Jedro

Sodišče prve stopnje je uporabilo pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala (408. člen ZFPPIPP), na kar stranki tudi nista mogli računati, saj je bil izpodbijani sklep izdan v postopku, v katerem sodišče glavne obravnave ni razpisalo. S tem, ko je sodišče odločilo brez naroka, je tožnikoma odvzelo možnost, da navedeta dejstva, ki so pomembna za odločitev (ali je vtoževana terjatev predmet odpusta obveznosti).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodna odločba se v izpodbijanem delu, to je v delu, s katerim je bila tožba zavržena ter v II. točki izreka, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo v delu, v katerem sta tožnika zahtevala ugotovitev, da obstoji njuna terjatev do toženke v znesku 2.900,00 EUR ter zahtevek za plačilo tega zneska tožnikoma. S sodbo je (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek ter (II.) tožnikoma naložilo plačilo toženkinih pravdnih stroškov.

2. Zoper navedeno sodno odločbo sta se v delu, v katerem je bila tožba zavržena ter odločeno o stroških postopka, iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnika. Predlagala sta razveljavitev sodne odločbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo z naslednjimi razlogi: - tožnika tožbe nista vložila v skladu z določbo prvega odstavka 300. člena ZFPPIPP, torej v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev (do 23.6.2017), pač pa znatno po poteku tega roka (11.5.2018); - ne glede na to njuna terjatev ni prenehala (prim. četrti odstavek 300. člena ZFPPIPP in 3. točka drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP); - dodatni dajatveni tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka, ni dopusten; - iz javnih podatkov Ajpes v zadevi St ... je razvidno, da je bil v postopku osebnega stečaja nad toženko 28. 5. 2019 izdan sklep o odpustu obveznosti, ki je postal pravnomočen 15. 6. 2019. Z njim so bile toženki odpuščene obveznosti. Po 2. točki sklepa odpust učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajne dolžnice, ki so nastale do 7. 12. 2016, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP. S pravnomočnostjo sklepa so po prvem odstavku 409. člena ZFPPIPP prenehale pravice upnikov sodno uveljavljati terjatve iz 2. točke izreka v delu, v katerem do pravnomočnosti sklepa niso bile plačane, razen za terjatve, ki se lahko plačajo iz premoženja stečajne dolžnice, ki spada v stečajno maso; - tožnika s tožbo uveljavljata terjatve do toženke, ki so nastale pred 7. 12. 2016, zato odpust obveznosti nanje učinkuje v celoti. V postopku osebnega stečaja niso bile plačane iz premoženja stečajne dolžnice, ki je spadalo v stečajno maso (skladno s 410. členom ZFPPIPP), saj je bilo unovčeno vse premoženje toženke in ni več premoženja, iz katerega bi bilo mogoče poplačilo tožnikov v okviru postopka osebnega stečaja; - postopek osebnega stečaja je bil 1. 1. 2020 pravnomočno zaključen.

6. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odpadel pravni interes tožnikov za tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja njunih terjatev. Pojasnilo je, da je smisel tovrstnih zahtevkov v tem, da se ugotovi, ali in v kolikšni meri so upniki v postopku osebnega stečaja upravičeni do poplačila svojih terjatev. Ker je postopek osebnega stečaja nad toženko zaključen, bi bilo takšno ugotavljanje nepotrebno in tožnika od tega ne bi imela nobene pravne koristi, saj – ne glede na odločitev – poplačila svojih terjatev v postopku osebnega stečaja ne bosta mogla več doseči. V posledici te ugotovitve je sodišče prve stopnje tožbo v ugotovitvenem delu zavrglo (274. člen ZPP). Ker odpust obveznosti, ki ga je v postopku osebnega stečaja izposlovala toženka, učinkuje tudi na terjatve iz naslova odgovornosti za zapustnikove dolgove, ki jih v tem postopku uveljavljata tožnika, je prenehala njuna pravica sodno uveljavljati plačilo teh terjatev (prvi odstavek 409. člena in prvi odstavek 408. člena ZFPPIPP v zvezi s pravnomočnim sklepom St ... z dne 28.5.2019). Ker tožba v tem delu ni dovoljena, jo je sodišče zavrglo tudi v delu, ki se nanaša na dajatveni tožbeni zahtevek.

7. Pritožnika odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe, (med drugimi) izpodbijata z navedbami, da sta uveljavljala terjatve, nastale na podlagi 279. člena ZIZ, torej odškodninske terjatve zaradi škode, prizadejane z neutemeljeno začasno odredbo, pri čemer je bila škoda povzročena namerno oziroma vsaj iz hude malomarnosti. Odpust obveznosti na njune terjatve zato ne more učinkovati. Sodišče prve stopnje je uporabilo pravno podlago (408. člen ZFPPIPP) ter v obrazložitvi navedlo dejstva in se sklicevalo na dokaze (sklep o odpustu obveznosti), ki jih pred tem nobena od strank ni zatrjevala oziroma predlagala, tožena stranka pa tožbenemu zahtevku tudi ni ugovarjala iz tega razloga. Sodišče je odločilo brez naroka za glavno obravnavo, čeprav za to niso bilo izpolnjeni pogoji, s tem pa je pritožnikoma odvzelo možnost, da navedeta dejstva, ki so pomembna za odločitev, to je, da odpust obveznosti ne vpliva na vtoževane terjatve. Posledično izpodbijani sklep nima razlogov glede namerne povzročitve škode.

8. Višje sodišče pritožbenim navedbam pritrjuje. Drži namreč pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje uporabilo pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala (408. člen ZFPPIPP), na kar stranki tudi nista mogli računati, saj je bil izpodbijani sklep izdan v postopku, v katerem sodišče glavne obravnave ni razpisalo. S tem, ko je sodišče odločilo brez naroka, je tožnikoma odvzelo možnost, da navedeta dejstva, ki so pomembna za odločitev (ali je vtoževana terjatev predmet odpusta obveznosti), to pa pomeni, da je utemeljeno pritožbeno sklicevanje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče tudi ne more odgovoriti na pritožbene navedbe glede namerne povzročitve škode, saj izpodbijani sklep o tem nima razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zaradi tega je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Višje sodišče namreč glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti navedenih pomanjkljivosti, brez da bi poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbenega preizkusa. Razveljavitev pa tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (353. člen ZPP).

9. V posledici razveljavitve sklepa, je višje sodišče sodno odločbo razveljavilo tudi v stroškovnem delu.