Jedro

Pravilno je sklepanje pritožbenega sodišča, da med ravnanjem oziroma zatrjevanimi opustitvami policije in tožnikovo škodo ni relevantne vzročne zveze. Ni mogoče zaključiti, da bi policija s prijetjem B. B. in njegovo vrnitvijo v zavod zanesljivo preprečila škodni dogodek. S tem mu še ne bi onemogočila, da bi ponovno odšel iz zavoda, ki je bil odprtega tipa. Kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, B. ni bila odvzeta prostost. Tožnik se v reviziji tudi neuspešno sklicuje na okoliščino, da je bil B. pred škodnim dogodkom utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja ropa, izvršenega 17. 9. 1999 v Mariboru. Tožnik namreč ni navedel nobenih okoliščin v zvezi s tem kaznivim dejanjem, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da bi bil zaradi njegove storitve proti B. odrejen pripor, kateri bi mu lahko edini preprečil izvrševanje kaznivih dejanj na prostosti. Pri tem je treba tudi upoštevati, da se sme pripor zoper mladoletnika odrediti le izjemoma (472. člen tedaj veljavnega ZKP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 65.898,12 EUR odškodnine ter 133,90 EUR mesečne rente od 1. 11. 2001 dalje, oboje z zamudnimi obrestmi in za plačilo pravdnih stroškov. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Ponavlja, da je B. B. med begom storil vrsto kaznivih dejanj. Policija pa je ravnala malomarno, ker je dopustila, da je bil na prostosti pet mesecev. Pri njegovi izsleditvi in prijetju ni bila učinkovita, kar je imelo za posledico tudi tožnikovo škodo. Opozarja, da gojenci Zavoda za vzgojo in izobraževanje ... lahko izkoristijo proste izhode z dovoljenjem zavoda. B. pa je odšel iz zavoda brez dovoljenja, zaradi česar je bila izdana tiralica. Nasprotuje tudi zaključku pritožbenega sodišča, da je bil namen iskanja B. zgolj v izvrševanju vzgojnega ukrepa. Iz izrednega poročila zavoda z dne 24. 2. 2000 je jasno razvidno, da je bil B. nevarna oseba ter da je na prostosti storil več kaznivih dejanj. Iz poročila Policijske postaje Maribor I z dne 25. 4. 2007 je razvidno, da je bil B. B. utemeljeno osumljen kaznivega dejanja ropa, izvršenega 19. 9. 1999 v Mariboru. Tudi vzgojitelj v zavodu je v pravdni zadevi II P 845/2001 povedal, da ga je klical delavec Policijske postaje Ruše ter mu povedal, da B. v Rušah večkrat videvajo in ne vedo, kaj naj z njim naredijo. Vzgojitelj pa jim je rekel, da naj B. zaprejo, ker je očitno vedel, da je na prostosti nevaren. Policijski postaji v Mariboru je bilo torej znano, da je B. utemeljeno sumljiv kaznivega dejanja ropa, po informacijah, s katerimi je razpolagal vzgojni zavod, pa tudi še več drugih kaznivih dejanj. Jasno je, da je bil namen iskanja B. tudi preprečevanje kaznivih dejanj. V tiralici vzgojnega zavoda je izrecno navedeno, da je smer B. pobega Maribor – Ruše. B. je doma v ..., v neposredni bližini Ruš, kjer ima tudi mater. Policisti bi torej B. lahko prijeli takoj po tistem, ko je pobegnil, dopustili pa so, da je bil na prostosti od 7. 9. 1999 do 5. 2. 2000. Nevzdržno je, da so dopustili, da jim je pobegnil iz policijske postaje in da so ga po drugem pobegu prijeli šele po nekaj mesecih. Policisti so ravnali izjemno malomarno in v neskladju s 3. členom Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98 in 66/98, (v nadaljevanju ZPol). Sprašuje, v kakšnih primerih je policija sploh lahko odgovorna za svoje malomarno ravnanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja: - da je 26. 12. 1999 B. B. zabodel tožnika v hrbtenjačo, - da je bil B. B. 17-letni gojenec Zavoda za vzgojo in izobraževanje ..., - da je 7. 9. 1999 odšel iz zavoda brez dovoljenja, o čemer je zavod takoj obvestil policijo, - da je policija B. prijela 23. 9. 1999, vendar ji je po opravljenem razgovoru pobegnil, - da ga je 4. 10. 1999 policija spet prijela in ga predala socialnim delavcem v Kriznemu centru na Trubarjevi ulici v Mariboru., od koder je B. ponovno pobegnil, - da so ga ponovno prijeli šele 7. 2. 2000, da je Zavod za vzgojo in izobraževanje ... odprtega tipa ter da je B. z dovoljenjem lahko koristil proste izhode in počitnice preživljal doma.

