Jedro

Dolžnost upravnega organa je bila, da odloči v skladu s tožnikovo vlogo in zahtevkom, postavljenim v vlogi. To je tudi storil, ni pa upravni organ dolžan, kot to napačno meni tožnik, odločati še o morebitnih drugih pravnih sredstvih, ki jih stranka ne uveljavlja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju tožena stranka) po 43. členu do 48. členu Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) zavrgla tožnikovo pritožbo zaradi molka organa prve stopnje glede zahteve za odpravo odločbe Davčnega urada Koper DT 42270-340/2013-1 z dne 20. 6. 2013. V obrazložitvi navaja, da je tožnik podal pritožbo zaradi molka organa glede predloga za odpravo posamičnega akta zaradi posledic odločbe Ustavnega sodišča RS. V vlogi 30. 3. 2015 je poleg predloga za obnovo postopka predlagal tudi, da davčni organ odpravi odločbo Davčnega urada Koper DT 42270-340/2013-1 z dne 20. 6. 2013 in njene posledice. Dolžnost odpraviti navedeno odločbo, izdano na podlagi določila Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), za katerega je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-125/14, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 16/15, odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo RS, je imel davčni organ na podlagi 43. člena do 48. člena ZUstS. Odločil pa je le o predlogu za obnovo postopka, ne pa tudi o pozivu za odpravo odločbe, čeprav 46. člen ZUustS uzakonja pravico vsakega subjekta, kateremu so zaradi neustavnosti predpisa nastale škodljive posledice, da zahteva spremembo ali odpravo posamičnega akta pri organu, ki je odločil na prvi stopnji. Ta pravica pa se zrcali v dolžnosti prvostopenjskega organa, da o zahtevani odpravi odloči neposredno na podlagi omenjenega člena.

2. Tožena stranka v nadaljevanju ugotavlja, da je bil tožniku odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti ter da je bila tožnikova pritožba zoper navedeno odločitev zavrnjena z odločbo Ministrstva za finance kot drugostopenjskega organa z dne 5. 2. 2014. Ker tožnik navedene odločitve ni izpodbijal v upravnem sporu, je postala pravnomočna. Tožnik je 30. 3. 2015 podal poziv za odpravo odločbe in posledic te odločbe. Skliceval se je na odločbo Ustavnega sodišča U-I-125/14-17, s katero je bila odpravljena pravna podlaga, na kateri je organ v zadevi določil davčno osnovo za odmero davka. V vlogi je nato navajal še predlog za obnovo postopka ter predlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Tožena stranka se ne strinja s tožnikovo navedbo, da prvostopenjski organ ni odločil o njegovi zahtevi. Tožnik v vlogi ni nikjer navedel, da podaja vlogo v skladu z 43. členom do 48. členom ZUstS, niti ni navedel, da gre konkretno za vlogo po 46. členu ZUstS. Prvostopenjski organ pa tudi ni mogel po vsebini sklepati, da bi šlo za zahtevek po tej pravni podlagi, saj navedena določba v konkretnem primeru sploh ne pride v poštev. Po določbi 46. člena ZUustS lahko vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javni pooblastil, nastanejo škodljive posledice, zahteva njihovo odpravo. Ker v konkretni zadevi ni šlo za to, da bi Ustavno sodišče RS odpravilo podzakonski predpis oziroma splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni mogoče iz vloge z dne 30. 3. 2015 niti smiselno sklepati, da je bil dan zahtevek po tej določbi ZUstS. Posledično prvostopenjski davčni organ ne more biti v zamudi z odločanjem o tem zahtevku, saj po presoji tožene stranke tak zahtevek sploh ni bil dan. V konkretnem primeru pritožba ni dovoljena, zaradi česar jo je tožena stranka zavrgla na podali 246. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločbo in uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Z odmerno odločbo z dne 20. 6. 2013 je bil tožniku odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 v skupnem znesku 33.748,86 EUR, v nadaljevanju pa je bilo tožniku odobreno obročno plačevanje. Tožniku je bil navedeni davek odmerjen na podlagi določil Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (v nadaljevanju ZIPRRS1314), pri tem pa je kot davčno osnovo na podlagi 193. člena ZUJF določil seštevek posplošene tržne vrednosti nepremičnin v lasti tožnika, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin. V Uradnem listu RS je bila 6. 3. 2015 objavljena odločba Ustavnega sodišča RS U-I 125/14-17, s katero je Ustavno sodišče RS odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo RS. S tem je bila odpravljena pravna podlaga, na kateri je bila v konkretni zadevi določena davčna osnova za odmero davka. Tožnik je zato 30. 3. 2015 poslal na prvostopenjski organ vlogo, s katero je organ pozval k odpravi odločbe z dne 20. 6. 2013 in njenih posledic zaradi neustavnosti zakona. Dodatno pa ga je pozval tudi k obnovi postopka in predlagal še odpravo odločbe po nadzorstveni pravici.

