Jedro

Iz računa nista razvidna obseg in vrsta opravljenih storitev, kar je po določbah 82. člena ZDDV-1 obvezen podatek na računu, račun z vsemi obveznimi sestavinami pa po določbah 67. člena ZDDV-1 pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Obseg in vrsta opravljenih storitev tudi nista razvidna iz pogodbe, sklenjene z družbo A. d.o.o., v kateri so posplošeno opisana dela, ki naj bi jih opravila omenjena družba kot izvajalec storitev.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na točki I/2 in I/3 izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-4274/2011-28 (07-510-13) z dne 20. 5. 2015, zavrže. II.V ostalem delu (ki se nanaša na točko I /1 izreka) se tožba zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora poslovnih knjig in dokumentacije, davka na dodano vrednost, davka od dohodka iz kapitala in davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2011 z izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu tožeči stranki dodatno odmeril in naložil v plačilo davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje oktober in november 2009 ter februar in april 2011 v skupni višini 27 800,00 EUR in pripadajoče obresti.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da tožeča stranka kot zavezanka za DDV davka ni obračunala februarja 2011, ko je nastala davčna obveznost in s tem ravnala v nasprotju s 33. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) ter da je v nasprotju s 63. členom ZDDV-1 odbijala vstopni DDV v mesecih oktobru 2009, novembru 2009 in aprilu 2011, kot to sledi iz izreka in iz tabele na strani 88 izpodbijane odločbe.

3. Tako se v zvezi z odbitkom DDV, opravljenim v aprilu 2011, v točki 4.11. obrazložitve ugotavlja, da je imela tožeča stranka med stroški intelektualnih storitev leta 2011 evidentiran račun št. 4/2011, ki je bil izdan za storitve po pogodbi z dne 4. 4. 2011 za znesek 12 000,00 EUR in da se je odbijal DDV po stopnji 20% od osnove 10 000,00 EUR v višini 2 000,00 EUR. Obenem se ugotavlja, da tožeča stranka razen pogodbe, sklenjene z družbo A. d.o.o. kot izvajalcem storitev, kljub pozivom davčnega organa ni predložila nobenih pojasnil oziroma dokumentov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, katere storitve so bile opravljene, kdo jih je opravil in kdaj. Ustreznih podatkov davčni organ tudi ni uspel pridobiti uradoma, kar pomeni, da ni izkazano, da bi bila transakcija, na katero se nanaša račun, dejansko opravljena in da zato tožeča stranka nima pravice do odbitka vstopnega DDV. V zvezi s pripombami in dopolnitvami pripomb na zapisniške ugotovitve davčni organ navaja, da tožeča stranka kljub obljubam, da bo predložila ustrezno poslovno dokumentacijo in kljub izdanim sklepom, s katerimi je bila pozvana, da to stori, zgolj pavšalno navaja kot dokaz vpogled v ustavni spor zoper Odlok o prostorskem planu Občine B. ter predloži eno od projektnih map v zvezi s projektom C. iz leta 1970, iz katere pa aktivnosti družbe A. d.o.o. iz inšpiciranega obdobja niso razvidne. Tako ni nobenega dokaza o tem, da bi družba A. d.o.o. kot dobavitelj opravila kakršnekoli aktivnosti v zvezi s storitvami iz pogodbe, tj. v zvezi s projektom C. ali z nepremičnino na naslovu D., to pa pomeni, da tožeča stranka v pripombah ni navedla novih dejstev in dokazov, ki bi bile lahko podlaga za drugačno odločitev in zato njenih pripomb ni bilo mogoče upoštevati.

