Jedro

Soglasje požarnega inšpektorja se ne more nanašati na projekte za gradnjo, ki so izdelani po izdaji soglasja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbama ugodi in se odločbi Ministrstva za okolje, prostor in energijo z dne 23.7.2002 in z dne 1.10.2002, odpravita ter se zadevi vrneta Ministrstvu za okolje in prostor v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbi tožene stranke, in sicer dopolnilno enotno dovoljenje za gradnjo z dne 23.7.2002 in dopolnilno enotno dovoljenje za gradnjo z dne 1.10.2002; s sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) pa je združilo v skupno obravnavo in odločanje zadevi U 257/2002 in U 351/2002. Z dopolnilnim enotnim dovoljenjem za gradnjo z dne 23.7.2002 je tožena stranka investitorjema Ministrstvu ... in Mestni občini N.G. dovolila v okviru gradnje obvoznice K.-S. - 1. etapa gradnjo protihrupne ograje (S9, S10 in S11), kolesarske in peš poti ob V. od profila 5B do profila 13B in komunalnih vodov za elektriko in telefon. Z dopolnilnim enotnim dovoljenjem za gradnjo z dne 1.10.2002 pa je tožena stranka delno enotno dovoljenje z dne 18.12.2001 dopolnila tako, da je v izreku tega dovoljenja dodala, da se nanaša tudi na parcele 724, 723/1, 723/2 in 723/3, 58/4 (med njimi so tudi parcele tožnikov) k.o. N.G., pri čemer je pri posameznih ureditvah (peš in kolesarske poti, gradnja protihrupnih ograj in graditev krožišča s priključnimi cestami) določila, na katerih parcelah se bodo ta dela izvajala.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Ugotovilo je, da so bila z dopolnilnim enotnim dovoljenjem za gradnjo z dne 23.7.2002 vključena v gradnjo obvoznice tudi zemljišča tožnikov, zaradi česar so utemeljeno postali stranke tega postopka. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi najprej navedlo relevantne določbe Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 59/96, 45/99, 42/00 in 52/00), in sicer 36. člen, 1. odstavek 33.a člena, 2. odstavek 33.a člena, 1. in 2. odstavek 34. člena. Ugotovilo je tudi, da je podlaga za obe izpodbijani dopolnilni dovoljenji lokacijski načrt za obvoznico K.-S., ki je bil sprejet z Odlokom o lokacijskem načrtu za obvoznico K.-S. (Uradni list RS, št. 78/98). Poudarilo je tudi, da je projekt PGD/PZI za celotno obvoznico K.-S. temeljil na navedenem lokacijskem načrtu in je izveden v skladu s pogoji in zahtevami tega načrta. Zato je zavrnilo tožbeni ugovor, da so bile kršene določbe materialnih predpisov. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na procesne kršitve, saj so bili tožniki vabljeni na ustno obravnavo in bi lahko tudi po opravljeni obravnavi vpogledali v dokumentacijo in nanjo dali pripombe, vendar tega niso storili. K projektu so pridobljena tudi vsa predpisana soglasja pristojnih organov in organizacij (v nadaljevanju soglasodajalcev), s čimer so ti ugotovili, da za navedeno gradnjo ne bo poseženo v okolje in ne bo imelo posledic pri ljudeh. Soglasodajalci so v skladu s pravili stroke upoštevali vse predpise, standarde in ukrepe, ki so določeni za posamezno področje. Soglasodajalci delajo zaradi zavarovanja javnega interesa in so njihova soglasja dokaz, da se z nameravano gradnjo ne posega v druge javne interese. Pojasnilo je tudi, da teh soglasij v tem postopku neposredno ni mogoče izpodbijati, možno pa je konkretno ugovarjati ugovoru. Vendar pa bi to tožniki morali storiti že v upravnem postopku in ne šele v tožbi. Zato je kot nedopustne tožbene novote zavrnilo tožbene navedbe glede dejstev, ki jih tožniki v upravnem postopku niso uveljavljali. Pojasnilo je tudi, da se z dopolnilnim enotnim dovoljenjem za gradnjo z dne 1.10.2002 dopolnjuje delno tudi dopolnilno enotno dovoljenje za gradnjo z dne 23.7.2002, v obsegu konkretnih navedb parcelnih številk pri protihrupni ograji, kolesarskem in peš prometu. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za povračilo stroškov postopka, pri čemer je svojo odločitev oprlo na 3. odstavek 23. člena ZUS.

