Jedro

Mladoletni tožniki pri sklenitvi sodne poravnave sploh niso bili udeleženi kot pravdna stranka, čeprav se je s sodno poravnavo spremenila preživnina, ki jo je bil po predhodni sodbi prav zanje dolžan plačevati toženec (njihov oče), za „zahtevek“ za spremembo (zvišanje) preživnine zaradi spremenjenih razmer pa so stvarno (aktivno) legitimirani kot tožniki prav mladoletni otroci, ne pa roditelj. Če v takšnih okoliščinah sklepanja sodne poravnave koristi mladoletnih otrok niso bile v celoti upoštevane, jih sodišče ne more spregledati v kasnejših sodnih postopkih.

Toženec ni imel upoštevnega razloga, da se je odločil za enoizmensko delo in slabšo plačo. Zaradi dolžnega varstva koristi vseh svojih otrok bi moral še naprej opravljati prejšnje troizmensko delo za višjo plačo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za zvišanje preživnine, kot je to razvidno iz I. točke izreka sodbe. Kar je tožeča stranka zahtevala več, je prvo sodišče zavrnilo (II. točka sodbe), v celoti pa je zavrnilo tudi zahtevek po nasprotni tožbi za znižanje preživnine (III. točka sodbe). Odločilo je še, da pravdne stranke nosijo svoje stroške postopka (IV. točka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek za zvišanje preživnine in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi za znižanje preživnine. Iz pritožbe je razvidno, da toženec ne izpodbija zavrnilnega dela odločitve o tožbenem zahtevku za zvišanje preživnine. Navaja, da je mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku za zvišanje ali znižanje preživnine le, če se razmere bistveno spremenijo. Izpostavlja posamezna nesporna dejstva v postopku, in sicer, da je bilo s sodno poravnavo z dne 22. 9. 2014 razsojeno o preživninskih potrebah upravičencev in finančnih zmožnostih zavezancev za vse obdobje do sklenitve te poravnave, da se je toženčeva plača od oktobra 2014 dalje ves čas nižala, saj je oktobra 2014 znašala 1.809,13 EUR, v maju 2015 pa 1.140,59 EUR, da se je tožencu rodil 20. 3. 2015 nov otrok, hčerka A. A., da se potrebe mladoletnih tožnikov po sklenitvi sodne poravnave v septembru 2014 do vložitve tožbe niso bistveno spremenile in da je mati tožnikov prihodke iz svoje dejavnosti bistveno povečala. Sodna poravnava je po procesnih učinkih izenačena s pravnomočno sodbo. Razni pripisi izven besedila sodne poravnave so neveljavni in zato neupoštevni. Sodišče je bilo dolžno tehtati izključno razloge za ugoditev zahtevi za zvišanje ali znižanje preživnine na podlagi zatrjevanih spremenjenih okoliščin, in sicer na podlagi primerjave podatkov o sedanjih okoliščinah s podatki o odločilnih okoliščinah v času sklenitve sodne poravnave. Sodišče je spregledalo, da tožnica ni dokazala temelja tožbenega zahtevka za zvišanje preživnine, saj sploh ni zatrjevala spremenjenih okoliščin, razen sprememb stroškov za dejavnosti otrok, pri čemer pa je bilo ugotovljeno, da so imeli otroci stroškovno enake dejavnosti že v času sklepanja sodne poravnave in zato ni prišlo do sprememb. Toženec je na to večkrat opozoril, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Prvo sodišče je nedopustno in nezakonito ugotovilo temelj za zvišanje preživnine na podlagi posameznih ugotovljenih dejstev, da naj bi bilo konec septembra 2014 nemogoče predvideti stroške šolanja in prostočasnih dejavnosti, da je toženec z novo partnerko dobil še enega otroka in da se mu je znižala plača ter da materi tožnikov ob vselitvi v novo stanovanje v avgustu 2014 še niso mogli biti znani vsi stroški. Sodišče neobrazloženo ugotavlja, da mati tožnikov konec septembra 2014 ni mogla predvideti, kakšni stroški šolanja bodo nastali. Ob višjih prihodkih matere ter nižjih stroških najema in nižjem dohodku toženca ter rojstvu še enega otroka je prvo sodišče neobrazloženo ugodilo zahtevku za zvišanje preživnine in zavrnilo zahtevek za njeno znižanje. Glede na ugotovljene okoliščine bi moralo sodišče znižati toženčevo preživninsko obveznost. Iz naslova stroškov dejavnosti otrok ni prišlo do spremenjenih razmer. Sodišče tudi ni ugotavljalo zmožnosti toženčeve partnerke za preživljanje dveh mladoletnih otrok. Brez obrazložitve je tudi porazdelitev preživninskega bremena med materjo tožnikov in tožencem, v razmerju 45 % : 55 %.