4. Tožnik je 15. 6. 2015 prejel sklep prvostopenjskega organa, s katerim je le-ta negativno odločil o tožnikovemu predlogu za obnovo postopka. Po zavrnitvi tožnikove pritožbe je tožnik vložil tožbo, ki se pri sodišču vodi pod I U 1551/2015. Tožnik je 23. 7. 2015 prejel še odločbo Ministrstva za finance z dne 16. 7. 2015, s katerim je to odločilo o tožnikovi zahtevi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Še vedno pa tožnik, kljub pozivu, ni prejel odločitve o prvem postavljenem zahtevku, ki se glasi na odpravo odločbe o odmeri davka, ki je bil odmerjen na podlagi neustavnega zakonskega določila in na odpravo njenih posledic. Zato je 29. 6. 2015 vložil pritožbo zaradi molka organa. Drugostopenjski organ pa je z izpodbijano odločbo tožnikovo pritožbo zavrgel. Tožnik navaja razloge, s katerimi utemeljuje svoj pravovarstveni interes, da sodišče v predmetnem upravnem sporu vsebinsko odloči. Ker se pred naslovnim sodiščem že vodi upravni spor v zvezi s predlogom za obnovo postopka (I U 1551/2015) predlaga, da sodišče obe zadevi združi v skupno obravnavo in odločanje.

5. Tožnik v nadaljevanju navaja, da je v vlogi 30. 3. 2015 kumuliral troje zahtevkov, ki jih je med drugim utemeljil tudi na podlagi 88. člena, 89. člena in 90. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki pa ne temeljijo zgolj na tej podlagi. Tožnik je namreč ves čas uveljavljal zahtevek na odpravo odmerne odločbe in njenih posledic, kot jih dajejo določila ZUstS. V zvezi z navedbo v izpodbijani odločbi, da iz tožnikove vloge ne izhaja, da je podana v skladu s 43. členom do 48. člena ZUstS, tožnik poudarja, da stranki v postopku ni treba navajati pravne podlage svojih zahtevkov, saj mora upravni organ sam poznati pravo. Tožnik pa še navaja, da že iz naziva njegove vloge izhaja, da gre za tri dele, od katerih sta se le dva nanašala na obnovo postopka in nadzorstveno pravico, tretji pa je izrecno uporabil terminologijo 46. člena ZUstS (namreč „nastale škodljive posledice“, „zahteva njihovo odpravo“ in „odpravo posamičnega akta“.