7. Tožnikov zahtevek temelji na prvem odstavku 26. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do povračila škode, ki jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Predpostavki tovrstne odškodninske obveznosti sta tudi protipravnost ravnanja toženkinih delavcev ali organov ter vzročna zveza med njihovim ravnanjem in nastalo škodo.

8. Tožnik odškodninsko odgovornost toženke utemeljuje na protipravnem ravnanju policije. ZPol v 3. členu med nalogami policije določa tudi varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi ter preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom. Revizijsko sodišče je že večkrat odgovorilo na vprašanje, ki ga postavlja v reviziji tožnik v zvezi z navedeno določbo. Zavzelo je stališče, da 3. člen ZPol ni samostojni temelj, ki bi policiji zapovedoval dolžnost določenega delovanja. Gre za pravno normo, katere predmet je okvirno določanje nalog policije in ki ima zato splošen značaj (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips 755/2005 z dne 6. 3. 2008). Navedene določbe ne gre razlagati dobesedno (da so policisti npr. dolžni preprečiti vsako kaznivo dejanje) in iztrgano iz konkretne situacije, ampak je treba upoštevati, ali so policisti v konkretnih okoliščinah te obveznosti mogli izpolniti (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 500/2008 z dne 12. 9. 2008). Enako je treba razumeti tudi četrti odstavek 30. člena ZPol, na katerega se sklicuje tožnik in ki določa, da so policisti dolžni ob vsakem času preprečevati nezakonita dejanja ter ukrepati in uporabiti z zakonom določena pooblastila, če je zaradi nezakonitega dejanja ali zaradi splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, osebna varnost ali premoženje ljudi. Upoštevati je tudi treba, da je ravnanje nosilca oblasti protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je pristojni organ pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje protipravno (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 280/2010 z dne 26. 1. 2012).

9. V zvezi z izročitvijo B. B. ob drugem prijetju 4. 10. 1999 Kriznemu centru Centra za socialno delo v Mariboru revizijsko sodišče pritrjuje zaključku nižjih sodišč, da policija pri tem ni ravnala protipravno, pač pa v skladu s 182. členom tedaj veljavnega Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78, 23/82, 41/87, 32/89, 32/89, Uradni list SFRJ, št. 83/89, Uradni list RS - stari, št. 8/90 do 26/99, v nadaljevanju ZIKS). V prvem odstavku 182. člena je ZIKS določal, da če se izvrševanje vzgojnega ukrepa ne more začeti ali nadaljevati, ker je mladoletnik pobegnil ali se skriva, mora občinska skupnost socialnega skrbstva oziroma zavod ali disciplinski center o tem obvestiti sodišče oziroma organ za postopek o prekršku in organ za notranje zadeve, da ga izsledi in pripelje najbližjemu organu socialnega skrbstva.

10. Ključno za odločitev v tej zadevi pa je pravilno sklepanje pritožbenega sodišča, da med ravnanjem oziroma zatrjevanimi opustitvami policije in tožnikovo škodo ni relevantne vzročne zveze. Ni mogoče zaključiti, da bi policija s prijetjem B. B. in njegovo vrnitvijo v zavod zanesljivo preprečila škodni dogodek. S tem mu še ne bi onemogočila, da bi ponovno odšel iz zavoda, ki je bil odprtega tipa. Kot pravilno ugotavlja pritožbeno sodišče, B. ni bila odvzeta prostost. Vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod se je po 200. členu ZIKS izvrševal v skladu z zakonom o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Tedaj veljavni Zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju pa ni predpisoval izvajanja takega izobraževanja v zaprti ustanovi oziroma z omejevanjem njihove prostosti. Po 182. členu ZIKS je morala policija pobeglega mladoletnika izslediti in pripeljati najbližjemu organu socialnega skrbstva. Vendar pa po vrnitvi v vzgojni zavod, delavci zavoda mladoletnika niso smeli fizično zadržati. Ker bi ta po vrnitvi lahko ponovno odšel kadarkoli, pa čeprav brez dovoljenja, ni mogoče zaključiti, da bi mu policija že s samo privedbo v zavod preprečila izvrševanje nadaljnjih kaznivih dejanj.

11. Tožnik se v reviziji tudi neuspešno sklicuje na okoliščino, da je bil B. pred škodnim dogodkom utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja ropa, izvršenega 17. 9. 1999 v Mariboru. Tožnik namreč ni navedel nobenih okoliščin v zvezi s tem kaznivim dejanjem, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da bi bil zaradi njegove storitve proti B. odrejen pripor, kateri bi mu lahko edini preprečil izvrševanje kaznivih dejanj na prostosti. Pri tem je treba tudi upoštevati, da se sme pripor zoper mladoletnika odrediti le izjemoma (472. člen tedaj veljavnega Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94 do 6/99). Tudi revizijsko sodišče zato zaključuje, da policija s prijetjem B. ne bi preprečila škodnega dogodka. Ker med njenim ravnanjem in tožnikovo škodo ni vzročne zveze, je odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

12. Na podlagi 378. člena ZPP je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo.