti terjatve. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da zakonitemu zastopniku tožnice prav zato dogovori med banko in kreditojemalko ne morejo biti znani. Dokazni predlog z zaslišanjem toženca pa je prav tako pravilno zavrnilo, saj ta dokaz, zaradi odsotnosti vsebinskih trditev toženca o nepravilnostih banke pri poravnavi zapadlih terjatev iz več kreditnih pogodb, za odločitev ne bi imel pomena. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni bila storjena.

6. Tožnica utemeljuje tožbeni zahtevek na izpolnitvi pogodbe o kratkoročnem kreditu št. Pg-1716710/11 z dne 30. 3. 2011, sklenjene med banko A., d.d., in družbo B., d.o.o., kot kreditojemalko. Toženec je v pogodbah nastopal kot zakoniti zastopnik kreditojemalke ter s podpisom poroštvene izjave kot porok in plačnik. Med strankama je sporna višina preostalega dolga, ker je bil nesporno delno že odplačan. Tožeča stranka zahteva plačilo 70.000,00 EUR glavnice ter nateklih obresti za 31.361,86 EUR. Toženec je ugovarjal navedenemu izračunu glavnice in obresti v tem, da naj bi poravnal že višji znesek kreditnih obveznosti in zato dolgoval le še 54.882,56 EUR. Prvostopenjsko sodišče je po izvedenem dokaznem postopku delno sledilo ugovoru toženca in zahtevani znesek znižalo za dve plačili z dne 18. 1. 2012 v višini 6.100,00 EUR ter 484,97 EUR, tako da mu je naložilo plačilo 94.776,89 EUR.

7. Pravna podlaga toženčeve obveznosti so poleg pogodbenih tudi določbe Obligacijskega zakonika, ki urejajo poroštvo (1012. in nadaljnji členi OZ).

8. Toženec utemeljuje nižji znesek dolga zgolj s trditvijo, da naj bi banka posojilojemalcu samovoljno odtegovala dobroimetje s poslovnega računa, pri čemer pa1 konkretno sploh ne pove, katera naj bi bila posamezna delna plačila in kdaj naj bi bila banki plačana. Trditveno in dokazno breme o tem, koliko je poravnal glavni dolžnik (družba B., d.o.o., katere direktor je bil toženec), je na toženi stranki. Tožeča stranka je navedla konkreten izračun višine terjatve, ki ga toženec v pretežnem delu ni uspel izpodbiti. Trditve o delnem plačilu dolga so namreč trditve, s katerimi tožena stranka nasprotuje zahtevku za plačilo in torej sodijo v njeno trditveno in dokazno breme (212. člen ZPP). Kot je pravilo poudarilo prvostopenjsko sodišče, toženec v postopku (razen nespornega plačila glavnice 75.000,00 EUR ter omenjenih dveh zneskov, plačanih 18. 1. 2012), ni dokazal, da naj bi kreditojemalec poravnal višji znesek kredita. Še posebej zato, ker je bilo med banko in kreditojemalcem sklenjenih več kreditnih pogodb, bi moral toženec dokazati, katere obveznosti so bile banke poplačane z nakazili dne 19. 5. 2011 (priloga B3 in C1), pri katerih je kot namen plačilo navedeno zgolj "plačilo računa".

9. Neutemeljeno je vztrajanje pritožbe pri ugovoru, da banka ni spoštovala dolžnikove zahteve, kako naj se iz plačil na bančni račun "zapirajo" (poravnajo) terjatve. Toženec ni dokazal sporazuma o vrstnem redu vračunavanja po določbi 287. člena OZ, sploh pa ni podal nobenih konkretnih trditev v tej smeri.

10. Pritožbeni očitki so zato neutemeljeni in ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Razen za tri zneske, plačane 19.5.2011 z oznako „plačilo računa“, ki so razvidni iz izpiska transakcij v prilogi B3 in C1.