Jedro

Sodišče mora zatrjevana dejstva preizkusiti z vidika vseh pravnih podlag, ki bi lahko prišle v poštev pri presoji utemeljenosti zahtevkov oziroma ugovorov strank. Pri tem ni vezano na pravno podlago, na katero se sklicujejo stranke (tretji odstavek 180. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ampak je dolžno samostojno ugotavljati, ali zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed za obravnavani primer v poštev prihajajočih pravnih norm. Čeprav se hipotekarni dolžnik v ugovoru ni izrecno skliceval na pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ter na v zvezi s tem relevantne določbe SPZ, bi moralo sodišče prve stopnje glede na podane ugovorne navedbe utemeljenost ugovora in vprašanje, ali v izvršilnem postopku pridobljena hipoteka upnika učinkuje zoper hipotekarnega dolžnika in ali ima upnik pravico, da v izvršilnem postopku svojo terjatev poplača iz zadevne nepremičnine, presoditi tudi s tega vidika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor hipotekarnega dolžnika zoper sklep z dne 5. 2. 2021 v delu, v katerem je sodišče izvršbo na nepremičnini parc. št. k.o. - A. nadaljevalo zoper njega.

2. Zoper navedeni sklep se je po pooblaščencu pritožil hipotekarni dolžnik in pritožbenemu sodišču primarno predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu ugovoru ugodi ter odloči, da se izvršba zoper hipotekarnega dolžnika glede nepremičnine z ID znakom parcela 1 ne nadaljuje in da je upnik hipotekarnemu dolžniku dolžan povrniti stroške postopka, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je v bistvenem povzel že v ugovoru podane navedbe glede pridobitve zadevne nepremičnine od pravne prednice dolžnika v letu 2004. Sodišču prve stopnje je očital zmoten zaključek o tem, da hipotekarni dolžnik ni imel lastninske pravice v pričakovanju in da niso podani razlogi, ki bi preprečevali izvršbo zoper hipotekarnega dolžnika. Skliceval se je na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-438/04-28 z dne 6. 7. 2006. Izpostavil je, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta hipotekarni dolžnik in pravna prednica dolžnika sklenila prodajno pogodbo, ki je vsebovala tudi zemljiškoknjižno dovolilo, in jo predložila v odobritev vsem pristojnim organom ter da je hipotekarni dolžnik nepremičnino vse od sklenitve prodajne pogodbe v letu 2004 uporabljal, užival in posedoval, kar med hipotekarnim dolžnikom, dolžnikom in njegovo pravno prednico ni bilo sporno, zaradi česar je hipotekarni dolžnik pridobil stvarnopravna upravičenja v obsegu, ki upravičuje varstvo v izvršilnem postopku. Ker sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo obsega stvarnopravanih upravičenj hipotekarnega dolžnika in se do njih tudi ni opredelilo, je po mnenju pritožnika podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožnik je sodišču prve stopnje nadalje očital, da ni upoštevalo in se ni opredelilo do dejstva, da je imel hipotekarni dolžnik brez nasprotovanja zemljiškoknjižnega lastnika in v dobri veri, da je prodajalka poskrbela za vpis njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo, do trenutka, ko je bila hipoteka v korist upnice vpisana v zemljiško knjigo, nepremičnino v posesti že več kot 14 let. S tem so bili že ob vpisu hipoteke izpolnjeni pogoji za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini iz drugega odstavka 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Sodišču prve stopnje je očital, da je v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje in se do navedenega ni opredelilo, zaradi česar je prav tako podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Pritožnik je tudi poudaril, da upnika, ki je hipoteko pridobil z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku, ne varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo, pri čemer se je skliceval na sodbo VSL II Cp 820/2014 z dne 20. 8. 2014. Prav tako je navedel, da cilj izvršilnega postopka ne more biti v tem, da upnik pride do poplačila terjatve za vsako ceno, iz premoženja tretjega in se skliceval na sklep VSM I Ip 691/2018 z dne 9. 1. 2019. 3. Upnik je v odgovoru na pritožbo tej obrazloženo nasprotoval, predlagal njeno zavrnitev in zahteval povrnitev stroškov odgovora na pritožbo. Kot pravilno je označil ugotovitev sodišča prve stopnje, da je hipotekarni dolžnik veljaven pravnoposlovni naslov za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini vključno z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom pridobil šele s sklenitvijo Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z resničnim lastninskim stanjem v obliki notarskega zapisa SV z dne 1. 4. 2019, kar je po vknjižbi prisilne hipoteke upnika, zaradi česar se hipotekarni dolžnik ne more sklicevati na pričakovano lastninsko pravico. Izpostavil je neskrbnost in pasivnost hipotekarnega dolžnika, ki vse od leta 2004 ni poskrbel za vpis svoje lastninske pravice v zemljiški knjigi, in izrazil dvom v dobro vero hipotekarnega dolžnika in v to, da je hipotekarni dolžnik šele po smrti prodajalke ugotovil, da njegova lastninska pravica ni vpisana v zemljiški knjigi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi ugovora hipotekarnega dolžnika oprlo na ugotovitev, da hipotekarni dolžnik v času, ko je upnik v izvršilnem postopku pridobil hipoteko na zadevni nepremičnini (24. 9. 2018), ni imel lastninske pravice v pričakovanju, saj je razpolagal le z zavezovalnim poslom, ne pa tudi z razpolagalnim poslom, na podlagi katerega bi se lahko vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik zadevne nepremičnine. Na kupoprodajni pogodbi, sklenjeni med njim kot kupcem in prodajalko B. B., podpis prodajalke namreč ni bil overjen, ta pomanjkljivost pa je bila odpravljena šele s sklenitvijo pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z resničnim lastninskim stanjem v obliki notarskega zapisa SV z dne 1. 4. 2019, torej po vpisu hipoteke v zemljiški knjigi.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ob odsotnosti notarsko overjenega podpisa prodajalke na kupoprodajni pogodbi z dne 8. 9. 2004 v trenutku, od katerega učinkuje vpis hipoteke upnika v zemljiški knjigi, niso bili izpolnjeni pogoji za zemljiškoknjižno vknjižbo lastninske pravice hipotekarnega dolžnika na zadevni nepremičnini na podlagi pravnega posla1 in torej hipotekarni dolžnik ni razpolagal s perfektnim pravnim poslom, na podlagi katerega bi bil skladno z ustaljeno sodno prakso2 v razmerju do izvršilnega upnika upravičen do varstva svoje lastninske pravice v pričakovanju. Vendar pa je sodišče prve stopnje ob tem spregledalo, da je hipotekarni dolžnik v ugovoru poleg dejstev v smeri pridobitve lastninske pravice v pričakovanju na podlagi sklenjenega pravnega posla, tj. pogodbe z dne 8. 9. 2004, ki jih je treba presojati ob uporabi določb 40., 49. in 23. člena SPZ, zatrjeval tudi, da je „po sklenitvi prodajne pogodbe nepremičnino prevzel v posest, jo užival, uporabljal in na njej izvajal vsa svoja lastninskopravna upravičenja“, da „pridobitev lastninske pravice hipotekarnega dolžnika med pravno prednico dolžnika in kasneje dolžnikom ter hipotekarnim dolžnikom nikoli ni bila sporna“, da je „po sklenitvi pogodbe prodajalka zadrževala izvirnik listin, potrebnih za vpis lastninske pravice hipotekarnega dolžnika v zemljiško knjigo, ter hipotekarnemu dolžniku zagotavljala, da bo za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo poskrbela ona“, da se je zgolj zato hipotekarni dolžnik v zemljiško knjigo vknjižil šele po smrti prodajalke, na podlagi pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z resničnim lastninskim stanjem, sklenjene v obliki notarskega zapisa SV z dolžnikom in da je dolžnik v tej pogodbi izrecno potrdil, da je hipotekarni dolžnik nepremičnino pridobil že v letu 2004. Te navedbe pa narekujejo presojo utemeljenosti ugovora tudi z vidika določb o pridobitvi lastninske pravice s priposestvovanjem (drugi odstavek 43. člena SPZ v zvezi s prvim odstavkom 27. člena SPZ).

