Jedro

Prodajna pogodba kot fiduciarni posel za prenos lastnine v zavarovanje terjatve je nična, če je predmet posla nepremičnina ali če pogodba ne vsebuje določila, da se upnik - fiduciar poplača iz prodane stvari.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nična prodajna pogodba, sklenjena med strankama 23.11.1994, po kateri je tožnik prodal tožencu stanovanje v Piranu za 39.000,00 DEM. Po opravljenem dokaznem postopku je spoznalo, da je bila posojilna pogodba med tožencem in tožnikovo materjo sklenjena z oderuškimi obrestmi. Celo če kupnina 39.000,00 DEM ne bi bila oderuška, obstaja veliko nesorazmerje med njo in vrednostjo stanovanja, saj je znašala le 55% slednje vrednosti. Toženec je za svojo dajatev 30.000,00 DEM prejel čez dobrih 18 mesecev na račun glavnice, pogodbenih in zamudnih obresti, stanovanje v Piranu (vredno 66.989,00 DEM na dan 31.12.1997), 19.500,00 DEM in 68.000,00 SIT. Ugotovilo je tudi, da je bila tožnikova mati neizkušena in lahkomiselna ne pa tudi goljufiva, toženec pa je izkoristil njeno nezadostno izkušenost, lahkomiselnost in nepoznavanje stroke. Tožnik, ki je poprej zastavil in nato prodal stanovanje tožencu, je bil v stiski zaradi materinega dolga, pa tudi sam je bil lahkomiseln, ko je upal, da je prodajna pogodba le formalna.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je obravnavana prodajna pogodba nična zato, ker je s to pogodbo prešla zastavljena stvar v upnikovo (toženčevo) last, ker njegova terjatev ob zapadlosti ni bila poravnana (69. člen Zakona o temeljnjih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ št. 61/80 in 36/90 - ZTLR). Prodajna pogodba, ki je temeljila na fiduciarni pogodbi oziroma dogovoru, da zastavljena nepremičnina pripada upniku, je nična.

Proti tej sodbi je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in predvsem zaradi napačne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo prve in druge sodbe in zavrnitev zahtevka, le podrejeno pa njuno razveljavitev in ponovno sojenje pred prvim sodiščem. Sodišču druge stopnje očita nesprejemljiv pravni konstrukt, ki nima podlage ne v ugotovljenem dejanskem stanju, ne v pravnih predpisih. Dne 14.10.1993 sklenjena zadolžnica, v kateri je dal tožnik stvarno zavarovanje s hipoteko, ni v ničemer povezana s prodajno pogodbo za stanovanje z dne 23.11.1994. Pomeni le dodatno zanesljivo zavarovanje, ki je po veljavnih predpisih dopustno (prenos lastnine v zavarovanje ali fiduciarni posel). V prodajni pogodbi ni ne hipotekarnega upnika ne dolžnika, čeprav imata stranki v drugi pogodbi ti vlogi. Obe pogodbi ne gre zlivati v eno. Že 68. člen ZTLR da vedeti, da hipoteka preneha, če je ista oseba postala imetnik lastninske pravice in hipoteke na isti nepremičnini. V dopolnitvi revizije toženec še poudarja, da tožnik ne more uveljavljati posledic ničnosti, ker je jasno vedel za ničnost (drugi odstavek 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija ne pove, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Za tisto, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (po 10. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77), ni.

Sodišče druge stopnje je ravnalo prav, ko je povezalo zadolžnico z dne 14.10.1993, s katero se je tožnik sozavezal za materin dolg nasproti tožencu in v ta namen zastavil obravnavano stanovanje, ter prodajno pogodbo z dne 23.11.1994, s katero je tožnik prodal za višino dolga tožencu prej zastavljeno stanovanje, ki naj bi pripadlo v last in posest tožencu, če tožnik ali njegova mati ne bi poravnala dolga niti v naknadno določenem roku. Čeprav časovno razmaknjena posla, o katerih sta bili sestavljeni dve listini (prva kot enostranski pravni posel), pa vendarle tvorita celoto, saj gre v obeh primerih za isti stranki, isti dolg in isto nepremičnino. Pritožbeno sodišče ju je zato upravičeno obravnavano kot eno pogodbo, s katero bi si tožnik kot upnik pridobil, ko dolg ni bil plačan, lastninsko pravico na zastavljeni nepremičnini. To pa je tisto, kar naš, kakor tudi drugi pravni redi prepovedujejo (prepoved lex commissoriae) oziroma določajo ničnost za pogodbeno določilo, po katerem je upnik poplačan za svojo terjatev s pridobitvijo lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini (69. člen ZTLR). Zato je bilo pravilno razsojeno, da je omenjena prodajna pogodba kot poskus realizacije takšnega prepovedanega posla nična.

Do takšne razsoje pripelje tudi analiza same prodajne pogodbe kot fiduciarnega posla (pritožbeno sodišče je zmotno štelo, da tožena stranka govori o fiduciarnem poslu v zvezi z zadolžnico), za kar se zavzema revizija. Naša zakonodaja ne ureja fiduciarnih poslov kot prenosa lastnine v zavarovanje terjatve. S tem seveda ni rečeno, da so takšni posli prepovedani, saj velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR). Tako ni videti nič narobe, če se upnik neke terjatve kot fiduciar dogovori s svojim dolžnikom kot fudiciantom, da ta prenese nanj lastninsko pravico na stvari z razveznim pogojem - plačilom terjatve, ko ta fiduciarna lastnina preneha, oziroma odložnim pogojem, ko po neuspešnem preteku roka za plačilo terjatve postane ta fiduciarna lastnina "dokončna", se pravi, ko fiduciar lahko razpolaga z njo. Vendar pa sta v takšnih primerih - kar se pokaže kot pomembno v tej zadevi - nujna dva pogoja za veljavnost takšnega posla. Pogodba mora namreč vsebovati določbo, da sme upnik v primeru, da terjatev ne bo poravnana, prodati dano stvar sam ali s posredovanjem koga drugega (agencije, sodišča ipd.) in se poplačati iz izkupička. Če pogodba takšne določbe ne vsebuje in je, še več, v njej določeno, da dana stvar pripade upniku in ostane v njegovi lasti (pactum commissorium), bi to pomenilo že omenjeno kršitev iz 69. člena ZTLR in ničnost takšne določbe, po naravi stvari pa kot v obravnavanem primeru, tudi ničnost te pogodbe. In še za nameček, obravnavani fiduciarni posli so dopustni le glede premičnin, pri katerih postane upnik njihov lastnik, ko mu jih dolžnik izroči (prvi odstavek 34. člena ZTLR), ali pa ostanejo po dogovoru še naprej v dolžnikovih rokah - na podlagi tako imenovanega posestnega konstituta (četrti odstavek 34. člena ZTLR) in jih izroči dolžnik upniku šele takrat, ko naj bi prišlo do njihove prodaje. Lastninska pravica na nepremičnini pa se pridobi na podlagi pravnega posla z vpisom v javno (zemljiško) knjigo (33. člen ZTLR), takšen vpis lastninske pravice pa je po naravi stvari lahko le nepogojen, se pravi ne z odložnim ali razveznim pogojem. Slednjim primerom so namenjene le predznambe (25. člen Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS št. 33/95), ki pa ne pomenijo pridobitve lastninske pravice. Pri fiduciarnem poslu za nepremičnino bi bil torej predmet obveznosti - prenos lastninske pravice nemogoč, kar spet povzroči njegovo ničnost (47. člen ZOR). Potemtakem je nična obravnavana prodajna pogodba, tudi če jo obravnavamo ločeno kot fiduciarni posel, kar terja revizija.

V pravočasni dopolnitvi revizije navedeni razlog, da se tisti, ki zahteva vrnitev onega, kar je dal drugi stranki, če ni pošten, ne more sklicevati na ničnost (drugi odstavek 104. člena ZOR), tudi ni pravno pomemben, saj v tej zadevi tožnik ne uveljavlja vrnitvenega zahtevka.

Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana, zato je sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP/77).