4. V zvezi z obveznostjo za plačilo DDV, ki se nanaša na februar 2011, iz razlogov izpodbijane odločbe v točki 5.1. sledi, da je tožeča stranka izdala račun št. 4/2011 z dne 1. 2. 2011, s katerim je zaračunala storitve po pogodbi z dne 13. 12. 2010 v znesku 53 000,00 EUR. Pogodba je bila sklenjena za namene obratovanja oziroma za namene najema, medtem ko iz računa ni razvidno, kakšne storitve so bile zaračunane. Predvsem ni razvidno, da bi bila zaračunana najemnina, saj se računi za najemnino izstavljajo ob posameznem plačilu, obenem pa po podatkih o prometu na TRR tožeče stranke vsi prilivi, prejeti s strani družbe A. d.o.o., ki nastopa v pogodbi kot najemojemalec, predstavljajo prejeto posojilo, kar pomeni, da ne gre za najem. To pa pomeni, da je tožeča stranka, ki na računu navaja oprostitev DDV (po napačnem členu), s tem ko DDV ni obračunala, ravnala v nasprotju s 3. in 33. členom ZDDV-1 in je zato dolžna od osnove 53 000,00 EUR obračunati in plačati DDV po stopnji 20% v višini 10 600,00 EUR. Pripombe in dopolnitev pripomb, ki jih je dala tožeča stranka na zapisnik, davčni organ zavrne kot neutemeljene, ker tožeča stranka ni predložila nobenega dodatnega dokumenta, ki bi bil lahko podlaga za drugačno odločitev. Tožeča stranka v pripombah ponavlja vsebino pogodb, ne daje oziroma ne predlaga pa dodatnih pojasnil, tako da tudi po pripombah ni mogoče razmejiti oziroma določiti deleža, ki ga po pogodbah predstavlja najem in deleža, ki ga predstavljajo storitve v zvezi z upravljanjem nepremičnin, na katere se nanašajo sklenjene pogodbe.

5. Kot izhaja iz točke 5.2.1. izpodbijane odločbe, sta bila v inšpekcijskem postopku preverjena tudi prejeta računa št. 94 za oktober in št. 101 za november 2009. Oba računa sta bila evidentirana med stroški intelektualnih storitev.

6. Z računom št. 94 v znesku 25 000,00 EUR so bile zaračunane storitve po Aneksu z dne 1. 10. 2009 k Pogodbi o ureditvi odnosov z dne 5. 1. 2009, vezano na najemnino. Iz pogodbe ni razvidno, da družba E. d.d. nastopa kot najemodajalec in tožeča stranka kot najemojemalec. Formalno je v aneksu navedeno, da E. d.d. predlaga znižanje najemnine, tožeča stranka pa to potrdi in sprejme, pri čemer iz listin ni razvidna vsebina posla in ni jasno, iz česa sploh izvira znižanje najemnine, oziroma da so bile storitve sploh opravljene. Ni torej razvidno, da bi račun temeljil na dejansko opravljeni transakciji, zato je tožeča stranka ravnala v nasprotju z določbami 63., 67. in 81. člena ZDDV-1, ko je na podlagi tega računa v obračunu za oktober 2009 uveljavljala odbitek vstopnega DDV v višini 5 000,00 EUR, obračunan po stopnji 20% od davčne osnove 25 000,00 EUR. Pripomb in dopolnitev pripomb tožeče stranke davčni organ ni upošteval, saj ugotavlja, da na podlagi zbranih podatkov še vedno ni razvidno, katera najemnina naj bi se znižala, oziroma ni razvidna vsebinska podlaga za znižanje najemnine, če le-ta s strani tožeče stranke ni (bila) zaračunana. Poleg tega tožeča stranka ne predloži nobenih konkretnih listin in podatkov o spremenjenih okoliščinah v konkretnih objektih, ki bi bili podlaga za znižane stroške najema. Zato pripombe tožeče stranke niso razumljive, saj najemnina, glede na podatke tožeče stranke, sploh ni bila zaračunana, zato tudi ne more biti zmanjšana.