3. Tožniki v odgovoru na pritožbo predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da so se po sklenitvi sodne poravnave z dne 22. 9. 2014 na strani tožnikov spremenile posamezne okoliščine v smislu 132. člena ZZZDR v tolikšni meri, da narekujejo ponovno odmero višine preživnine. Pritožbeno sodišče soglaša, da so glede na vse ugotovljene okoliščine te spremembe bistvene. Nanašajo se na stroške obšolskih dejavnosti tožnikov. Medtem ko so tožniki v zadnjem šolskem letu pred sklenitvijo navedene sodne poravnave (ko so še živeli pri tožencu), obiskovali prostočasne aktivnosti, ki niso bile plačljive (to izhaja tudi iz toženčeve izpovedbe), so se v novem šolskem letu (jeseni 2014) začeli ukvarjati z aktivnostmi, ki so bile plačljive. Prvo sodišče je ugotovilo, da znašajo mesečni stroški teh dejavnosti za vsakega tožnika 30,00 EUR, skupno zanje 120,00 EUR, kar ob dosedanji preživnini po navedeni sodni poravnavi (za vsakega tožnika 120,00 EUR, za vse štiri tako 480,00 EUR mesečno), predstavlja znesek, ki ustreza 25 % dosedanje preživnine. Že ta primerjava pokaže, da gre za bistveno spremembo okoliščin (preživninskih potreb tožnikov), toliko bolj zato, ker gre za štiri preživninske upravičence. Tožniki so v tožbi zatrjevali spremenjene okoliščine (da imajo sedaj plačljive aktivnosti v prostem času), zato je drugačna pritožbena trditev protispisna, neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje o tem ni opredelilo (10. in 12. točka obrazložitve).

6. Neutemeljena je tudi toženčeva graja, da v tem pogledu ne more iti za upoštevne spremenjene okoliščine, ker da so bile podane že ob sklenitvi sodne poravnave in da je tožeča stranka zanje vedela. Prvo sodišče je pojasnilo, zakaj ugotavlja, da gre za relevantne spremenjene okoliščine in se pritožbeno sodišče z njegovimi razlogi strinja (10. točka obrazložitve). Pritožba v tem pogledu ne ponuja nobenih tehtnih argumentov, ki bi lahko vzbudili pomisleke o pravilnosti dejanskih ugotovitev in zaključkov prvega sodišča. V začetku šolskega leta, septembra 2014, so se tožniki začeli ukvarjati s plačljivimi prostočasnimi aktivnostmi (prvi mesečni strošek je bil v celoti znan v naslednjem mesecu), pri čemer pa njihove dejavnosti tedaj še niso bile „ustaljene“ (dokončno izbrane), saj se je večina tožnikov v naslednjih mesecih odločila za zamenjavo dejavnosti. Poleg tega je treba upoštevati tudi posebnost okoliščin, v katerih je bila v zadevi Okrožnega sodišča v Kranju IV P 341/2012 sklenjena sodna poravnava z dne 22. 9. 2014 (priloga A2). Iz zapisnika o tem naroku izhaja, da je toženec nastopal v navedeni zadevi kot tožnik proti toženki B. B. (materi tožnikov v tej pravdi), zaradi predodelitve mladoletnih otrok, določitve preživnine in stikov. V središču obravnavanja te zadeve je bil torej zahtevek toženca, ki se je očitno potegoval za zaupanje otrok v njegovo varstvo in vzgojo, ne pa vprašanje spremembe preživnine, ki jo je bil toženec dolžan plačevati za njune skupne otroke materi B. B. na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Kranju II P 428/2009 z dne 14. 7. 2009 (2. točka sodne poravnave z dne 22. 9. 2014). Ni nepomembno, da mladoletni tožniki v zadevi IV P 341/2012 oziroma pri sklenitvi sodne poravnave z dne 22. 9. 2014 sploh niso bili udeleženi kot pravdna stranka, čeprav se je s sodno poravnavo spremenila preživnina, ki jo je bil po predhodni sodbi prav zanje dolžan plačevati toženec (njihov oče), za „zahtevek“ za spremembo (zvišanje) preživnine zaradi spremenjenih razmer pa so stvarno (aktivno) legitimirani kot tožniki prav mladoletni otroci, ne pa roditelj. Če v takšnih okoliščinah sklepanja sodne poravnave koristi mladoletnih otrok niso bile v celoti upoštevane, jih sodišče ne more spregledati v kasnejših sodnih postopkih (primerjaj tudi sklep II Ips 79/2016).

