Jedro

Jedro

Carinsko deklaracijo izpolni špediter na podlagi listin, ki mu jih dostavi naročitelj. V zvezi z listinami sicer velja, da mora špediter naročitelja opozoriti na pomanjkljivosti, ki bi jih kot dober strokovnjak moral opaziti. To obveznost ima špediter v razmerju do svojega naročitelja. Preverjanje dokumentacije in skladnosti le-te z vsebino zabojnikov oziroma pridobitev (originalnih) izvoznih deklaracij pa sicer spada v pristojnost carinskih organov.

Carinsko deklaracijo izpolni špediter na podlagi listin, ki mu jih dostavi naročitelj. V zvezi z listinami sicer velja, da mora špediter naročitelja opozoriti na pomanjkljivosti, ki bi jih kot dober strokovnjak moral opaziti. To obveznost ima špediter v razmerju do svojega naročitelja. Preverjanje dokumentacije in skladnosti le-te z vsebino zabojnikov oziroma pridobitev (originalnih) izvoznih deklaracij pa sicer spada v pristojnost carinskih organov.

Dokazovanje, da je poslovodja ravnal v skladu s pravili stroke, predstavlja izpodbijanje predpostavke protipravnosti (izražene v obliki kršitve obveznosti poslovodenja), ki jo mora najprej dokazati družba kot oškodovanec. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi v carinskih postopih (pogosteje) ravnala nepravilno, zato v zvezi s tem tudi tožencu, kot njenemu tedanjemu direktorju, nedopustnega ravnanja ni mogoče očitati.

Dokazovanje, da je poslovodja ravnal v skladu s pravili stroke, predstavlja izpodbijanje predpostavke protipravnosti (izražene v obliki kršitve obveznosti poslovodenja), ki jo mora najprej dokazati družba kot oškodovanec. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi v carinskih postopih (pogosteje) ravnala nepravilno, zato v zvezi s tem tudi tožencu, kot njenemu tedanjemu direktorju, nedopustnega ravnanja ni mogoče očitati.

V konkretnem primeru v sferi tožeče stranke tudi ni nastala prepovedana oziroma nedopustna posledica (škoda). Tožeča stranka kot škodo od tožene stranke vtožuje skupni znesek premalo obračunanih carinskih dajatev. Gre za razliko med plačanimi carinskimi dajatvami ter naknadno obračunanimi dajatvami iz naslova carine. Gre torej za obveznost plačila carinskih dajatev, ki bi jih bila tožeča stranka kot carinski zavezanec dolžna plačati v postopku carinjenja, ne pa za njeno škodo.

V konkretnem primeru v sferi tožeče stranke tudi ni nastala prepovedana oziroma nedopustna posledica (škoda). Tožeča stranka kot škodo od tožene stranke vtožuje skupni znesek premalo obračunanih carinskih dajatev. Gre za razliko med plačanimi carinskimi dajatvami ter naknadno obračunanimi dajatvami iz naslova carine. Gre torej za obveznost plačila carinskih dajatev, ki bi jih bila tožeča stranka kot carinski zavezanec dolžna plačati v postopku carinjenja, ne pa za njeno škodo.

Izrek

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 povrniti 4.628,07 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom, pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

