Jedro

Člen 64 ZD ne zahteva, da bi oporočni priči morali poznati zapustnika. Takšne procesne zahteve pa iz določb ZD ni mogoče ugotoviti niti z ostalimi metodami razlage.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica primarno uveljavljala neveljavnost oporoke, ki jo je 14.11.1993 narekovala in nato pred dvema pričama podpisala pokojna A. B., podredno pa njeno razveljavitev. Izhajajoč iz ugotovitev, da je zapustnica sama in v prisotnosti prič J. L. in D. G. podpisala oporoko, ki jo je po njenem nareku zapisala njena hči T. G., ob tej priložnosti pa sta to oporoko podpisali tudi obe priči, je sodišče ugotovilo, da oporoka izpolnjuje obličnostne zahteve iz prvega in drugega odstavka Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 do 83/01, ZD). Po izvedenem dokaznem postopku je zavrnilo tožničine dejanske trditve, da naj bi bil oporočiteljičin podpis ponarejen, pogodba pa antidatirana. V nadaljevanju pa je zavrnilo tudi trditve o prevari, s katero naj bi bila zapustnica zapeljana v to, da je napisala drugo oporoko. Pojasnilo je, da je tožnica napake volje le zatrjevala, ni pa za to navedla konkretnih dejstev in dokazov. Odločitev je podkrepilo še z izpovedbami obeh prič, ki sta zanikali, da bi bila zapustnica pod prisilo ali da bi ne razumela tega, kar narekuje.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo. Sprejelo je dokazno oceno sodišča prve stopnje in zavrnilo očitke napačne ugotovitve dejanskega stanja. Posebej je poudarilo, da dokazni postopek ne omogoča pomislekov glede dejstva, da je oporočiteljica oporoko podpisala v navzočnosti obeh prič.

Proti takšni sodbi vlaga revizijo tožnica. V njej se sklicuje na vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - Uradni list RS, št. 90/2005; ZPP) ter sodišču predlaga, naj napadeno sodbo, bodisi razveljavi in vrne nižjima sodiščema v ponovno obravnavanje bodisi spremeni, tako da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Uvodoma ponavlja, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi dejansko stanje ugotovilo v nasprotju z izpovedbama prič.

Sodišče naj bi tudi povsem napačno presojalo določbe 60. do 67. člena ZD, saj se je zadovoljilo z obličnostjo, kakršna naj bi bila v danem primeru. Tako naj bi za nižji sodišči zadostovalo že dejstvo, da priči izpovesta o tem, kaj naj bi se tega dne dogajalo in kdo ju je pripeljal na kmetijo, kjer naj bi bila neka ženska, ki pa je nobena od prič ni poznala. Revizija nato navaja, kaj naj bi katera priča v postopku izpovedala o dogodkih na tej kmetiji, kako je potekala sestava oporoke in podobno. Nadalje meni, da je imel zakonodajalec pri zapisu pogojev za veljavnost oporoke gotovo v mislih, da mora priča vsaj identificirati zapustnika, da lahko potrdi njegovo prisotnost pri zapisu ali podpisu oporoke. Temu pogoju naj bi v obravnavani zadevi ne bilo zadoščeno.

V nadaljevanju revizija navaja dejstva, iz katerih naj bi bilo razvidno, da ne zapustnica ne priči sploh niso vedeli, kaj so podpisovali ter je po prepričanju revidentke konstrukt oporoke zapisala T. G. naknadno po bianco podpisu zapustnice, priči pa tako nista poznali in videli zapustnice. Že sam izgled oporoke kaže na njeno neobičajnost. Revizija opozarja tudi na to, da je bila prejšnja oporoka z dne 24.10.1993 razglašena ter je bil 8.11.1994 izdan sklep o dedovanju po izjavi vseh današnjih tožencev, da takšno oporoko priznavajo in da ne zahtevajo ničesar iz naslova dedovanja po zapustnici. Takšna izjava pa pomeni zavezo po 138. členu ZD. Noben od tožencev ne zatrjuje, da bi bila takšna izjava podana ob okoliščinah iz drugega odstavka tega člena.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo. Razlogi, iz katerih jo je mogoče vložiti, so zato v primerjavi s pritožbo, s katero je izčrpana ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva, zelo zoženi. Predvsem velja, da je revizijsko sodišče pravna, nikakor pa ne dejanska inštanca. Na dejansko podlago izpodbijane sodbe je vezano in le ob teh dejstvih lahko preizkuša, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. To izhaja iz uzakonjene prepovedi uveljavljanja razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v tej fazi sojenja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vse revizijske navedbe, ki tako ugotovljeno dejansko stanje obhajajo, mu nasprotujejo ali ga relativizirajo, so zato neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne odgovarja. Prav takšni, nedovoljeni očitki pa sestavljajo pretežen del revizije, ki je bila vložena v obravnavani zadevi. To so vse navedbe, ki s sklicevanjem na posamezne prvine dokaznega gradiva (izpovedbe prič, komentarji raznih listin - predvsem same oporoke, tek zapuščinskega postopka in logični zaključki, ki naj bi iz tega izhajali, izvedensko gradivo) skušajo izpeljati dokazno oceno, ki se ne sklada s tisto, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje ter je bila potrjena tudi v pritožbenem postopku. Kot trditev, ki je brez sleherne podlage v dejanski podlagi sodbe, je tako treba omeniti predvsem navedbo, da naj bi priči podpisali prazno listino, na katero je bila šele kasneje dopisana oporoka. Navezovanje teh revizijskih navedb na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tem navedbam ne odvzame njihove resnične narave - tj. da gre za izpodbijanje dokazne ocene. Takšno uveljavljanje postopkovne kršitve je navidezno. O tem se je vrhovno sodišče že večkrat izjavilo v nizu podobnih primerov.