7. Kljub temu, da se je tožencu in njegovi novi partnerki rodil še en otrok in da ima toženec sedaj nižjo plačo kot ob sklenitvi sodne poravnave, je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da so materialne in pridobitne zmožnosti toženca (in njegove partnerke) takšne, da zmore plačevati zvišano preživnino po izpodbijani sodbi. Toženec ne izpodbija obrazloženo prvostopenjske ocene višine mesečnih preživninskih potreb tožnikov in še dveh njegovih otrok iz nove partnerske zveze. Enako velja glede ugotovitev prvega sodišča o prejemkih zakonite zastopnice tožnikov in toženčeve sedanje partnerke. Trditev, da naj bi mati tožnikov bistveno povečala prihodke iz svoje dejavnosti, je nekonkretizirana, neutemeljena pa je tudi kritika, da prvo sodišče ni ugotavljalo preživninskih zmožnosti toženčeve partnerke. Ugotovilo je, da toženčeva partnerka trenutno prejema mesečno izplačilo okoli 613,00 EUR, kar je zadoščalo za oceno njenih materialnih in pridobitnih zmožnosti. Toženec tudi ne izpodbija obrazloženo ugotovitev, da sta s partnerko zmožna zagotoviti vsak polovico potrebnih sredstev za preživljanje njunih dveh otrok, da je mati tožnikov sposobna zaslužiti enak znesek kot toženec, da tožencu od njegove plače ostane dovolj sredstev, da lahko plačuje zvišano preživnino za tožnike ter da mu ostane tudi dovolj sredstev za lastno preživljanje. Neutemeljena je trditev, da imajo tožniki sedaj nižje stroške bivanja, saj je prvo sodišče ugotovilo, da so ob sedanji nižji najemnini stroški ogrevanja višji kot prej ter da so zato stroški posameznih stanovanj izravnani oziroma nespremenjeni (11. točka obrazložitve). Prvo sodišče je tudi pojasnilo, da je (ob približno enakih prejemkih matere tožnikov in toženca) treba upoštevati tudi materin nedenarni prispevek glede varstva in vzgoje tožnikov (toženec z njimi skorajda nima stikov), zato je pravilno odločilo tudi o porazdelitvi bremena preživljanja med staršema tožnikov (19. točka obrazložitve).

8. Delna ugoditev tožbenemu zahtevku za zvišanje preživnine je nujno vodila tudi do pravilne odločitve prvega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi za znižanje preživnine, pri čemer je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških.

9. Pritožbeno sodišče še dodaja, da so toženčeve materialne in pridobitne zmožnosti občutno boljše, kot je to presodilo prvo sodišče, kar pa na pravilnost izpodbijane odločitve ni vplivalo. Toženčevo izpovedbo, da na lastno željo ne dela več v izmenah, ker tega ne zmore več (tega ni navajal v svoji trditveni podlagi, katere z lastno izpovedbo stranka ne more dopolnjevati, zato je njegova izpoved v tem pogledu pravno nepomembna že iz tega razloga), je glede na njegovo starost sicer štelo za prepričljivo. To pa še ne pomeni, da je toženčeva odločitev za enoizmensko delo in nižjo plačo sprejemljiva tudi v materialnopravnem pogledu. Njegovo odločitev je treba kritičneje presoditi glede na to, da ima preživninska obveznost do otrok prednost pred vsemi drugimi obveznostmi, da je roditelj dolžan izkoristiti vse možnosti za pridobivanje dohodka in da mora temu podrediti tudi svoje želje, da bi delal manj oziroma v lažjih delovnih pogojih. Preživljanje otrok je prednostno, kar med drugim terja od zavezanca tudi to, da pridobiva potrebna sredstva za preživljanje otrok tudi za ceno lastnega odrekanja ali povečanih naporov pri delu, če mu to njegove delovne zmožnosti dopuščajo. Strožja presoja skrbnosti ravnanja preživninskega zavezanca zaradi varstva koristi otrok je v tem pogledu toliko bolj potrebna tedaj, ko ima roditelj več preživninskih obveznosti (v tem primeru do štirih tožnikov, poleg še dveh otrok iz toženčeve nove partnerske zveze).

10. Toženec je zdrav in zmožen za delo, saj ni zatrjeval, da naj bi bila njegova delovna zmožnost zmanjšana. Tudi ni zatrjeval, da je prenehal opravljati troizmensko delo zato, ker naj bi ga ne zmogel več opravljati (iz zdravstvenih ali drugih objektivnih razlogov). Toženec je sprva le pavšalno zatrjeval, da ima sedaj (pri istem delodajalcu) nižjo plačo, ne da bi pojasnil vzroke za to. Tekom postopka je nato navedel, da je sprejel novo (enoizmensko) delovno mesto zaradi koristi otrok, da bi lažje uskladil poslovno in osebno življenje, česar pa dejanske ugotovitve prvega sodišča ne potrjujejo. Toženec je opravljal prejšnje troizmensko delo še oktobra 2014, za kar je prejel „staro“ plačo dobrih 1.800,00 EUR (priloga B2), tožniki pa so več mesecev pred tem že spet živeli pri materi (kot že rečeno toženec potem z njimi praktično ni imel niti stikov). Glede na to toženec ni imel upoštevnega razloga, da se je odločil za enoizmensko delo in slabšo plačo. Zaradi dolžnega varstva koristi vseh svojih otrok bi moral še naprej opravljati prejšnje troizmensko delo za višjo plačo. 11. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženec ni uspel s pritožbo, tožniki pa z odgovorom na pritožbo niso prispevali k rešitvi zadeve, zato pravdne stranke krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).