II.Tožeča stranka mora toženi stranki v roku 15 povrniti 4.628,07 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom, pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko kot direktorja te družbe. Tožbeni zahtevek je uveljavljala na podlagi 263. člena v zvezi s šestim odstavkom 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), saj je bil toženec v obdobju od 1. 7. 2017 do 30. 6. 2018, glede katerega je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor, direktor tožeče stranke. Kot je trdila tožeča stranka ji je nastala škoda, saj ji je Finančna uprava Republike Slovenije (FURS) kot carinskemu zavezancu z odločbo št. DT 000/2018 z dne 10. 4. 2020 naknadno obračunala dodatno carinsko dajatev v znesku 1.017.117,31 EUR po 203 carinskih deklaracijah za dajanje blaga v carinski postopek in hkratne sprostitve v prosti promet. V skladu z 48. členom Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (CZU) ter na podlagi 70. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) je FURS za madžarska prejemnika (uvoznika) A. (A.) in B. (B.) opravil carinsko kontrolo po prepustitvi blaga. Za blago po devetih izvoznih carinskih deklaracijah so bile s pomočjo Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) pridobljene avtentične kitajske izvozne carinske deklaracije. Po primerjavi deklariranih vrednosti blaga pri izvozu iz Kitajske z deklariranimi vrednostmi pri uvozu blaga v Unijo se je pokazalo podvrednotenje blaga. Zaradi navedenega je bilo nato blago po vseh 203 deklaracijah ponovno vrednoteno. Obračunani znesek predstavlja razliko med plačanimi carinskimi dajatvami in naknadno izračunanimi carinskimi dajatvami za blago, ki je že bilo sproščeno v prost promet. Ker se je tekom tega časa nad tožečo stranko začel stečajni postopek, je bila naknadno odmerjena carinska dajatev prijavljena v stečajnem postopku nad tožečo stranko. Stečajni upravitelj je terjatev priznal kot navadno terjatev. Sodišče prve stopnje je presodilo, da nista podana elementa nedopustnega ravnanja ter vzročne zveze ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko kot direktorja te družbe. Tožbeni zahtevek je uveljavljala na podlagi 263. člena v zvezi s šestim odstavkom 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), saj je bil toženec v obdobju od 1. 7. 2017 do 30. 6. 2018, glede katerega je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor, direktor tožeče stranke. Kot je trdila tožeča stranka ji je nastala škoda, saj ji je Finančna uprava Republike Slovenije (FURS) kot carinskemu zavezancu z odločbo št. DT 000/2018 z dne 10. 4. 2020 naknadno obračunala dodatno carinsko dajatev v znesku 1.017.117,31 EUR po 203 carinskih deklaracijah za dajanje blaga v carinski postopek in hkratne sprostitve v prosti promet. V skladu z 48. členom Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (CZU) ter na podlagi 70. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) je FURS za madžarska prejemnika (uvoznika) A. (A.) in B. (B.) opravil carinsko kontrolo po prepustitvi blaga. Za blago po devetih izvoznih carinskih deklaracijah so bile s pomočjo Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) pridobljene avtentične kitajske izvozne carinske deklaracije. Po primerjavi deklariranih vrednosti blaga pri izvozu iz Kitajske z deklariranimi vrednostmi pri uvozu blaga v Unijo se je pokazalo podvrednotenje blaga. Zaradi navedenega je bilo nato blago po vseh 203 deklaracijah ponovno vrednoteno. Obračunani znesek predstavlja razliko med plačanimi carinskimi dajatvami in naknadno izračunanimi carinskimi dajatvami za blago, ki je že bilo sproščeno v prost promet. Ker se je tekom tega časa nad tožečo stranko začel stečajni postopek, je bila naknadno odmerjena carinska dajatev prijavljena v stečajnem postopku nad tožečo stranko. Stečajni upravitelj je terjatev priznal kot navadno terjatev. Sodišče prve stopnje je presodilo, da nista podana elementa nedopustnega ravnanja ter vzročne zveze ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

2.Obveznost poslovodenja v razmerju med družbo in članom njenega poslovodstva ima značilnost pogodbene obveznosti. Odškodninska odgovornost člana poslovodstva za škodo, ki jo družbi povzroči s kršitvijo te obveznosti (nepravilnim vodenjem njenih poslov), ima značilnost poslovne odškodninske odgovornosti. Za nastanek odškodninske odgovornosti poslovodstva v razmerju do družbe morajo biti izpolnjene vse tri splošne predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, ki so določene v drugem odstavku 28. člena ZFPPIPP, po katerem so člani poslovodstva solidarno odgovorni družbi za škodo, ki nastane zaradi kršitve njihovih obveznosti. Vsebinsko enako so te predpostavke določene v drugem odstavku 263. člena ZGD-1, po katerem so člani organa vodenja in nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki nastane kot posledica kršitve njihovih nalog. Protipravnost ravnanja se izraža v obliki kršitve obveznosti poslovodenja, torej kot ravnanje v nasprotju s pravili stroke upravljanja podjetij. To predpostavko mora vedno dokazovati tisti, ki zahteva povrnitev škode (oškodovanec).