6. Tožnik meni, da v obravnavani zadevi narava stvari dopušča, podatki v spisu pa dajo zanesljivo podlago, kar omogoča, da sodišče samo odloči o stvari. V zadevi namreč ni sporno, da je tožnik z odmero in plačilom davka na podlagi odmerne odločbe, temelječe na neustavi pravni podlagi, utrpel škodljive posledice, saj je plačal davek, ki mu, če bi bilo spoštovano načelo pravne države ter ustavnosti in zakonitosti, ne bi smel biti odmerjen. V skladu z nastalimi pravnimi posledicami in namenom izdaje odločbe Ustavnega sodišča RS ter 46. členom ZUstS morajo biti škodljive posledice, nastale s posamičnim aktom na podlagi neustavnega predpisa, odpravljene. Tožnik pa lahko zahteva njihovo odpravo skupaj z odpravo posamičnega akta, izdanega na prvi stopnji, kar je tožnik storil z vlogo z dne 30. 3. 2015. Meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za odpravo odločbe o odmeri davka in njenih posledic na podlagi 46. člena in drugih členov ZUstS. Izpodbijana odločitev je zato nezakonita.

7. Odločitev, ki tožniku ne prizna pravice do odprave odmerne odločbe in vračila plačanih zneskov davka, je po mnenju tožnika materialnopravno zmotna. Razlog, s katerim tožena stranka utemeljuje zavrženje pritožbe, namreč, da določbe ZUstS v konkretnem primeru sploh ne pridejo v poštev, je neutemeljen in protiustaven. Neutemeljena in protiustavna pa je tudi presoja, da tožnik na podlagi omenjene ustavne odločbe ni upravičen do odprave škodljivih posledic odmerne odločbe. Tožnik izpostavlja kot bistveno dejstvo, da je odmerna odločba postala pravnomočna izključno zato, ker tožnik zoper njo ni sprožil upravnega spora. S tem pa se tožnika, ki je zaupal v pravilnost odločitve davčnega organa, postavlja v bistveno slabši položaj napram tistim, ki so zoper take odločbe uveljavljali nadaljnja pravna sredstva. Taka razlaga je oz. bi bila v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), načelom zaupanja v pravo ter načelom pravne države (2. člen Ustave RS). Kršena pa bi bila tudi tožnikova ustavna pravica do povračila škode (26. člen Ustave RS).

8. V primeru, da bi sodišče menilo, da odločba Ustavnega sodišča U-I-125/14-17 učinkuje zgolj za postopke, ki še niso pravnomočno zaključeni, pa tožnik opozarja, da je, ob predpostavki, da je takšna razlaga zakonsko utemeljena, ZUstS v relevantnem delu (členi 43, 44, 46 in 47 ZUstS) v nasprotju z Ustavo RS, pri čemer se sklicuje na pravice, določene v Ustavi RS. V primeru, da tožniku s predpisom ni omogočeno, da učinkovito zahteva nazaj vračilo plačanega davka, pa tožnik meni, da gre za ustavno nedopustno povzročeno pravno praznino. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o tožnikovi pritožbi v zvezi z molkom organa glede tožnikove zahteve z dne 30. 3. 2015 za odpravo odločbe tako, da pritožbi ugodi in odloči, da se odpravi odločba o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti z dne 20. 6. 2013 ter, da se plačani zneski davka na nepremično premoženje večje vrednosti, v zneskih, ki jih navaja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi vrnejo tožniku.

9. Podrejeno pa tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki, ki naj vsebinsko odloči o tožnikovi pritožbi zaradi molka organa prve stopnje v zvezi z odpravo odločbe z dne 20. 6. 2013. V vsakem primeru pa predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da tožniku povrne vse stroške postopka. Podrejeno pa predlaga, da sodišče, v skladu z 23. členom ZUstS prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti določil členov: 43, 44, 46 in 47 ZUstS pred Ustavnim sodiščem RS. Podrejeno tudi predlaga, da sodišče v skladu s 23. členom ZUstS prekine postopek in začne postopek pred Ustavim sodiščem RS, ki naj ugotovi, da obstoji ustavno-nedopustna pravna praznina glede vračila davka na premoženje večje vrednosti tistim zavezancem, ki so davek že plačali na podlagi pravnomočnih odmernih odločb, izdanih na podlagi 193. člena ZUJF.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so razlogi za odločitev razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga zavrnitev tožbe.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da so pravilni razlogi tožene stranke, s katerimi je le-ta zavrgla tožnikovo pritožbo zaradi molka organa prve stopnje. Sodišče se strinja z navedenimi razlogi ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi z ugovori, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi, sodišče še dodaja:

