Jedro

Prepoved predložitve dokazov iz faze pogajanj ali v postopku za sporazumno rešitev spora je treba razumevati restriktivno. Temu ustrezajo le konkretne poravnalne ponudbe. Če listina poleg poravnalne ponudbe vsebuje še druge elemente, ki s poskusom poravnave niso nujno povezani in tega ni mogoče fizično ločiti, je listino dovoljeno predložiti sodišču.

Izrek

I.Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi.

II.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 5.246,10 EUR nadomesti z zneskom 6.077,30 EUR, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v skupni višini 6.077,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III.Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.045,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati 8.249,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2022 do plačila in 32.724,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2022 do plačila (1. izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči povrniti 5.246,10 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. izreka).

2.Zoper celotno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev postopka ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in naloži tožeči stranki plačilo stroškov tožene stranke, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3.Zoper II. točko izreka sodbe, to je zoper stroške, se je pritožila tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev postopka ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in svojo odločitev spremeni po njenem predlogu o stroških. Priglasila je pritožbene stroške.

4.Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke glede II. točke izreka sodbe in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi odločbo sodišča prve stopnje v tem delu. Priglasila je pritožbene stroške.

5.Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v I. točki in priglasila pritožbene stroške.

6.Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7.V tej zadevi je sodišče prve stopnje združilo zadevo I Pg 205/2023 in X Pg 199/2023 v enotno obravnavanje. Tožeča stranka je na podlagi računa 75/22 z dne 29. 7. 2022 zahtevala plačilo zneska 8.249,12 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 7. 8. 2022 do plačila. Z zneskom 32.724,00 EUR je zahtevala plačilo zamudnih obresti, ki jih je obračunala zaradi neplačil posamičnih računov tožene stranke in od njih zahteva procesne obresti od 28. 11. 2022 dalje.

8.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali v letih 2017 in 2018, ko se je poslovanje zaključilo. Sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je tožena stranka svoje obveznosti plačila tožeči stranki plačevala s precejšnjo zamudo.

Glede terjatve iz naslova obračunanih zamudnih obrestiGlede terjatve iz naslova obračunanih zamudnih obresti

9.Sodišče prve stopnje je od z zamudo plačanih računov, ki jih je navedla tožnica, na podlagi 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ) priznalo kapitalizirane zamudne obresti, in sicer od zapadlosti posameznega računa do dneva plačila v skupnem znesku 32.724 EUR skupaj s procesnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje.

10.Pritožnica v pritožbi ponavlja svoje navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje in tudi dopisa, ki ga je pred pravdo poslala tožeči stranki (priloga B1). Vztraja pri tem, da je bil s tem, ko je tožeči stranki poslala elektronsko sporočilo o prognozi in predlaganem poteku plačil z dne 26. 2. 2021 (priloga B6), sklenjen dogovor o celotnem poplačilu odprtih dolgov do tožnice. To kaže na neutemeljenost zahtevka tožeče stranke glede plačila obračunanih zamudnih obresti. Tožeča stranka je na drugi strani ves čas postopka vztrajala, da takšnega dogovora ni nikoli sklenila.

11.Določba 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) navaja, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Trditveno in dokazno breme prehaja med pravdnima strankama. S tem, ko je tožena stranka zatrjevala obstoj dogovora o dokončnem poplačilu dolga in zato kot dokaz predložila elektronsko pošto, je trditveno breme prešlo na tožečo stranko, ki je tak dogovor v svojih vlogah zanikala. Trdila je, da je bil to predlog tožene stranke, ki zanjo ni bil sprejemljiv in ga ni nikoli sprejela. Trditveno in dokazno breme o sprejemu ponudbe dogovora o celotnem poplačilu dolga je tako ponovno prešlo na toženo stranko, ki pa ga ni zmogla. Zgolj zatrjevanje, da tožeča stranka ni zavrnila njene ponudbe in da je sprejemala delna poplačila celotnega dolga, pa ne pomenijo konkludentnega sprejema njene ponudbe in s tem sklenitve dogovora, kot to utemeljuje toženka.

12.Določba 15. člena OZ določa, da je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Določba 22. člena OZ določa, da je ponudba dana določeni osebi kot predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe tako, da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila. Določba 30. člena OZ pa določa, da če naslovnik ponudbe molči, to ne pomeni, da sprejema ponudbo. Drugi odstavek istega člena celo določa, da je brez učinka določilo v ponudbi, da bosta molk naslovnika ali kakšna druga njegova opustitev (na primer, če ne zavrne ponudbe v določenem roku ali če poslane stvari za katero mu je dana ponudba ne vrne v določenem času), veljala za sprejem ponudbe. Določba 28. člena OZ določa, da je ponudba sprejeta, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da sprejema ponudbo. Ponudba je lahko sicer sprejeta, tudi če naslovnik pošlje stvar ali plača ceno ali če stori kaj drugega, kar na podlagi ponudbe prakse vzpostavljene med strankama ali običaja lahko šteje za izjavo o sprejemu. Takšne vzpostavljene prakse ali običaja med strankama toženka ni zatrjevala. Ravno nasprotno, tožnica je toženko ves čas opozarjala na njeno zamudo in da naj plača svoje zapadle obveznosti (priloge A14 in 15).

13.Upoštevaje izrecno vztrajanje tožeče stranke, da ponudbe tožene stranke ni sprejela in na odsotnost trditev in dokazov tožene stranke, da je tožnica njeno ponudbo o dokončnem poplačilu sprejela, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Med pravdnima strankama namreč ni obstajal dogovor, po katerem bi se tožeča stranka odpovedala plačilu zakonskih zamudnih obresti od posameznih izstavljenih računov, s plačilom katerih je tožena stranka nesporno zamujala. Tako ni utemeljen niti očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo njenega zakonitega zastopnika in predlaganih prič, saj ni postavila trditev, o katerih okoliščinah dogovora bi zakoniti zastopnik in priče izpovedovali. Njene trditve o sklenitvi dogovora so ves čas šle le v smeri elektronskega sporočila z dne 26. 2. 2021, ni pa navajala drugih okoliščin sprejemanja tega dogovora (na primer kraja, časa, načina dogovarjanja med pravdnima strankama), zato bi bila izvedba zaslišanj predlaganih prič in zakonitega zastopnika informativen dokaz, ki pa ni dovoljen. Tudi pritožbene navedbe, kaj konkretno bi o okoliščinah sklenitve tega dogovora naj izpovedoval zakoniti zastopnik tožene stranke in predlagane priče, niso konkretizirane. Glede na navedeno so pritožbene navedbe glede odločitve sodišča prve stopnje o plačilu kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti neutemeljene.

Glede terjatve po računu v znesku 8.249,12 EURGlede terjatve po računu v znesku 8.249,12 EUR

14.Račun 75/22 z dne 29. 7. 2022 za plačilo zneska 8.249,12 EUR se nanaša na odprt dolg iz poslovanja med strankama v letu 2018, za kar je tožeča stranka kasneje izstavila račun. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka toženi stranki račun za plačilo 8.249,12 EUR izstavila v skladu z dogovorom med strankama tudi po elektronski pošti dne 4. 8. 2022. Tožena stranka je ugovarjala zastaranje in tudi, da storitev po tem računu ni naročila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko je predlog za znižanje spornega računa za znesek 2.500,00 EUR v elektronskem sporočilu z dne 24. 8. 2022 (priloga A15) ponovno navedla, štelo, da je pripoznala dolg po vtoževanem računu in tako je nastopilo pretrganje zastaranja iz 364. člena OZ.

15.Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do navedb in dokazov tožene stranke, da tožeči stranki nikoli ni naročila izdelave pohištva za recepcijo hotela v Belgiji in da tožeča stranka teh del tudi ni nikoli izvedla. Pritožnica v pritožbi ne konkretizira svojih očitkov. Očita tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke, da pravdni stranki v letu 2022 nista več poslovno sodelovali, zato vtoževani račun za storitve, opravljene v letu 2022, ne more biti utemeljen. Zanika dogovor med strankama, da bosta sporni račun, ki se nanaša na naročilo del iz leta 2018 izstavili kasneje. Nesporno je, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali v letih 2018 in da je tožnica predložila tudi listine o naročilu izvedbe del in izstavila račun zanj. Tožničina zanikanja izvedbe dela na strani tožnice so ostale na ravni pavšalnosti. Sicer pa prihaja pritožnica sama s seboj v nasprotje, ko na eni strani navaja, da teh del pri tožnici naj ne bi naročila, na drugi strani pa se je s tožnico dogovarjala za celostno rešitev plačila dolga in se sklicuje tudi na elektronsko komunikacijo, ki je med njima potekala tudi glede plačila tega računa (priloga A15).