2.Obveznost poslovodenja v razmerju med družbo in članom njenega poslovodstva ima značilnost pogodbene obveznosti. Odškodninska odgovornost člana poslovodstva za škodo, ki jo družbi povzroči s kršitvijo te obveznosti (nepravilnim vodenjem njenih poslov), ima značilnost poslovne odškodninske odgovornosti. Za nastanek odškodninske odgovornosti poslovodstva v razmerju do družbe morajo biti izpolnjene vse tri splošne predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti, ki so določene v drugem odstavku 28. člena ZFPPIPP, po katerem so člani poslovodstva solidarno odgovorni družbi za škodo, ki nastane zaradi kršitve njihovih obveznosti. Vsebinsko enako so te predpostavke določene v drugem odstavku 263. člena ZGD-1, po katerem so člani organa vodenja in nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki nastane kot posledica kršitve njihovih nalog. Protipravnost ravnanja se izraža v obliki kršitve obveznosti poslovodenja, torej kot ravnanje v nasprotju s pravili stroke upravljanja podjetij. To predpostavko mora vedno dokazovati tisti, ki zahteva povrnitev škode (oškodovanec).

3.Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da naj bi toženec, kot njen direktor, v zvezi s postopki carinjenja blaga družb A. in B. ravnal protipravno. Zaposlenim naj bi dal napotek, da carini posredujejo prirejene podatke v zvezi s deklarirano vrednostjo blaga oziroma naj bi (vsaj) opustil ustrezen nadzor nad zaposlenimi, ki so to počeli. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku z vpogledom v listine v spisu, z zaslišanjem toženca ter zaposlenih kot prič, sklenilo, da tožeča stranka nedopustnega ravnanja toženca ni dokazala, saj ni bilo ugotovljeno, da bi toženec zaposlenim dajal posebna navodila pri sestavljanju carinskih deklaracij. Prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi zaposleni nedopustno prirejali podatke na navedenih carinskih deklaracijah. Kot je bilo na splošno ugotovljeno, se lahko tekom postopka spremeni dokumentacija na željo in po navodilih stranke. Opis blaga pa se lahko spremeni zato, ker carina sporoči, da se opisano blago ne sklada s pregledanim oziroma po obvestilu stranke, da je predložila napačno dokumentacijo. Tudi deklarirana cena se lahko spremeni, če carina oceni, da je bilo blago prenizko ocenjeno. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi v carinskem postopku kot carinski zavezanec pogosteje oziroma običajno ravnala na nepravilen način. Ugotovilo je tudi, da (svojega) nedopustnega ravnanja v konkretnih carinskih postopkih niti ni konkretneje zatrjevala.

3.Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da naj bi toženec, kot njen direktor, v zvezi s postopki carinjenja blaga družb A. in B. ravnal protipravno. Zaposlenim naj bi dal napotek, da carini posredujejo prirejene podatke v zvezi s deklarirano vrednostjo blaga oziroma naj bi (vsaj) opustil ustrezen nadzor nad zaposlenimi, ki so to počeli. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku z vpogledom v listine v spisu, z zaslišanjem toženca ter zaposlenih kot prič, sklenilo, da tožeča stranka nedopustnega ravnanja toženca ni dokazala, saj ni bilo ugotovljeno, da bi toženec zaposlenim dajal posebna navodila pri sestavljanju carinskih deklaracij. Prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi zaposleni nedopustno prirejali podatke na navedenih carinskih deklaracijah. Kot je bilo na splošno ugotovljeno, se lahko tekom postopka spremeni dokumentacija na željo in po navodilih stranke. Opis blaga pa se lahko spremeni zato, ker carina sporoči, da se opisano blago ne sklada s pregledanim oziroma po obvestilu stranke, da je predložila napačno dokumentacijo. Tudi deklarirana cena se lahko spremeni, če carina oceni, da je bilo blago prenizko ocenjeno. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi v carinskem postopku kot carinski zavezanec pogosteje oziroma običajno ravnala na nepravilen način. Ugotovilo je tudi, da (svojega) nedopustnega ravnanja v konkretnih carinskih postopkih niti ni konkretneje zatrjevala.

4.V pritožbi tožeča stranka trdi, da bi bila dolžna kot uvoznik oziroma kot carinski zastopnik v carinskem postopku ravnati z večjo skrbnostjo ter preveriti blago, ki se carini, kot tudi verodostojnost pridobljene dokumentacije, na podlagi katere so delavci tožeče izpolnjevali carinske deklaracije. Trdi, da je bil za posredovanje ustrezne dokumentacije ter podatkov odgovoren toženec, ki je posredoval med naročnikom in zaposlenimi pri tožnici oziroma je nadzoroval pripravo vloženih carinskih deklaracij.

4.V pritožbi tožeča stranka trdi, da bi bila dolžna kot uvoznik oziroma kot carinski zastopnik v carinskem postopku ravnati z večjo skrbnostjo ter preveriti blago, ki se carini, kot tudi verodostojnost pridobljene dokumentacije, na podlagi katere so delavci tožeče izpolnjevali carinske deklaracije. Trdi, da je bil za posredovanje ustrezne dokumentacije ter podatkov odgovoren toženec, ki je posredoval med naročnikom in zaposlenimi pri tožnici oziroma je nadzoroval pripravo vloženih carinskih deklaracij.

5.Naročilo za odpravo stvari čez mejo vsebuje za špediterja obveznost, da opravi vsa potrebna carinska dejanja in plača za naročitelja carinske dajatve, če ni v pogodbi drugače določeno (859. člen OZ). Za izvrševanje dejanj in formalnosti v carinskem postopku ga lahko naročnik imenuje za carinskega zastopnika, ki naročnika zastopa neposredno ali posredno. Najpomembnejši carinski dejanji sta vložitev carinske deklaracije ter plačilo carine. Kadar vloži carinsko deklaracijo v svojem imenu, je sam zavezan za plačilo carine. Carinske dajatve je dolžan plačati za račun naročitelja. Naročitelj mora špediterju, poleg plačila, povrniti tudi potrebne stroške, ki jih je imel z izpolnitvijo naročila. Med slednje spadajo tudi stroški carine.

5.Naročilo za odpravo stvari čez mejo vsebuje za špediterja obveznost, da opravi vsa potrebna carinska dejanja in plača za naročitelja carinske dajatve, če ni v pogodbi drugače določeno (859. člen OZ). Za izvrševanje dejanj in formalnosti v carinskem postopku ga lahko naročnik imenuje za carinskega zastopnika, ki naročnika zastopa neposredno ali posredno. Najpomembnejši carinski dejanji sta vložitev carinske deklaracije ter plačilo carine. Kadar vloži carinsko deklaracijo v svojem imenu, je sam zavezan za plačilo carine. Carinske dajatve je dolžan plačati za račun naročitelja. Naročitelj mora špediterju, poleg plačila, povrniti tudi potrebne stroške, ki jih je imel z izpolnitvijo naročila. Med slednje spadajo tudi stroški carine.

6.Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka pri carinjenju spornega blaga nastopala kot carinski zastopnik. Tožeča stranka je v carinskem postopku nastopala v svojem imenu, vendar za račun madžarskih družb kot uvoznic blaga, torej kot naročiteljev posredni zastopnik. Tudi iz odločbe št. DT 000/2018 z dne 10. 4. 2020 izhaja, da je bila tožeča stranka carinski zavezanec, uvoznici blaga pa madžarski družbi. Pritožbene trditve, da naj bi tožnica nastopala kot uvoznik za svoje ime in za svoj račun, niso v skladu s trditvami, ki jih je sama podala v postopku pred sodiščem prve stopnje. To nenazadnje potrjuje tudi pritožbena navedba tožeče stranke, da je odmerjeno carino plačala, zaračunani znesek pa ločeno zaračunala in prefakturirala madžarskima družbama. Carinska dajatev je bila zato v carinskem postopku odmerjena in naložena v plačilo tožeči stranki kot carinskemu zastopniku, ki se je carino zavezala plačati za račun naročitelja. Od slednjega je nato terjala povračilo plačane carine.

7.Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je bilo ravnanje tožeče stranke kot carinskega zastopnika oziroma carinskega deklaranta nepravilno. Carinsko deklaracijo izpolni špediter na podlagi listin, ki mu jih dostavi naročitelj. V zvezi z listinami sicer velja, da mora špediter naročitelja opozoriti na pomanjkljivosti, ki bi jih kot dober strokovnjak moral opaziti. To obveznost ima špediter v razmerju do svojega naročitelja. Ker tožeča stranka ne trdi, da bi iz tega razmerja naročitelj zoper njo uveljavljal kakšen zahtevek, ta obveznost za predmetni spor ni relevantna. Preverjanje dokumentacije in skladnosti le-te z vsebino zabojnikov oziroma pridobitev (originalnih) izvoznih deklaracij sicer spada v pristojnost carinskih organov. Tožeča stranka zato v pritožbi neutemeljeno trdi, da se od carinskega zastopnika pričakuje, da preveri blago, ki se carini, da preveri verodostojnost dokumentov in skladnost posredovane dokumentacije z vsebino poslanih in carinjenih zabojnikov, saj carinski zastopnik takšnih pooblastil nima. Glede na to, da so bile avtentične izvozne kitajske carinske deklaracije s strani FURS pridobljene šele v naknadnem postopku kontrole po prepustitvi blaga v promet ter s posredovanjem OLAF-a, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi lahko tožeča stranka kot carinski zastopnik (carinski zavezanec) sama od luških oblasti v Hong Kongu pridobila izvozne deklaracije in jih preverila. Očitek, da tožena stranka kot carinski zastopnik oziroma carinski deklarant v postopku carinjenja blaga ni pridobila vseh potrebnih podatkov, ni preverila blaga ter njegove skladnosti s predloženimi dokumenti, je tako neutemeljen. Zgolj zaradi naknadne ugotovitve podvrednotenja blaga tožeči stranki nepravilnega ravnanja v carinskih postopkih ni mogoče utemeljeno očitati.

6.Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka pri carinjenju spornega blaga nastopala kot carinski zastopnik. Tožeča stranka je v carinskem postopku nastopala v svojem imenu, vendar za račun madžarskih družb kot uvoznic blaga, torej kot naročiteljev posredni zastopnik. Tudi iz odločbe št. DT 000/2018 z dne 10. 4. 2020 izhaja, da je bila tožeča stranka carinski zavezanec, uvoznici blaga pa madžarski družbi. Pritožbene trditve, da naj bi tožnica nastopala kot uvoznik za svoje ime in za svoj račun, niso v skladu s trditvami, ki jih je sama podala v postopku pred sodiščem prve stopnje. To nenazadnje potrjuje tudi pritožbena navedba tožeče stranke, da je odmerjeno carino plačala, zaračunani znesek pa ločeno zaračunala in prefakturirala madžarskima družbama. Carinska dajatev je bila zato v carinskem postopku odmerjena in naložena v plačilo tožeči stranki kot carinskemu zastopniku, ki se je carino zavezala plačati za račun naročitelja. Od slednjega je nato terjala povračilo plačane carine.