7. Račun št. 101 v znesku 51 000,00 EUR je bil izdan s strani družbe F. d.o.o. za storitve po pogodbi z dne 13. 1. 2009 in aneksa z dne 6. 8. 2009, ki se nanašajo na nepremičnino na G. Po ugotovitvah inšpekcije tožeča stranka k računu ni priložila nobenih listin o kakršnihkoli aktivnostih, ki bi bile opravljene s strani dobavitelja, družba F. d.o.o. pa v davčnem izkazu tudi ne izkazuje prihodkov po navedenem računu. Poleg tega ob izdaji računa ni bila več zavezanec za DDV. Zato je tožeča stranka ravnala v nasprotju s 63. in 67. členom ZDDV-1, ko je v obračunu za november 2009 odbijala DDV od navedene osnove 51 000,00 EUR po stopnji 20% v višini 10 200,00 EUR, saj je prejela račun od osebe, ki po zakonu ne bi smela izkazati DDV. Pripombe tožeče stranke na zapisniške ugotovitve je davčni organ upošteval, kolikor se nanašajo na položaj družbe F. d.o.o. kot zavezanca za DDV. Na podlagi ponovnega vpogleda v davčne evidence se namreč ugotavlja, da je bila družba F. d.o.o. zavezanec za DDV v zadevnem davčnem obdobju. Obenem pa se na podlagi vseh pregledanih dokumentov ugotavlja, da omenjena družba ne izpolnjuje davčnih obveznosti, ne oddaja davčnih obračunov in ne izkazuje stroškov niti za leto 2009 niti za leto 2010. Poleg tega iz predloženih listin še vedno ni razvidno, kakšna dela, kdaj in kje naj bi omenjena družba opravila, oziroma da je delo opravila prav ta družba. To pa pomeni, da je tožeča stranka ravnala v nasprotju z določbami 63., 67. in 81. člena ZDDV-1 in nima pravice do odbitka DDV iz razloga, ker ga je odbijala na podlagi računa, ki ne temelji na dejansko opravljeni transakciji s strani dobavitelja.

8. V zvezi s pripombami tožeče stranke z dne 14. 4. 2015, ki jih je dala v zvezi z že omenjenimi ugotovitvami davčnega organa (v točkah 4.11., 5.1. in 5.2.1. odločbe) davčni organ ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila nobenih dodatnih dokumentov za svoje trditve in jih zato kot neutemeljene zavrača. 9. Drugostopenjski davčni organ je pritožbo zoper izpodbijani del izpodbijane odločbe zavrnil. V svojih razlogih navaja, da se v celoti strinja z odločitvijo in razlogi prve stopnje. Računi, na katerih je opis storitev takšen, da se sklicuje zgolj na pogodbo ali aneks in brez spremljajoče dokumentacije tudi po presoji pritožbenega organa zahtevajo konkretnejšo presojo in pojasnila, kaj je bilo zaračunano v smislu obsega in vrste opravljenih storitev. Tudi iz pogodb in aneksov namreč omenjeni podatki, ki bi lahko služili kot identifikacija poslovnega dogodka, niso razvidni. Zato mora v primeru, če nastane dvom o verodostojnosti računa, tisti, ki je na podlagi računa uveljavljal odbitek vstopnega DDV, izkazati, da je bila zaračunana transakcija dejansko opravljena tako, kot izhaja iz računa. V konkretnem primeru je davčni organ utemeljeno podvomil v to, da so bile zaračunane storitve opravljene, zato je bilo na strani tožeče stranke, da njihovo resničnost dokaže. Tega pa tožeča stranka iz razlogov, ki jih je navedel že prvostopenjski davčni organ, s svojimi navedbami v pripombah (ki so enake pritožbi), ni uspela dokazati. Glede na določbe ZDDV-1 ter sodno prakso morajo biti za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV izpolnjeni vsi materialni in formalni pogoji. Med drugim mora biti iz računov razviden obseg in vrsta opravljenih storitev, česar pa zadevni računi ne vsebujejo. Teh podatkov tudi ne vsebujejo pogodbe in drugi predloženi dokazi, kar pomeni, da so računi neverodostojni in da ne izpolnjujejo pogoja iz 6. točke prvega odstavka 82. člena ZDDV-1 v zvezi z drugim odstavkom 138. člena Pravilnika. S tem niso izpolnjeni temeljni pogoji za odbitek vstopnega DDV, saj tožeča stranka ne razpolaga z ustreznim računom niti ni izkazano, da so bile storitve po spornih računih opravljene in s tem uporabljene za namene obdavčenih transakcij. Zato nepopolni računi, kot so obravnavani, pomenijo tisti razlog, iz katerega tožeča stranka nima pravice do odbitka vstopnega DDV. Nepopolni računi tudi po praksi SEU pomenijo zadosten razlog za nepriznanje pravice do odbitka, zahteva po obveznih podatkih na računih pa po presoji druge stopnje ne presega tistega, kar je nujno potrebno za pravilno obračunavanje in pobiranje davka in za nadzor na tem. Poleg tega ni zanemarljivo, da so izdajatelji računov povezane osebe, kar dodatno utemeljuje dvome davčnega organa o neverodostojnosti računov. Kršeno pa tudi ni načelo davčne nevtralnosti, saj je bilo ugotovljeno, da sta bila kršena obvezna pogoja za odbitek DDV.

10. Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa o pritožbi. Pri tožbi vztraja tudi po tem, ko je bila izdana drugostopenjska davčna odločba ter sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v celoti odpravi.

11. V tožbi tožeča stranka najprej pojasni, da se Pogodba o ureditvi odnosov z dne 5. 1. 2009 nanaša na najemno pogodbo z dne 1. 1. 2008, ki je bila sklenjena med družbo A. d.o.o. in družbo E. d.d., in ki omogoča znižanje najemnine v primeru spremenjenih okoliščin. V tem primeru najemojemalec izstavi račun za znižanje najemnine družbi A. d.o.o. ali družbi H. - tožeči stranki. V konkretnem primeru je bilo glede na gospodarska gibanja pričakovati bistveno znižanje število nočitev v letu 2009, zato je bil 1. 10. 2009 sklenjen aneks k pogodbi o ureditvi odnosov, s katerim je bila dogovorjena znižana najemnina in je družba E. d.d. tožeči stranki izstavila račun št. 94 za znižanje najemnine, vse v skladu s sklenjenimi pogodbami. Vsi ti dokazi, ki se predlagajo v tožbi, so bili že predloženi v inšpekcijskem postopku.

12. V zvezi z računom št. 101 družbe F. d.o.o. z dne 27. 11. 2009 tožeča stranka navaja, da je v letu 2002 pridobila objekt na G., ki obsega poslovne prostore v velikosti približno 200 m2. Objekt je bil v najemu, najemnik pa I. d.d. Objekt ni imel samostojnega električnega priključka. Priključek se je nahajal v sosednji zgradbi, ki je bila v lasti družbe J. d.d. Ta družba je tožečo stranko v začetku leta 2009 večkrat obvestila o nameri, da bo tožeči stranki (s katero je bila v sodnem sporu) izklopila elektriko. Zato je družba F. d.o.o. po pooblaščencu K.K. izvajala dela in v skladu s tem je bil 6. 8. 2009 sklenjen aneks k pogodbi o izvedbi del z dne 13. 1. 2009, vsa dela pa izvedena, tako da je tožeča stranka dobila samostojni priključek za elektriko, izvedena pa je bila tudi preureditev toplotne postaje. Tožeča stranka kot dokaz opravljenih del predlaga izjavo odvetnika L.L., ki je zastopal družbo J. d.d. in v kateri le-ta omenja kot predstavnika tožeče stranke M.M. Ime M.M. se omenja tudi v predloženem gradbenem dovoljenju, resničnost tožbenih navedb pa dokazuje tudi vsebina sklepa sodišča o začasni odredbi, s katerim je bil prepovedan odklop elektrike zaradi škode, ki bi lahko nastala tožeči stranki. Vse navedeno po navedbah tožeče stranke dokazuje resničnost njenih navedb in verodostojnost pogodbe z dne 13. 1. 2009 in aneksa z dne 6. 8. 2009 ter s tem dejstvo, da so bila dela s strani družbe F. d.o.o. dejansko opravljena v obsegu, ki je razviden iz pogodbe in aneksa, saj bi sicer, če bi ne bila opravljena, tožeči stranki nastala škoda s trajnimi poslovnimi posledicami. Tudi ti predlagani dokazi so bili že predloženi v inšpekcijskem postopku.

13. V zvezi z računom št. 4/2011 z dne 1. 2. 2011 tožeča stranka pojasni, da je bila 13. 12. 2010 sklenjena pogodba o najemu in zagotavljanju jamstva med družbama E. d.d. in tožečo stranko kot najemodajalcem ter družbama F. d.o.o. in A. d.o.o. kot najemojemalcem. Dne 20. 12. 2010 je bil na podlagi 8. člena te pogodbe sklenjen dodatek, po katerem je tožeča stranka družbi A. d.o.o. oddala v najem Apartmaje N., O., Hotel P. in Hotel R.I., dne 31. 12. 2010 pa je družba A. d.o.o. sklenila podnajemno pogodbo z družbo E. d.d. za iste objekte. Nakar je dne 1. 2. 2011 tožeča stranka na podlagi pogodbe o najemu vključno z aneksom izstavila družbi A. d.o.o. račun za omenjene objekte za najemnino (53 000,00 EUR), ki je bila dogovorjena z najemno pogodbo. Na isti dan (1. 2. 2011) je tudi družba A. d.o.o. izstavila družbi E. d.d. račun na podlagi podnajemne pogodbe (v višini 54 000,00 EUR). V zvezi s prometom, ki ga izkazujejo podatki TRR (kot posojilo), pa tožeča stranka pojasni, da knjiži vsa nakazila med povezanimi osebami kot posojilo med povezanimi osebami, najmanj enkrat letno oziroma po potrebi pa izvede medsebojni pobot in ugotovi dejansko stanje. Razlog za takšen način evidentiranja poslovnih dogodkov izhaja iz zmanjšanja stroškov, saj predstavlja brezgotovinsko zapiranje obveznosti zaradi visokih stroškov plačilnega prometa velik prihranek.

14. V zvezi s pogodbo z dne 4. 4. 2011 in računom št. 4/2011 tožeča stranka navaja, da je bila kot imetnik kompleksa C. vpisana v zemljiško knjigo 15. 3. 2006. S tem je tožeča stranka nameravala dobiti pogoje za gradnjo novega objekta Hotela C. Z odlokom Občine B. je bila taka namera potrjena, vendar zaradi vložene zahteve za referendum in kasnejšega ustavnega spora gradnja ni bila več mogoča. Gradbeno dovoljenje je bilo sicer izdano že v letih 1968 do 1970 in velja še danes, kar pomeni, da bi tožeča stranka v primeru, če bi uspela zbrati staro dokumentacijo, kljub opisanim oviram lahko začela z gradnjo. Gradbeno dokumentacijo je naročila že družba Hotel C. iz Ljubljane, ki pa je nato od namere odstopila in je bila zato vsa dokumentacija izgubljena oziroma razpršena po različnih arhivih. Dokumentacije nima niti Občina B. Zato je bilo treba to dokumentacijo nujno zbrati zaradi nadaljevanja gradnje in zato je tožeča stranka z družbo E. d.d. sklenila pogodbo o delitvi stroškov priprave projekta ter nato še pogodbo z družbo A. d.o.o., ki je poleg zbiranja dokumentacije izvedla še dela za dolgoročno oddajo poslovnih prostorov na D. Vsa dela po pogodbi so bila opravljena, dokazovanje pa je zaradi opisane situacije možno zgolj z ogledom na omenjeni lokaciji. Drugih dokazov v tej zvezi, kot je dejansko zbrana dokumentacija na podlagi pogodbe z dne 4. 4. 2011, tožeča stranka ne more predložiti in to dokumentacijo je tožeča stranka tudi že predložila na vpogled davčnemu organu.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka

16. Sodišče je moralo tožbo v tem delu zavreči. 17. Kot dovolj jasno sledi iz izpodbijane in drugostopenjske davčne odločbe, je drugostopenjski davčni organ pritožbi tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo delno ugodil in odločbo prve stopnje v točkah I/2 in I/3 izreka odpravil in v tem delu zadevo vrnil v ponovni postopek in odločanje organu prve stopnje. V tem delu torej odločitve davčnih organov še ni, zato tožeča stranka pravnega interesa za tožbo zoper ta del odločbe, ne glede na razloge, iz katerih je bila odločba odpravljena, ne izkazuje. Čim pa ni pravnega interesa za tožbo, mora sodišče na podlagi določb 6. točke 36. člena Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot nedopustno zavreči. K II. točki izreka

