Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s ponudbo aneksa po vsebini izpolnila tožničin tožbeni zahtevek (čeprav na drugačen način kot s samo razveljavitvijo oziroma odpravo izpodbijanih sklepov), je pravilen sklep, da je bila tožba potrebna, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene potrebne stroške postopka.
I. Pritožbi tožnice se ugodi in se stroški, ki ji jih je tožena stranka dolžna povrniti, zvišajo na 327,53 EUR.
II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se nespremenjeni del sklepa potrdi.
III. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh tožnici povrniti stroške pritožbe v višini 142,79 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.
IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
V. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 184,74 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.
2. Zoper sklep se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo spremembo tako, da se ji poleg že priznanih stroškov prizna še plačilo predpravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklicuje se na drugačno sodno prakso (sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 34/2013 z dne 4. 4. 2013). Navaja, da mora stroške predpravdnega postopka sodišče šteti kot stroške pravdnega postopka, saj je za izpeljavo postopka sodnega varstva procesna predpostavka vložitev pritožbe na komisijo za pritožbe. Navaja, da če tožnica pritožbe zoper sklep ne bi vložila, tudi tožbe ne bi mogel vložiti. Navaja, da je od tožene stranke dobila v podpis aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 6. 2018 in je bila skladno z njim od 28. 6. 2018 trajno premeščena na delovno mesto policist SR s šifro ... v uradniški naziv policist SR 1. Navaja, da je s tem dosegla to, kar je s tožbo zahtevala in si vseskozi želela, tj. razporeditev na delovno mesto policist SR. Trdi, da tega ne bi mogla doseči brez vložitve pritožbe na komisijo in tožbe pred naslovnim sodiščem, zaradi česar so ji nastali stroški vložitve pritožbe, ki pa ji jih prvostopenjsko sodišče nepravilno ni priznalo. Meni, da se z nepriznanjem stroškov sestave pritožbe na Komisijo za pritožbe kot potrebnega stroška za pravdo tožnici posredno omejuje ustavno jamstvo dostopa do sodišča. Priglaša stroške pritožbe.
3. Zoper sklep vlaga pritožbo tudi tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Nasprotuje ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da naj bi tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek. Navaja, da je tožnica z njim izpodbijala sklep delodajalca o premestitvi, ki je bil izdan julija 2017, in drugostopenjski sklep komisije o tožničini pritožbi. Trdi, da navedena sklepa z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 26. 6. 2018 nista bila odpravljena, in ne nadomeščena, pač pa je bila tožnica z njim 28. 6. 2018 premeščena na drugo delovno mesto. Nadalje navaja, da je bila z aneksom z dne 27. 6. 2018, tožnica 30. 6. 2018 ponovno premeščena (na zahtevnejše delovno mesto višji policist 1). Navaja, da je bil aneks sklenjen v okviru implementacije stavkovnega sporazuma in 110. člena Zakona o Policiji, kar je tožena stranka že pojasnila v odgovoru na tožbo. Trdi, da ne gre za izpolnitev tožbenega zahtevka, ampak za izpolnjevanje zavez socialnega partnerstva in zakonskih določb, kar je bilo tožnici znano že pred vložitvijo tožbe. Trdi, da izpodbijana sklepa še vedno ostajata v veljavi v določenem časovnem obdobju. Nadalje navaja, da tožnica za II. točko toženega zahtevka ni imela podlage in bi jo bilo treba zavreči, saj sodišče ne more odrediti delodajalcu na katero konkretno delovno mesto mora pozvati oziroma dati delavca. Meni, da tožnica v delovno pravnem sporu ne more doseči oziroma zahtevati premestitve na točno določeno delovno mesto ali na delovno mesto, ki ga sama želi. Nadalje še navaja, da izpodbijani sklep ni upošteval vseh okoliščin, zaradi česar zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklicuje se na trditve, da predmetni množični spori niso bili namenjeni varstvu pravic posameznega javnega uslužbenca, ampak interesom sindikatov in izkaz zlorabe institutov individualnega delovnega spora, saj se je vsebina množičnih tožb nanašala na vsebino Akta o spremembah in dopolnitvah akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mestih in nazivih v Policiji z dne 7. 7. 2017. Trdi, da tožnica ni navajala razlogov, zakaj bi bila konkretna premestitev nezakonita. Kot zmotno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica tožbo umaknila takoj potem, ko je bil njen zahtevek v pretežnem delu izpolnjen, saj je tožnica tožbo umaknila šele več kot tri mesece in pol po sklenitvi aneksa, kar ne ustreza pojmu "takoj". Zatrjuje, da je sklep sam s seboj v nasprotju, saj iz njega izhaja, da izpodbijana sklepa nista bila razveljavljena, tako da ni prišlo do umika tožbe zaradi izpolnitve, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da bi bilo treba tožbeni zahtevek v II. točki zavreči, III. točka pa se nanaša zgolj na stroške postopka. Priglaša stroške pritožbe.
4. Tožnica odgovarja na pritožbo tožene stranke, ji nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.
5. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ne.