8.V konkretnem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožeča stranka v carinskem postopku običajno ali vsaj pogosteje ravnala nepravilno. Šele če bi bila ugotovljena kršitev obveznosti, ki jih je imela tožnica kot carinski zastopnik oziroma carinski deklarant v carinskem postopku, bi se toženec tega očitka lahko razbremenil tako, da bi dokazoval, da je družba ravnala z ustreznim standardom profesionalne skrbnosti pri izvedbi vseh pravnih poslov in ravnanj, ki so lahko predmet špediterske pogodbe.

7.Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je bilo ravnanje tožeče stranke kot carinskega zastopnika oziroma carinskega deklaranta nepravilno. Carinsko deklaracijo izpolni špediter na podlagi listin, ki mu jih dostavi naročitelj. V zvezi z listinami sicer velja, da mora špediter naročitelja opozoriti na pomanjkljivosti, ki bi jih kot dober strokovnjak moral opaziti. To obveznost ima špediter v razmerju do svojega naročitelja. Ker tožeča stranka ne trdi, da bi iz tega razmerja naročitelj zoper njo uveljavljal kakšen zahtevek, ta obveznost za predmetni spor ni relevantna. Preverjanje dokumentacije in skladnosti le-te z vsebino zabojnikov oziroma pridobitev (originalnih) izvoznih deklaracij sicer spada v pristojnost carinskih organov. Tožeča stranka zato v pritožbi neutemeljeno trdi, da se od carinskega zastopnika pričakuje, da preveri blago, ki se carini, da preveri verodostojnost dokumentov in skladnost posredovane dokumentacije z vsebino poslanih in carinjenih zabojnikov, saj carinski zastopnik takšnih pooblastil nima. Glede na to, da so bile avtentične izvozne kitajske carinske deklaracije s strani FURS pridobljene šele v naknadnem postopku kontrole po prepustitvi blaga v promet ter s posredovanjem OLAF-a, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi lahko tožeča stranka kot carinski zastopnik (carinski zavezanec) sama od luških oblasti v Hong Kongu pridobila izvozne deklaracije in jih preverila. Očitek, da tožena stranka kot carinski zastopnik oziroma carinski deklarant v postopku carinjenja blaga ni pridobila vseh potrebnih podatkov, ni preverila blaga ter njegove skladnosti s predloženimi dokumenti, je tako neutemeljen. Zgolj zaradi naknadne ugotovitve podvrednotenja blaga tožeči stranki nepravilnega ravnanja v carinskih postopkih ni mogoče utemeljeno očitati.

9.Dokazovanje, da je poslovodja ravnal v skladu s pravili stroke, predstavlja izpodbijanje predpostavke protipravnosti (izražene v obliki kršitve obveznosti poslovodenja), ki jo mora najprej dokazati družba kot oškodovanec. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi (sama) v carinskih postopih (pogosteje) ravnala nepravilno, zato v zvezi s tem tudi tožencu, kot njenemu tedanjemu direktorju, nedopustnega ravnanja ni mogoče očitati. Ker tožeča stranka nedopustnega (protipravnega) ravnanja toženca ni uspela dokazati, se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je toženec pri opravljanju svojih obveznosti iz naslova poslovodenja ravnal z ustrezno skrbnostjo. Očitana kršitev, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo z vlogo vestnega in poštenega gospodarstvenika, zato ni podana. Sodba sodišča prve stopnje je sposobna preizkusa, očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni utemeljen.

8.V konkretnem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožeča stranka v carinskem postopku običajno ali vsaj pogosteje ravnala nepravilno. Šele če bi bila ugotovljena kršitev obveznosti, ki jih je imela tožnica kot carinski zastopnik oziroma carinski deklarant v carinskem postopku, bi se toženec tega očitka lahko razbremenil tako, da bi dokazoval, da je družba ravnala z ustreznim standardom profesionalne skrbnosti pri izvedbi vseh pravnih poslov in ravnanj, ki so lahko predmet špediterske pogodbe.