7. Sodišče mora zatrjevana dejstva preizkusiti z vidika vseh pravnih podlag, ki bi lahko prišle v poštev pri presoji utemeljenosti zahtevkov oziroma ugovorov strank. Pri tem ni vezano na pravno podlago, na katero se sklicujejo stranke (tretji odstavek 180. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ampak je dolžno samostojno ugotavljati, ali zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli izmed za obravnavani primer v poštev prihajajočih pravnih norm.3 Čeprav se hipotekarni dolžnik v ugovoru ni izrecno skliceval na pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ter na v zvezi s tem relevantne določbe SPZ, bi moralo sodišče prve stopnje glede na podane ugovorne navedbe utemeljenost ugovora in vprašanje, ali v izvršilnem postopku pridobljena hipoteka upnika učinkuje zoper hipotekarnega dolžnika in ali ima upnik pravico, da v izvršilnem postopku svojo terjatev poplača iz zadevne nepremičnine, presoditi tudi s tega vidika. Ker sodišče pri presoji utemeljenosti ugovora ni upoštevalo tudi te pravne podlage, zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo, relevantno dejansko stanje pa je posledično ostalo nepopolno ugotovljeno.

8. Potem ko je pritožbeno sodišče ocenilo, da ugotovljenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj bi prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojno pravno celoto in ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje, s tem pa bi bilo nedopustno poseženo v pravico strank do pritožbe (prvi odstavek 355. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ)4, je pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V tem bo moralo sodišče prve stopnje utemeljenost ugovora presoditi tudi z vidika določb SPZ o priposestvovanju in ugotavljati tudi v tej smeri zatrjevana dejstva ter se do njih obrazloženo opredeliti. Zaradi zagotovitve pravice strank do izjave pa naj sodišče prve stopnje glede na vsebino upnikovega odgovora na ugovor pred sprejetjem odločitve o ugovoru hipotekarnemu dolžniku omogoči, da se izjavi o upnikovem odgovoru na ugovor, po prejemu morebitne izjave hipotekarnega dolžnika pa to vroči še v odgovor upniku.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Drugi odstavek 49. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 23. člen SPZ, 1. točka prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) in prvi odstavek 41. člena ZZK-1 v zvezi s prvim odstavkom 33. člena ZZK-1 2 Odločba USRS Up-591/10-15 z dne 2. 12. 2010, VSRS sklep II Ips 106/2021 z dne 1. 12. 2021, VSRS sodba III Ips 35/2015 z dne 22. 4. 2016, VSRS sodba II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012, VSRS sklep 78/2010 z dne 13. 9. 2012.. 3 Odločba USRS Up-108/04-9 z dne 8. 9. 2005; VSRS Sklep II Ips 335/2006 z dne 9. 2. 2009; VSRS Sklep II Ips 262/2017 z dne 6. 12. 2018; VSL Sodba I Cpg 1270/2016 z dne 20. 12. 2017; VSM sklep I Cp 1054/2009 z dne 16. 6. 2009; VSL Sklep I Cpg 162/2020 z dne 17. 3. 2021; VSC sklep Cp 702/2007 z dne 13. 9. 2007. 4 VSRS Sklep Dsp 8/2021 z dne 14. 9. 2021; VSRS Sklep Cp 20/2020 z dne 17. 7. 2020.