13. Predmet presoje tega upravnega spora je odločitev tožene stranke o zavrženju tožnikove pritožbe zaradi molka organa prve stopnje. Zaključila je, da molk, ki ga uveljavlja tožnik (da organ prve stopnje ni odločil o njegovem zahtevku), ni podan. Z navedenimi zaključki tožene stranke pa se strinja tudi sodišče. 14. Sodišče se strinja z ugotovitvami tožene stranke, da je prvostopenjski organ v celoti odločil o tožnikovi vlogi z dne 30. 3. 2015, zaradi česar molk prvostopenjskega organa ni obstojal. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik v vlogi z dne 30. 3. 2015 podal poziv za odpravo odločbe z dne 3. 12. 2015 in posledic te odločbe, pri čemer je v zvezi z navedeno odločbo uveljavljal predlog za obnovo postopka in predlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. V zadevi ni sporno, da je prvostopenjski organ odločil o tožnikovem predlogu o obnovi omenjenega postopka. Prav tako ni sporno, da je drugostopenjski organ odločil o tožnikovi zahtevi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. S tem pa je bilo tudi po presoji sodišča odločeno o celotni tožnikovi zahtevi.

15. Po presoji sodišča so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da bi moral prvostopenjski organ tožnikovo vlogo z dne 30. 3. 2015 obravnavati tudi kot vlogo, podano v skladu s 43. členom do 48. členom ZUstS. Tožnik se pri tem neutemeljeno sklicuje, da mora upravni organ sam poznati pravo. Dolžnost upravnega organa, v konkretnem primeru davčnega organa, je bila, da odloči v skladu s tožnikovo vlogo in zahtevkom, postavljenim v vlogi. To je tudi storil (prvostopenjski organ je odločil o predlogu za obnovo postopka, drugostopenjski organ pa je odločil o zahtevi za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici). Ni pa upravni organ dolžan, kot to napačno meni tožnik, odločati še o morebitnih drugih pravnih sredstvih, ki jih stranka ne uveljavlja.

16. Ker je po presoji sodišča tožena stranka tožnikovo pritožbo zaradi molka organa utemeljeno zavrgla, iz razloga, ker za molk organa prve stopnje v danem primeru ni šlo, sodišče kot nerelevantne ni presojalo tožbene ugovore, ki presegajo omenjeni relevantni okvir. Gre za navedbe, ki se tičejo pravnomočnosti odmerne odločbe ter tožnikovega predloga za prekinitev postopka ter za začetek postopka za presojo ustavnosti posameznih določb ZUstS oziroma zatrjevane pravne praznine.

17. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da obravnavanje navedene zadeve združi z zadevo I U 1551/2015, v kateri se vodi upravni spor v zvezi s predlogom za obnovo postopka. Ugotovilo je namreč, da je sodišče v zadevi I U 1551/2015 že odločilo s sodbo z dne 24. 3. 2016. 18. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je tožena stranka utemeljeno zavrgla tožnikovo pritožbo zaradi molka organa prve stopnje. Sodišče sicer ugotavlja, da bi tožena stranka morala navedeno tožnikovo pritožbo zavreči s sklepom in ne z odločbo (kar smiselno izhaja iz drugega odstavka 240. člena ZUP v zvezi z 246. členom ZUP). Vendar pa po presoji sodišča navedena pomanjkljivost ni v ničemer posegla v tožnikovo pravico ali pravno korist, saj zaradi navedene pomanjkljivosti tožnik ni bil v slabšem položaju. Sodišče je zato tožbo na podlagi 1. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.