6. Pritožbeno sodišče je sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.
7. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je njegov izrek nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa, ali če sklep sploh nima razlogov ali v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijani sklep, ki se nanaša zgolj na stroške postopka, nima. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo stališča, na podlagi katerih je odločilo o stroških, iz pritožbe tožene stranke pa izhaja, da se v bistvu ne strinja s stališčem, da se v predmetni zadevi šteje, da je tožnica umaknila svoj tožbeni zahtevek zaradi izpolnitve, kar pomeni pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja oziroma zmotne uporabo materialnega prava.
8. V predmetni zadevi je tožnica 8. 11. 2017 vložila tožbo, s katero je zahtevala razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 26. 7. 2017 in Komisije za pritožbe pri vladi RS z dne 20. 9. 2017, s katerima je bila premeščena z delovnega mesta policistka SR s šifro ... na delovno mesto policistka SR - NDM s šifro .... Nato je 26. 6. 2018 podpisala ponujeni aneks k pogodbi o zaposlitvi, v katerem pogodbeni stranki ugotavljata, da javna uslužbenka zaseda delovno mesto policist SR - NDM (šifra delovnega mesta ...) in da se ta aneks sprejema zaradi trajne premestitve javne uslužbenke na drugo delovno mesto, in sicer na delovnem mestu policist SR s šifro ... (isto delovno mesto kot pred premestitvijo). Tožnica je tožbo 12. 10. 2018 umaknila z obrazložitvijo, da jo je tožena stranka razporedila nazaj na delovno mesto policist SR s šifro ..., kar je bil njen zahtevek, zato nima več interesa za vodenje tega postopka. S sklepom z dne 23. 10. 2018 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica tožbo umaknila in je postopek ustavilo. Ta sklep je postal pravnomočen 14. 11. 2018. 9. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka. Pravilno je kot podlago za svojo odločitev, da tožnici ni treba povrniti stroškov postopka toženi stranki, uporabilo prvi odstavek 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ugotovitev, da je s sklenitvijo aneksa prišlo do vsebinske izpolnitve tožničinega zahtevka, to je premestitve nazaj na delovno mesto policist SR s šifro ..., je pravilna, saj je tožnica prav ta rezultat zasledovala z vložitvijo tožbe. Ni pomembno, da izpodbijana sklepa nista bila razveljavljena oziroma odpravljena ter da sta v določenem časovnem obdobju (ki pa se je po podpisu aneksa končalo) veljala, to namreč ni odločilno za odločitev o tem, ali je bil umik tožbe posledica izpolnitve tožbenega zahtevka s strani tožene stranke. Nebistveno je tudi, da je bil kasneje sklenjen med tožnico in toženo stranko še en aneks (napredovanje na zahtevnejše delovno mesto višji policist I), ki je bil posledica izpolnjevanja zavez socialnega partnerstva. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema tudi za to, da bi ji tožnica povrnila stroške postopka, ker naj umik ne bi bil "takojšen". Tožnica je tožbo umaknila takoj, saj je od podpisa aneksa do umika minilo manj kot tri mesece, v vmesnem obdobju pa ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.
10. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s ponudbo aneksa po vsebini izpolnila tožničin tožbeni zahtevek (čeprav na drugačen način kot s samo razveljavitvijo oziroma odpravo izpodbijanih sklepov), je pravilen sklep, da je bila tožba potrebna, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene potrebne stroške postopka. Pritožba tožene stranke tudi v tem delu ni utemeljena. Utemeljeno pa tožnica uveljavlja, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati kot za postopek potreben strošek tudi strošek pritožbe zoper sklep z dne 26. 7. 2017. Tožnica je kot procesno predpostavko za vložitev tožbe v predmetnem sporu morala vložiti pritožbo zoper prvostopenjski sklep o premestitvi na Komisijo za pritožbe, v nasprotnem primeru bi bila njena tožba zavržena (in s tem ne bi imela dostopa do sodišča). Glede na to je strošek sestave pritožbe potreben strošek za postopek, ki ji ga je treba priznati (tako sklepi pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 34/2013, Pdp 278/2013, Pdp 191/2018 in Pdp 779/2016). Na pravilnost odločitve pa ne vpliva dejstvo, da izpodbijana sklepa o premestitvi nista bila razveljavljena ali odpravljena, saj je tožnica s sodnim postopkom dosegla cilj, ki ga je s tožbo zasledovala, v primeru da pritožbe ne bi vložila, pa ji sodno varstvo sploh ne bi bilo omogočeno. Tožnici je tako skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl. - OT) treba priznati še priglašeni strošek nagrade za pritožbo po 5. točki tar. št. 14 OT v višini 250 točk in materialne stroške v višini 5 točk, skupaj torej 255 točk oziroma 117,04 EUR ter 20-odstotni DDV v višini 25,75 EUR, skupaj 142,79 EUR. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano I. točko sklepa spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 327,53 EUR (3. točka 365. člena ZPP). Ker niso podani razlogi, ki jih s pritožbo uveljavlja tožena stranka, in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP).
11. Tožnica je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka skladno s prvim odstavkom 154. člena in drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je, upoštevaje OT, tožnici priznalo naslednje pritožbene stroške: nagrado za pritožbo v višini 250 točk ter 2 % materialnih stroškov v višini 5 točk, skupaj torej 255 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR je tako tožnici priznalo 117,04 EUR in 22 % DDV v višini 25,75 EUR, skupno 142,79 EUR.
12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
13. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).