18. Tožba ni utemeljena.

19. Po pregledu spisov in izpodbijanega dela izpodbijane določbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi davčnih organov, zato jih sodišče po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje. Poleg tega sodišče ugotavlja, da so tožbeni ugovori povsem enaki pritožbenim, ti pa pripombam na zapisnik. Ugotavlja pa tudi, da sta na pripombe oziroma pritožbene ugovore pravilno in v celoti odgovorila že davčna organa, zato se sodišče tudi v tem delu sklicuje na obrazložitev prvostopenjske in drugostopenjske davčne odločbe. V zvezi s tožbenimi ugovori le še dodaja:

20. Kot sledi iz spisov in izpodbijane odločbe, je podlaga za odbitek DDV, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v obračunu za april 2011, račun št. 4/2011, ki ga je tožeči stranki izdala družba A. d.o.o., in iz katerega sledi samo, da je izdan na podlagi pogodbe z dne 4. 4. 2011. Iz računa torej nista razvidna obseg in vrsta opravljenih storitev, kar je po določbah 82. člena ZDDV-1 obvezen podatek na računu, račun z vsemi obveznimi sestavinami pa po določbah 67. člena ZDDV-1 pogoj za uveljavljanje pravice do odbitka DDV. Obseg in vrsta opravljenih storitev tudi nista razvidna iz pogodbe, sklenjene z družbo A. d.o.o., v kateri so posplošeno opisana dela, ki naj bi jih opravila omenjena družba kot izvajalec storitev. Zato je davčni organ tožečo stranko utemeljeno pozval, da izkaže, da so bila dogovorjena dela tudi dejansko opravljena. Tožeča stranka je v odgovoru na poziv najprej posredovala pojasnila o opravljenih poslih in le-ta nato, enako kot v tožbi, dokazovala z listinami, ki pa so (bile) zgolj splošne narave, predvsem pa iz predloženih dokazil, kot pravilno ugotavlja že prvostopenjski davčni organ, ko odgovarja na pripombe, ni (bilo) razvidno, da bi bila pri njihovem zbiranju udeležena družba A. d.o.o. kot izvajalec storitev. Poleg tega se neprerekano ugotavlja, da iz poslovnih knjig družbe A. d.o.o. ni razvidnih nobenih stroškov, ki bi bili povezani z izdanim računom ter da pri omenjeni družbi ni bilo mogoče najti nobenih poročil, evidenc ali drugih dokumentov, ki bi bili vezani na zaračunane storitve. To pa pomeni, da je pravilna ugotovitev davčnih organov, po kateri račun ne temelji na dejansko opravljeni transakciji, oziroma da iz računa dejansko opravljena dela niso razvidna in da zato niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za odbitek DDV, ki ga je tožeča stranka uveljavljala na podlagi računa.

21. Do oprostitve DDV v znesku 10 600,00 EUR naj bi bila tožeča stranka upravičena zaradi storitev najema. Gre za račun št. 4/2011 z dne 1. 2. 2011, izdan družbi A. d.o.o., s katerim je tožeča stranka zaračunala storitve po pogodbi z dne 13. 12. 2010 v znesku 53 000,00 EUR. Za kakšne storitve gre, iz računa ni razvidno, iz pogodbe pa izhaja, da je sklenjena tako za namene obratovanja oziroma upravljanja nepremičnin ter za namene najema, pri čemer ni jasno, kakšen je delež najema po pogodbi in s tem po računu. Obenem je iz TRR razvidno, da vsi prilivi s strani družbe A. d.o.o. predstavljajo posojilo, kar pomeni, da tudi iz prometa na računu ni izkazano zatrjevano najemno razmerje. Zato po presoji sodišča davčni organ tudi po pripombah na zapisnik in ob upoštevanju predloženih dokazil, vključno z dodatkom k pogodbi z dne 20. 12. 2010, utemeljeno ugotavlja, da glede na vsebino računa in ostale zbrane podatke, za uveljavljanje oprostitev plačila DDV iz naslova najema nepremičnin ni zadostne podlage.

