Jedro

Tožena stranka je tožnico zaposlila za določen čas, ker je kot samostojna podjetnica na začetku obratovanja frizerskega salona morala opravljati administrativna dela ter se prilagoditi novi situaciji, tako da dela frizerke ni mogla opravljati, kot je lahko storila kasneje. Navedeno je v sodnem postopku dokazala, zaradi česar je neutemeljen tožbeni zahtevek, da se tožničina pogodba o zaposlitvi za določen čas šteje za pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: „2. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 52,46 EUR, v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: ugotovitev, da je bilo dne 5. 11. 2007 med toženo in tožečo stranko sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas; ugotovitev, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 30. 4. 2008 nezakonito prenehalo; vrnitev na delo k toženi stranki na delovno mesto „frizerka“, skladno s pogoji po pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 11. 2007 oziroma na drugo ustrezno delovno mesto za nedoločen čas za polni delovni čas ter vpis delovne dobe za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 5. 2008 do vrnitve na delo; obračun bruto nadomestil plače, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto nadomestil plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih neto nadomestil plače, to je od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, za čas od 1. 5. 2008 do vrnitve na delo; povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega paricijskega roka do plačila (1. točka izreka).

Obenem je sklenilo, da je tožnica dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 417,58 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bilo sodišče prve stopnje prepričano, da je obstajal zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico, ker je tožena stranka novembra 2007 šele začela opravljati samostojno dejavnost in je za obdobje „prilagoditve“ zaposlila tožnico, nato pa sama prevzela vsa dela, ko se je novi situaciji prilagodila. Prvostopenjsko sodišče je po stališču pritožnice zmotno uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Iz same pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je sklenjena za opravljanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas. Zakonitost delovnega razmerja za določen čas se presoja po razlogu, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi. Tožnica je po pogodbi o zaposlitvi opravljala vsa frizerska dela, ta ista frizerska dela pa je tožena stranka opravljala tudi po 30. 4. 2008, ko je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo. To pomeni, da tožeča stranka ni opravljala del, ki po svoji naravi trajajo le določen čas, ampak dela, ki spadajo v trajen okvir dejavnosti, s katero se ukvarja delodajalec. Ugotovitev, da je tožnica opravljala dela, ki trajajo le določen čas, je tako zmotna. Obdobje prilagoditve, na katerega se v obrazložitvi sodbe sklicuje sodišče prve stopnje, bi bil lahko razlog po 8. alinei 52. člena ZDR, vendar ta razlog ni zapisan v pogodbi o zaposlitvi. Iz izpovedi same toženke izhaja, da je s tožnico sklenila pogodbo za določen čas zaradi negotovega obsega dela – strank, in šele čez čas je ocenila, da tožnice ne potrebuje več. Razlog je torej okoliščina, da sama vsega dela ni zmogla in je za opravljanje dela v normalnem obsegu potrebovala še enega delavca. Če je tožena stranka kot delodajalec šele naknadno ugotovila, da dela še enega delavca ne potrebuje več, pa je to razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Pritožba se sklicuje tudi na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1108/2006, po kateri negotova prihodnost poslovanja delodajalca, ki je vezano na naročila poslovnih partnerjev, predstavlja poslovni riziko delodajalca in ni zakoniti razlog za sklenitev pogodbe za določen čas. Podrejeno pritožba izpodbija tudi sklep o stroških. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 41. člena ZDSS-1, čeprav gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, poleg tega pa odločitve o stroških tudi ni obrazložilo, zato je ni mogoče preizkusiti, kar je kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, tudi glede odločitve o stroških postopka. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen glede odločitve o stroških postopka, ki je napačna zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče se - razen v navedenem obsegu - strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, to je na določbe 52. do 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – ZDR), ki določajo primere, ko se lahko z delavcem sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas ter posledice nezakonito sklenjene pogodbe za določen čas. V 1. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR je kot razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas naveden primer, če gre za izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas, v 3. alinei 1. odstavka istega člena pa začasno povečan obseg dela. Kot razlog za sklenitev pogodbe za določen čas je v pogodbi o zaposlitvi za določen čas, ki sta jo sklenili tožnica in tožena stranka, navedeno „izvrševanje dela, ki po svoji naravi zahteva določen čas“, to je razlog po 1. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR.

Stališče prvostopenjskega sodišča, da je dokazan obstoj razloga po 1. alinei 52. člena ZDR za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je pravilno. Pritrditi je potrebno zaključku, da je ta razlog v obravnavanem primeru podan zato, ker je tožena stranka zaposlila tožečo stranko le za določen čas zato, ker je kot samostojna podjetnica na začetku obratovanja lastnega frizerskega salona morala opravljati določena administrativna opravila ter se prilagoditi novi situaciji, zaradi česar vsega dela frizerke ni mogla sama opraviti, kasneje pa je lahko sama prevzela tudi celotno delo frizerke. Po vsebini bi po oceni pritožbenega sodišča lahko navedeno situacijo šteli tudi kot začasno povečan obseg dela, kar je prav tako zakonit razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (pri čemer ni odločilnega pomena, da ta razlog v pisni pogodbi o zaposlitvi ni izrecno naveden, saj je bistveno, da je razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz 52. člena ZDR - po 1. ali 3. točki - v resnici obstajal). V takem primeru nedvomno ne gre za primer, ko bi bilo potrebno delavca zaposlitvi za nedoločen čas, ker gre za dela, ki spadajo v trajen okvir dejavnosti, s katero se ukvarja delodajalec, če pa strank ne bi bilo dovolj za dve frizerki – samostojno podjetnico in še eno delavko, pa bi bil to razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene, isto pa velja za sklicevanje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1108/2006, v kateri nikakor ni šlo za podoben primer kot je obravnavani.

Zakonski pogoji za transformacijo delovnega razmerja v tožničinem primeru niso podani, ker niso izpolnjeni pogoji iz 54. člena ZDR, ki opredeljuje posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Po tej določbi se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ker v obravnavanem primeru pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, prav tako pa ne gre za primer, ko delavec ostane na delu po poteku določenega časa, nista izpolnjena niti prvi niti drugi pogoj za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas iz citirane določbe. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Utemeljena pa je pritožba v delu, v katerem graja odločitev prvostopenjskega sodišča o stroških postopka, ki so bili naloženi v plačilo tožeči stranki v skladu s splošnimi pravili – 154. in 155. členom ZPP. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo specialne določbe 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, 61/2004 – ZDSS-1), ki velja za spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. V obravnavanem primeru gre za tak spor. Po določbi 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ker v tem individualnem delovnem sporu nikakor ne gre za zlorabo procesnih pravic s strani delavca, delodajalec sam krije svoje stroške postopka, čeprav tožeča stranka v sporu ni uspela. Zato je v tem obsegu pritožba utemeljena.

Ker so v tem delu podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter delno spremenilo izpodbijano sodbo glede odločitve o stroških tako, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, v ostalem pa je ob ugotovitvi, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen, 3.točka 365. člena, 5. alinea 358. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka po načelu uspeha (154., 155. ter 165. člen ZPP) dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov v znesku 52,46 EUR (25 % potrebnih stroškov). Potrebni stroški znašajo: 375 točk za pritožbo, 6 točk za materialne stroške ter 20 % DDV, to je 457,20 točk oz. 209,85 EUR po vrednosti točke 0,459 EUR – Tar.št. 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 – OT). Priglašeni stroški za obrazloženo končno poročilo stranki ne spadajo med potrebne stroške, ker so vključeni v nagrado za sestavo pritožbe.