Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede na to, da je šlo za stvarni vložek v hčerinsko družbo, ki je lahko v bilanci stanja tožene stranke ocenjen v enaki višini (v zvezi z vrednostjo sredstev tožene stranke), tako premoženje predstavlja večja tveganja za upnike in družbenike, kot pa če bi bile nepremičnine še vedno v lasti tožene stranke ali pa bi se uporabil institut delitve, pri katerem je poskrbljeno za varstvo upnikov in družbenikov.
Zakon ne pozna posrednega lastništva nepremičnin, na dejansko vrednost družbe (tu gre za hčerinsko družbo) pa vpliva tudi njeno poslovanje, ne pa zgolj njena sredstva.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 3.963,96 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po vročitvi te sodbe do plačila.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sklep skupščine tožene stranke št. 3, sprejet na 9. seji skupščine dne 22.7.2009 ničen (1. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo v plačilo stroške tožeče stranke v znesku 12.506,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).
2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.
3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Ne izpodbijana sodba ne tožeča stranka A. G. kot direktorju tožene stranke ne oporekata samostojnega zastopanja tožene stranke. Poudariti pa je potrebno, da je bil on tisti, ki je sklical skupščino in na dnevni red uvrstil tudi izpodbijani sklep. To pa pomeni, da je celo sam ocenil, da potrebuje sklep skupščine za izpeljavo stvarnega vložka v hčerinsko družbo, zato je vsaj nenavadno, da se tožena stranka sedaj sklicuje na to, da sklep ni pogoj za veljavnost povečanja osnovnega kapitala hčerinske družbe (C. d.o.o.) s stvarnim vložkom.
6. Ugotovitev ničnosti izpodbijanega sklepa skupščine temelji na 3. alineji 390. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ki določa, da je sklep skupščine delničarjev ničen, če ni združljiv z bistvom družbe ali če je po svoji vsebini v nasprotju s tistimi določbami tega zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe ali so sicer v javnem interesu. To določilo se na podlagi 522. člena ZGD-1 uporablja tudi za družbe z omejeno odgovornostjo.
7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da je izpodbijani sklep skupščine, na podlagi katerega je tožena stranka dokapitalizirala hčerinsko družbo s stvarnim vložkom – nepremičninami, v katerih tožena stranka izvaja svojo dejavnost, ničen, ker je po svoji vsebini v nasprotju z določbami zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za varstvo upnikov družbe; to varstvo bi bilo zagotovljeno, če bi bil upoštevan institut delitve družbe v skladu s 623. členom ZGD in nadaljnjimi, pri čemer tožena stranka tudi ni utemeljila trditve, da je to primeren ukrep za izboljšanje finančnega in likvidnostnega položaja tožene stranke, ni pa tudi obrazložila vpliva prenosa nepremičnin na hčerinsko družbo na njeno poslovanje in na pravice in obveznosti upnikov ter družbenikov; pri tem je tudi ocenilo, da ima taka poslovna odločitev vsekakor vpliv na poslovanje družbe, saj je v naložbah bistvena razlika z vidika ohranjanja vrednosti pa tudi tveganja za toženo stranko, s tem pa tudi za upnike. Glede na navedeno izpodbijani sodbi zagotovo ni mogoče očitati, da bi bila neobrazložena.
8. Izpodbijana sodba se ne spušča v poslovne odločitve tožene stranke. Razlaga le, da z ravnanjem po izpodbijanem sklepu ne bo zagotovljeno enako in učinkovito varstvo upnikom in družbenikom, to pa bi tožena stranka lahko zagotovila z upoštevanjem instituta delitve v smislu 623. in nadaljnjih členov ZGD-1. S tem stališčem se strinja tudi višje sodišče. Glede na to, da je šlo za stvarni vložek v hčerinsko družbo, ki je lahko v bilanci stanja tožene stranke ocenjen v enaki višini (v zvezi z vrednostjo sredstev tožene stranke), pa se je treba strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da tako premoženje predstavlja večja tveganja za upnike in družbenike, kot pa če bi bile nepremičnine še vedno v lasti tožene stranke ali pa bi se uporabil institut delitve, pri katerem je poskrbljeno za varstvo upnikov in družbenikov. Na to pač vpliva tudi sprememba strukture sredstev družbe, ki jo priznava tudi tožena stranka. Tožeča stranka ima tudi prav, ko na pritožbene trditve odgovarja, da zakon ne pozna posrednega lastništva nepremičnin, na dejansko vrednost družbe (tu gre za hčerinsko družbo) pa vpliva tudi njeno poslovanje, ne pa zgolj njena sredstva. Tožeča stranka kot družbenik (in s tem tudi upnik tožene stranke) pa vsekakor na poslovanje hčerinske družbe ne more imeti takega vpliva, kot ga lahko ima na poslovanje tožene stranke, v kateri je družbenik. Pritožnik ima namreč glede samostojnosti zastopanja gospodarske družbe prav, ko trdi, da je njen zastopnik (direktor) upravičen samostojno zastopati družbo in (do določene mere) tudi samostojno razpolagati z njenim premoženjem, pri čemer pa je bila edini družbenik hčerinske družbe tožena stranka, ki jo je zastopal isti direktor kot hčerinsko družbo, kar predstavlja še dodatno tveganje za tožečo stranko in za upnike. Pri tem je bilo na toženi stranki breme dokazovanja, da je bil prav ta ukrep (stvarni vložek v hčerinsko družbo) tisti, ki je bil najbolj ustrezen za zagotavljanje ustreznega finančnega in likvidnostnega položaja tožene stranke, ki pa bo hkrati tudi v skladu z načelom varstva upnikov, če je hotela prepričati sodišče prve stopnje, da je bil to najprimernejši ukrep za zagotovitev tega, ki hkrati ne bo pomenil tudi nevarnosti za upnike oziroma da bodo ustrezno zaščiteni ob takem ukrepu. Tožena stranka pa s svojimi trditvami ni prepričala ne sodišča prve stopnje ne višjega sodišča, da tožeča stranka nima prav, ko trdi in dokaže, da je tak ukrep po svoji vsebini v nasprotju s tistimi določbami tega zakona, ki se uporabljajo izključno ali pretežno za zaščito upnikov družbe.
9. Zaključki sodišča prve stopnje tako niso pavšalni, obrazložitev vsebuje vse potrebne razloge, pravilno je bilo uporabljeno materialno pravo, pri čemer tožena stranka ponuja le drugačno oceno relevantnega dejanskega stanja, ki pa ni utemeljena. Pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa višje sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).
10. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. in 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni po specificiranem stroškovniku.