22. Podlaga za uveljavljanje odbitka DDV (v davčnem obdobju oktober 2009) v znesku 5 000,00 EUR je račun št. 94 za znesek 25 000 EUR, ki ga je izdala družba E. d.d. tožeči stranki in s katerim so zaračunane „storitve na podlagi pogodbe z dne 1. 10. 2009“. Tudi v tem primeru torej na računu niso navedeni vsi obvezni podatki in prav tako kot v prejšnjih dveh primerih je vsebino računa pravilno presodil že prvostopenjski davčni organ v izpodbijani odločbi. Pogodba se, kot sledi iz njene vsebine, sicer res nanaša na možnosti oziroma pogoje, pod katerimi se najemnina iz sklenjene najemne pogodbe lahko zviša oziroma zniža, s tem da tožeča stranka lahko neposredno prizna znižanje družbi E. d.d., kot to navaja tožeča stranka v tožbi in pred tem že v pripombah na zapisnik. Vendar pa davčni organ po presoji sodišča utemeljeno ne sledi določbam pogodbe, pripombe na zapisnik pa kot nezadostne oziroma nerazumljive zavrne. Ugotavlja namreč, da iz računa oziroma iz pogodbe razlog za znižanje najemnine ni razviden, medtem ko analiza nočitev, na katero se sklicuje tožeča stranka v pripombah v letu 2009 še ni obstajala in zato za presojo v konkretnem primeru ni relevantna. Predvsem pa pripomb ne upošteva zato, ker ob pregledu računov, izdanih na podlagi najemne pogodbe z dne 1. 1. 2008 (neprerekano) ugotavlja, da je bil celotni (zaračunani) znesek za najem za leto 2009 storniran in da torej za znižanje najemnine in s tem za izdajo računa tožeči stranki ni (bilo) vsebinske podlage. To pa pomeni, in takšnemu zaključku sledi tudi sodišče, da izstavljeni račun ne temelji na dejansko opravljeni transakciji in da zato za odbitek vstopnega DDV ni podlage.

23. Iz računa št. 101, ki ga je izdala družba F. d.o.o. tožeči stranki za 51 000 EUR, izhaja samo, da je izdan za „storitve po pogodbi z dne 13. 1. 2009 in aneksu z dne 6. 8. 2009“. Dogovorjene storitve so nato opisane v pogodbi in v aneksu, vendar pa se obenem v odločbi utemeljeno ugotavlja, da tožeča stranka ni predložila nobenih dokumentov o aktivnostih, ki jih je opravil izvajalec storitev. Poleg tega se ugotavlja, da izdajatelj računa - družba F. d.o.o. ne izkazuje v davčnem izkazu nobenih prihodkov ali odhodkov iz naslova zaračunanih storitev. Po predložitvi pripomb na zapisnik pa se utemeljeno ugotavlja še, da tudi listine, ki jih je tožeča stranka priložila pripombam na zapisnik, ne izkazujejo opravljenih storitev, temveč je na njihovi podlagi mogoče zgolj domnevati, da so bile opravljene, kar pa za ugotavljanje obsega in vrste storitev, ki se zahteva po določbah ZDDV-1 nedvomno ne zadošča. Pri tem iz odločbe sledi, da je davčni organ presodil prav vse dokaze, ki jih je tožeča stranka predložila v pripombah na zapisnik in na katere se ponovno sklicuje v tožbi, analiziral pa je tudi podatke o družbi F. d.o.o., ki jih je pridobil uradoma ter na podlagi vsega navedenega po presoji sodišča utemeljeno sklenil, da za uveljavljanje odbitka DDV po računu družbe F. d.o.o. ni bilo ustrezne podlage.

24. V ostalem tožeča stranka ugovorov nima, sodišče pa samo, pri preizkusu po uradni dolžnosti, nepravilnosti odločbe v izpodbijanem delu tudi ne ugotavlja. Zato je sledilo predlogu tožene stranke, ki ga je dala v odgovoru na tožbo, in tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K III. točki izreka

25. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže ali zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

26. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).