Jedro

Kolikor se izhaja iz namena tega instituta, ki je izključno v korist obdolžencu in vloge ter pooblastil zagovornika obdolženca v kazenskem postopku, po oceni pritožbenega sodišča ni moč izključiti primerov, ko bi bila zamuda na strani zagovornika opravičljiva. Zagovornik kot strokovno usposobljena oseba namreč zastopa in ščiti interese obdolženca v postopku, ki mu iz istih razlogov tudi zaupa, da bo svoje delo opravil strokovno ter pravočasno. Seveda pa so možne življenjske situacije, ko zagovornik iz objektivnih razlogov ne more pravočasno opraviti tega, za kar ga je pooblastil obdolženec in bi zato bilo najmanj nekorektno, da bi posledice nezakrivljene zamude moral nositi obdolženec.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega D.S. se ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom pod točko I kot neutemeljen zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 17.10.2014, pod točko II pa je kot prepozen zavrglo ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu.

Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka pritožuje obdolženčev zagovornik. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker je glede na določbo prvega odstavka 89. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ugotovilo, da obdolženčev zagovornik te pravice nima, temveč le-ta pripada izključno obdolžencu. Ker pa je zamuda za pravočasno podajo ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu nastala pri zagovorniku, njegov predlog ni utemeljen in ga je zato zavrnilo, posledično pa kot prepozen zavrglo vloženi ugovor.

Strinjati se je potrebno s pritožnikom, da ni pravilna razlaga sodišča češ, da vrnitev v prejšnje stanje iz razlogov, ki so nastali izključno na strani obdolženčevega zagovornika, v nobenem primeru ne bi bila dopustna. Res sicer je, da določba prvega odstavka 89. člena ZKP izrecno omenja obdolženca in da je izpodbijano stališče sprejeto tudi v sodni praksi (Komentar Zakona o kazenskem postopku mag. Štefana Horvata, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 204), vendar kolikor se izhaja iz namena tega instituta, ki je izključno v korist obdolžencu in drugič vloge ter pooblastil zagovornika obdolženca v kazenskem postopku, po oceni pritožbenega sodišča ni moč izključiti primerov, ko bi bila zamuda na strani zagovornika opravičljiva. Zagovornik kot strokovno usposobljena oseba namreč zastopa in ščiti interese obdolženca v postopku, ki mu iz istih razlogov tudi zaupa, da bo svoje delo opravil strokovno ter pravočasno. Seveda pa so možne življenjske situacije, ko zagovornik iz objektivnih razlogov ne more pravočasno opraviti tega, za kar ga je pooblastil obdolženec in bi zato bilo najmanj nekorektno, da bi posledice nezakrivljene zamude moral nositi obdolženec. Tako bi na primer sodba z večletno zaporno kaznijo postala pravnomočna zgolj zato, ker se je obdolženčev zagovornik tik pred podajo pritožbe ponesrečil, česar pa obdolženec ni vedel in tudi ni mogel sam pravočasno ukrepati. V takih primerih, ko je obdolženec prepričan, da bo njegov zagovornik vložil pravno sredstvo, pa tega iz objektivnih razlogov ni mogel storiti, instituta vrnitve v prejšnje stanje po presoji pritožbenega sodišča, ki ima podlago tudi v razlagi sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 131/2004 z dne 18.8.2005, ne gre izključiti. Ker je podobno situacijo, kot je hipotetično zgoraj prikazana, v predlogu zatrjeval tudi obdolženčev zagovornik in sicer, da je rok za ugovor zamudil zaradi nenadnih zdravstvenih težav, se tako izkaže, da mu gre pravica za podajo predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Spričo vsega obrazloženega je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo odločanje. V tem se bo moralo sodišče prve stopnje vsebinsko opredeliti do utemeljenosti predloga in nato o njem odločiti.