16.Sodišče prve stopnje po mnenju pritožnice tudi ne bi smelo svoje odločitve utemeljiti z elektronsko pošto z dne 24. 8 2022 kot priznanje dolga in s tem pretrganje zastaranja, saj tega sporočila ne bi smelo upoštevati, ker je šlo za pogajanja in na podlagi 309.a člena ZPP in na takšne listine ni dopustno opreti sodne odločbe. Prepoved predložitve dokazov iz faze pogajanj ali v postopku za sporazumno rešitev spora je treba razumevati restriktivno. Temu ustrezajo le konkretne poravnalne ponudbe. Če listina poleg poravnalne ponudbe vsebuje še druge elemente, ki s poskusom poravnave niso nujno povezani in tega ni mogoče fizično ločiti, je listino dovoljeno predložiti sodišču. Iz teorije izhaja,1 da je smiselno, da sodišče v dvomu ali neka listina pade pod prepoved iz citirane določbe, odloči v prid dopustnosti predložitve listine. Stranka bi se tej nevarnosti lahko izognila tako, da bi poravnalno ponudbo podala povsem ločeno in tudi opozorila v njej na predmetno določbo o dokazni prepovedi. Na ta način je mogoče zagotoviti zaupnost pogajanj za sklenitev dogovora izvensodne ali sodne poravnave. Kot izhaja iz tega postopka tožena stranka ni ravnala tako, niti ni tega zatrjevala, pač pa je na opomin tožeče stranke za plačilo dolga podala odgovor v zvezi z po njenem napačnim obračunom del (priloga A 12) in odgovor na opomin pooblaščenca tožeče stranke (priloga A 15), iz katerega izhaja, da meni, da se naj osnova zmanjša in da je njihov obračun obresti drugačen. Glede na navedeno ni mogoče šteti, da je šlo v tem primeru za pogajanja v smislu iz 309.a člena ZPP, pač pa za poslovno komunikacijo med strankama.

17.Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnice tudi napačno razumelo, da je s svojim sporočilom z dne 24. 8. 2022 predlagala znižanje vtoževanega računa 75/22, pač pa je podala le ponudbo za celostno poravnavo, kot izhaja iz vsebine elektronskega sporočila. Ponavlja, da je ta račun večkrat zavrnila, tudi dne 4. 8. 2022 preko elektronske pošte, ko je tožeča stranka navedla, da naj tožena stranka vrže račun v smeti. S tem se je tožeča stranka odpovedala terjatvi iz tega naslova, do česar se sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni opredelilo. Takšne trditve niso smiselne glede na to, da najprej toženka trdi, da je račun 75/22 večkrat zavrnila in da naj bi ji celo tožnica 4. 8. 2022 napisala, da ga vrže v smeti, potem pa je v e-pošti z dne 24. 8. 2022 (priloga A15) predlagala znižanje tega istega računa.

21.Pritožba tožeče stranke je glede na navedeno delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbi deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki 2. izreka spremenilo (358. člen ZPP).

22.Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor stranki morebiti na kakšno pritožbeno navedbo nista dobili izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spoznata, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.4

23.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo 1000 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 21/1 OT), 400 točk za pritožbo zoper del sodbe o stroških, s katero je tožnica v pretežnem delu uspela, 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 1.045,29 EUR.

-------------------------------

Galič,A., Betetto, N., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, tretja knjiga, GV založba, 2009, stran 48.

Glej VSL sodba II Cp 336/2017 in VSL sklep II Cp 3318/2010.

Glej tudi Betetto, N., v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, GV založba, Ljubljana, 2010, stran 25.

Primerjaj: VSRS sklep III Ips 84/2017 z dne 22. 5. 2018 (29. točka obrazložitve).