Nižji sodišči sta ob ugotovljenih dejstvih pravilno presodili, da so bile v obravnavanem primeru izpolnjene vse obličnostne zahteve, ki jih za veljavnost oporoke pred pričami zahteva 64. člen ZD. Takšni presoji revizija nasprotuje predvsem zato, ker naj bi oporočni priči zapustnice prej sploh ne poznali in naj bi se ob dogodku sestave oporoke tudi ne prepričali, ali gre res za osebo, ki je navedena kot zapustnica. Takšen ugovor nima pravne teže. Zakon izrecno ne zahteva, da bi oporočni priči zapustnika morali poznati, kakor tudi ne tega, da bi se prepričali o njegovi istovetnosti (ga npr. legitimirali in podobno). Takšne procesne zahteve pa iz določb ZD ni mogoče ugotoviti niti z ostalimi metodami razlage. V poštev prihajata predvsem razlaga po namenu (teleološka razlaga) in sistematična razlaga, ki oporoko pred pričama umešča v sistem raznih oblik oporoke (63. do 72. člen ZD). Pomembna je predvsem primerjava z lastnoročno oporoko (63. člen ZD).

Bistvena razlika med tema dvema oblikama oporoke je v njuni grafološki izkaznosti. Okoliščina, da je oporoka lastnoročna, ji da značilnost pristnosti. S pomočjo strokovnjaka grafologa je namreč mogoče vselej preizkusiti, ali je pisno izjavo zadnje volje res podal zapustnik ali ne. Pri lastnoročni oporoki (63. člen ZD) zato priče niso potrebne. Drugače je z oporoko, ki jo zapustnik ne zapiše lastnoročno, marveč jo bodisi narekuje drugi osebi bodisi jo zapiše preko sredstva, ki za grafološki izvid prav tako ne nudi ustrezne podlage (pisalni stroj, računalnik). Ob tej primerjavi med obema tipoma oporoke se pokaže pomen prič pri oporoki po 64. členu ZD. Priči tu le nadomeščata okoliščino lastnoročnosti. Namesto te okoliščine oporoko naredita pristno priči, ki lahko kasneje potrdita, da je ista oseba, ki je na listini podpisana, tudi podala poslednjevoljno izjavo, ki je v njej vsebovana. Zato je vseeno, ali priči vesta, kdo je podpisnik listine ali ne. Pomembno je le to, da ena in ista oseba izjavi, da je to njegova oporoka in se v navzočnosti prič pod njo podpiše. Nič ni seveda napak, če priči zapustnika poznata, še več: celo koristno je, če ga, saj to lahko olajša morebiten dokazni postopek. Vendar pa je z vidika obravnavane zadeve pomembno to, da nepoznavanje zapustnika s strani prič dokaznega postopka ne onemogoča, saj lahko grafolog na podlagi podpisa ugotovi, ali je ta oseba, ki je izpričano izjavila, da je to njena oporoka, res zapustnik ali pa gre morda za kakšno drugo osebo, ki se je lažno izdajala za zapustnika.

Revidentka pravilne odločitve nižjih sodišč prav tako ne more spodbiti s sklicevanjem na 138. člen ZD, ki opredeljuje nepreklicnost dedne izjave. Materialnopravni očitek, da noben od dedičev ne zatrjuje, da bi dal prvotno dedno izjavo ob razglasitvi prejšnje oporoke z dne 24.10.1993 zaradi napak volje (drugi odstavek 138. člena ZD), ne more biti uspešen v tej pravdi že zato, ker takšna ali drugačna dedičeva izjava na samo veljavnost zapustnikovega enostranskega akta ne more vplivati. Oporoka je v trenutku zapustnikove smrti veljavna ali pa ni ter te svoje pravne lastnosti kasneje ne more izgubiti. Ker se v obravnavani zadevi odloča zgolj o (ne)veljavnosti sporne oporoke, so tako izjave dedičev, ki so jih podali v zapuščinskem postopku, za odločitev v tej zadevi irelevantne. Ne glede na to pa velja opozoriti tudi na to, da ZD primer pozneje najdene oporoke ureja s specialnim pravilom (222. člen ZD).

Ker niso podani razlogi, iz katerih je bila vložena revizija in ne tisti, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).