Jedro

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče tožnico pozivati k specifikaciji višine terjatve po posameznih postavkah. Obsega materialnoprocesnega vodstva namreč ne gre razumeti tako široko, da bi bilo treba tožnico opozarjati na podajo odgovora na navedbe, s katerimi toženec nasprotuje zahtevku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, s katerim je uveljavljal plačilo regresa. Tožnici je naložilo povračilo toženčevih pravnih stroškov v višini 191,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila.

2. Zoper takšno odločitev se je pravočasno pritožila tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP, in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, tožencu pa naloži povračilo stroškov pravdnega postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vračilo zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, vse s stroškovno posledico. Izpostavlja, da bi jo moralo prvostopenjsko sodišče - skladno z dolžnostjo materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) - opozoriti, naj opredeli višino terjatev po posameznih postavkah. Zato zaključek, da ni specificirala stroškov, ki jih je povzročil toženec s svojim bivanjem v stanovanju, in posledična zavrnitev zahtevka predstavlja absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka. Opozarja, da toženec višini uveljavljanih postavk specificirano sploh ni ugovarjal. Konkretizirano je nasprotoval le pravdnim stroškom, glede preostalih pa je navedel, da je tožnica kot solastnica dolžna plačati del stroškov, ki ustreza višini njenega solastniškega deleža. Sodišče prve stopnje je zato prekoračilo trditveno podlago, ki jo je podal toženec, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pri tem navaja sodno prakso, iz katere naj bi izhajalo, da je dokazno breme glede specifikacije stroškov na tožnici šele takrat, ko toženec konkretno ugovarja pravilnosti ključa delitve. V pritožbi izpostavlja, da je imel toženec zaradi njenega plačila stroškov korist. Število oseb, ki živijo v stanovanju, ni relevantno - to je pomembno le za ključ delitve, kateremu pa toženec ni nasprotoval. Opozarja na zmotnost stališča, da za svoj zahtevek ni podala pravne podlage. Sklicevala se je na določila o neupravičeni pridobitvi, sodišče prve stopnje pa ni obrazložilo, zakaj podana pravna podlaga ne pride v poštev. Sodišču prve stopnje očita, da ni ugotavljalo, ali je stanovanje sploh imela možnost uporabljati.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki pa nanjo ni podal odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka v tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se sodba v takšnem sporu lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. V obravnavani zadevi se kot bistveno izpostavlja vprašanje delitve obratovalnih stroškov med pravdni stranki. Tožnica zavzema stališče, da je vse stroške obratovanja (z izjemo vplačevanja v rezervni sklad), dolžan nositi toženec, ki za razliko od nje v stanovanju tudi prebiva. Toženec pa meni, da je treba stroške deliti proporcionalno solastniškima deležema. Toženec se tako zavzema za delitev stroškov med pravdni stranki, ne glede na to, da v stanovanju prebiva le eden od obeh solastnikov. Poleg tega je toženec v pripravljalni vlogi - kar je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče prve stopnje (in med strankama niti ni sporno) - opozoril, da v stanovanju živi več uporabnikov. Takšna trditvena podlaga pa nalaga tožnici, da brez posebne intervencije sodišča poda konkretnejše navedbe o stroških, ki jih je dolžan nositi toženec.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče tožnico pozivati k specifikaciji višine terjatve po posameznih postavkah. Obsega materialnoprocesnega vodstva namreč ne gre razumeti tako široko, da bi bilo treba tožnico opozarjati na podajo odgovora na navedbe, s katerimi toženec nasprotuje zahtevku. Tožnica bi lahko že na podlagi navedb toženca pričakovala, da bo sodišče trditvam toženca sledilo in njen zahtevek zavrnilo. Poziv k specifikaciji navedb v smislu 285. člena ZPP pa ne more nadomestiti tožničinega trditvenega bremena, ki bi se ga ob takšnem nasprotovanju zahtevku morala zavedati (prim. VSL sodba I Cpg 66/2010 z dne 1. 2. 2010). Prav tako ne gre zanemariti dejstva, na katerega je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, da nekateri stroški izhajajo iz same lastninske pravice. Prav zato je bila tožnica dolžna za vsako postavko pojasniti, zakaj naj bi jo bil v celoti, kljub solastnini in dejstvu, da v stanovanju živi več uporabnikov, dolžan nositi prav toženec.

8. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, iz katere naj bi izhajalo, da je tožnica dolžna specificirati ključ delitve stroškov šele, ko mu toženec konkretizirano nasprotuje. Sodbe, ki jih pritožba omenja, se namreč nanašajo na razmerje upravnik – lastnik, ne pa na razmerje med solastniki. V izpostavljenih sodbah se tako ne obravnava ključ delitve med solastniki na podlagi neupravičene obogatitve. Tožnica bi morala predvsem specificirati svoje navedbe glede neupravičene obogatitve (in prikrajšanja na drugi strani), medtem ko ključ delitve stroškov med etažnimi lastniki (oziroma posameznimi enotami v stavbi) ni relevanten.

9. Pravilno je pritožbeno zatrjevanje, da je tožnica kot podlago svojemu zahtevku navedla določila o neupravičeni pridobitvi. Res je tudi, da so med solastniki možni obogatitveni zahtevki, ki stroške alocirajo drugače kot po solastniških deležih (prim. VSL sodba in sklep II Cp 604/2010 z dne 12. 5. 2010). Vendar je ugotavljanje obogatitve in prikrajšanja mogoče le, če so za to podane konkretne navedbe (prim. VSL sodba I Cp 1756/2009 z dne 7. 10. 2009). Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala pravne podlage za svoj zahtevek, je zato treba razumeti v smislu, da ni podala zadostnih trditev, ki bi sploh omogočale ugotavljanje obogatitve in prikrajšanja.

10. Nazadnje je treba opozoriti, da gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, zato mora tudi pritožbeno sodišče pri odločanju upoštevati določbe 442. do 458. člena ZPP. Po 1. odstavku 458. člena ZPP se smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. To pomeni, da pritožbe ni mogoče presojati v delu, v katerem tožnica uveljavlja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo okoliščine, zaradi katerih ne prebiva v stanovanju.

11. Ob navedenem se izkaže, da je izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s I. odstavkom 154. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.