Zoper prvostopno sodbo so tožniki vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Navajajo, da so že v tožbi grajali odločbo tožene stranke zaradi neupoštevanja določb 9.a člena Zakona o varstvu pred požarom. Navedli so tudi konkretne pomanjkljivosti, vendar se sodišče prve stopnje do teh ni opredelilo, temveč jih je zavrnilo kot tožbeno novoto, in zato v tem delu sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zato ne more preizkusiti. Ker mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, ali je materialno pravo ob izdaji upravnega akta pravilno uporabljeno, bi moralo ugotavljati, ali so podane zatrjevane kršitve v točki VI. obeh tožb, torej, ali so določbe Zakona o varstvu pred požarom pravilno uporabljene. Te določbe so namenjene predvsem varovanju javnih interesov, pa tudi zasebnih, in v okviru tega javnega interesa bi sodišče moralo oceniti izpodbijane upravne odločbe po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali so stranke pripombe in dokazne predloge podale v upravnem postopku ali ne. Po njihovem mnenju je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Tožena stranka, Mestna občina N.G., kot prizadeta stranka, in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Na pritožbo je odgovorila DRSC. V odgovoru navaja, da pritožba ni utemeljena. Sklicuje se na požarno soglasje požarnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, Izpostava N.G. z dne 27.7.2000, ki ga je požarni inšpektor dal h gradbeni dokumentaciji. V tem soglasju je določeno, da je bilo pri pregledu projektne dokumentacije ugotovljeno, da so v njej upoštevani vsi veljavni predpisi s področja varstva pred požarom. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Po 36. členu ZGO mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja (in tudi enotnega dovoljenja za gradnjo, ki ga ureja 33.a člen ZGO) med drugim priložiti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ter soglasje prizadetih organov in organizacij, če tako določajo posebni predpisi. Zakon o varstvu pred požarom (ZVPoz, Uradni list RS, št. 71/93, 87/2001 in 110/2002 - ZGO-1) se glede požarnega soglasja v 68. členu sklicuje na prej veljavni Zakon o varstvu pred požarom (Uradni list RS, št. 2/76 in nadaljnji), ki pa v 19. členu določa, h katerim aktom je potrebno požarno soglasje požarne inšpekcije, med drugim določa, da tudi k lokacijskim in gradbenim (torej tudi enotnim dovoljenjem za gradnjo) ter uporabnim dovoljenjem, vse z namenom zagotavljanja požarne varnosti ljudi in premoženja (9a člen zakona).

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bilo požarno soglasje požarnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, Izpostava N.G. z dne 27.7.2000 (v nadaljevanju požarno soglasje), dano "h gradbenemu dovoljenju za gradnjo obvoznice K.-S., ki bo zgrajena v skladu z naslednjo projektno dokumentacijo: - PGG/PZI, P. d.d. N.G. v januarju 2000", sporno pa je, ali je s tem dano tudi požarno soglasje k izpodbijanima dopolnilnima enotnima dovoljenjema za gradnjo, ki slonita na projektih, ki so po podatkih upravnih spisov izdelani po izdaji tega požarnega soglasja, so pa pravno pomembni prav za gradnjo objektov (postavitev protihrupih ograj), ki so predmet izpodbijanih dovoljenj.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v obravnavanem primeru zmotno presodilo listine v upravnih spisih, konkretno požarno soglasje in projektno dokumentacijo, ki je podlaga za izdajo izpodbijanih dopolnilnih dovoljenj. Požarno soglasje je namreč datirano z dnem 27.7.2000, medtem ko sta izpodbijani dopolnilni dovoljenji izdani po tem datumu in se opirata spremembe in dopolnitve osnovnega projekta za gradnjo oziroma dodatne projekte, v katerih so med drugim projektirane tudi s strani tožnikov napadene protihrupne ograje, ki po presoji tožnikov ogrožajo reševanje njihovega objekta ter njih samih v primeru požara, ki pa so izdelani po izdaji požarnega soglasja.

Iz dopolnilnega enotnega dovoljenja z dne 23.7.2002 je namreč razvidno, da se med drugim dopolnjuje točka II B delnega enotnega dovoljenja za gradnjo, ki ga je izdala tožena stranka z dne 18.12.2001 (v nadaljevanju osnovno dovoljenje), ki ureja, kateri projekti so sestavni del osnovnega dovoljenja. Dopolnjuje se z navedbo projektov iz septembra in oktobra 2000, posamezni deli pa so datirani še s poznejšimi datumi. Med temi dopolnitvami je tudi "načrt protihrupne zaščite na obvoznici S., ki ga je izdelal kot podizvajalec S. d.o.o., oktober 2000", ki je v mapi 14 - protihrupna zaščita, torej po tem, ko je bilo dne 27.7.2000 izdano soglasje požarnega inšpektorja. Prav ta projekt pa vsebuje rešitve, ki po presoji tožnikov ogrožajo njihovo požarno varnost. Tudi v dopolnilnem dovoljenju z dne 1.10.2002 se kot projekt, ki je sestavni del dovoljenja, navaja "PGD/PZI krožišče s priključnimi cestami - dopolnitev, ki ga je izdelal P. N.G. d.d., aprila 2002", torej tudi po pridobitvi požarnega soglasja.

Pritožbeno sodišče trditev tožnikov, da so požarno ogroženi, ker h kasnejšim projektom ni bilo pridobljeno požarno soglasje, ne more presojati po vsebini. Lahko le ugotovi, da k tem projektom in k izpodbijanima dopolnilnima dovoljenjema požarno soglasje, ki naj bi zagotavljalo, da so pri z dopolnilnima dovoljenjema nameravani gradnji upoštevani tudi predpisi o varstvu pred požarom, ni moglo biti dano, ker je bilo izdano pred izdelavo teh projektov in pred izdajo obravnavanih dovoljenj.

Ker je prvostopno sodišče zmotno presodilo, da je bilo k projektom, ki so sestavni del dopolnilnih dovoljenj, pridobljeno soglasje požarnega inšpektorja (in morebitnih drugih z zakonom določenih soglasodajalcev) in je na to napačno presojo oprlo svojo odločitev v izpodbijani sodbi, namreč da sta dopolnilni dovoljenji zakoniti, ker so k njima pridobljena predpisana soglasja z zakonom odločenih soglasodajalcev, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, tožbama ugodilo ter na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter ji zadevi vrnilo v ponoven postopek. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč tožena stranka v izpodbijanih odločbah napravila napačen sklep glede dejanskega stanja zadeve, saj je presodila, da je k projektom, ki so sestavni del dopolnilnih dovoljenj, pridobljeno tudi požarno soglasje, kar pa glede na datum izdaje prožarnega soglasja in datume projektov in dovoljenj, ki so poznejši, ne drži.