10.Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na drugi odstavek 15. člena CZU. Po navedeni določbi je oseba, ki vloži carinsko deklaracijo odgovorna za pravilnost in popolnost informacij, navedenih v deklaraciji, pristnost, pravilnost in veljavnost vseh dokumentov, priloženih deklaraciji ter spoštovanje vseh obveznosti v zvezi z dejanjem zadevnega blaga v zadevni carinski postopek. Kršitev navedene določbe predstavlja prekršek po 2. točki 47. člena ZICZEU. V konkretnem postopku tožeči stranki ni bila zaračunana globa za prekršek, temveč so ji bile obračunane dodatne carinske dajatve, zato s sklicevanjem na navedeno določbo tožeče stranka drugačne odločitve ne more doseči. V prvem odstavku 70. člena CZU pa je določena metoda carinskega vrednotenja na podlagi transakcijske vrednosti, zato tudi s sklicevanjem na kršitev te določbe tožeča stranka toženčeve odškodninske odgovornosti ne more uspešno utemeljiti. Ugotavljanje carinske vrednosti blaga je namreč relevantno za obračun carine, ni pa to podlaga za očitek protipravnosti ravnanja tožencu.

9.Dokazovanje, da je poslovodja ravnal v skladu s pravili stroke, predstavlja izpodbijanje predpostavke protipravnosti (izražene v obliki kršitve obveznosti poslovodenja), ki jo mora najprej dokazati družba kot oškodovanec. Tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi (sama) v carinskih postopih (pogosteje) ravnala nepravilno, zato v zvezi s tem tudi tožencu, kot njenemu tedanjemu direktorju, nedopustnega ravnanja ni mogoče očitati. Ker tožeča stranka nedopustnega (protipravnega) ravnanja toženca ni uspela dokazati, se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali je toženec pri opravljanju svojih obveznosti iz naslova poslovodenja ravnal z ustrezno skrbnostjo. Očitana kršitev, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo z vlogo vestnega in poštenega gospodarstvenika, zato ni podana. Sodba sodišča prve stopnje je sposobna preizkusa, očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni utemeljen.

11.Nadaljnji predpostavki za nastanek odškodninske obveznosti sta nastanek škode ter vzročna zveza med nepravilno izpolnitvijo obveznosti in škodo, ki zaradi tega nastane družbi. V konkretnem primeru v sferi tožeče stranke ni nastala prepovedana oziroma nedopustna posledica (škoda). Tožeča stranka kot škodo od tožene stranke vtožuje skupni znesek premalo obračunanih carinskih dajatev. Gre za razliko med plačanimi carinskimi dajatvami ter naknadno obračunanimi dajatvami iz naslova carine. Gre torej za obveznost plačila carinskih dajatev, ki bi jo bila tožeča stranka kot carinski zavezanec dolžna plačati v postopku carinjenja, in ne za njeno škodo. Prav tako ne gre za obveznost, ki tožeči stranki ne bi nastala, če bi toženec (kot trdi tožnica) pravilno izpolnil svojo obveznost glede ustreznega nadzora nad zaposlenimi pri izpolnjevanju carinskih deklaracij. Obveznost tožeče iz naslova carinske dajatve v višini naknadno obračunane carine bi, če bi se očitki tožencu izkazali kot utemeljeni, nastala že ob prvotnem obračunu carine. Sodišče prve stopnje je iz navedenega razloga tudi pravilno ugotovilo, da med očitanimi kršitvami in zatrjevano škodo v zvezi s naknadno obračunanimi carinskimi dajatvami ni vzročne zveze.

10.Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na drugi odstavek 15. člena CZU. Po navedeni določbi je oseba, ki vloži carinsko deklaracijo odgovorna za pravilnost in popolnost informacij, navedenih v deklaraciji, pristnost, pravilnost in veljavnost vseh dokumentov, priloženih deklaraciji ter spoštovanje vseh obveznosti v zvezi z dejanjem zadevnega blaga v zadevni carinski postopek. Kršitev navedene določbe predstavlja prekršek po 2. točki 47. člena ZICZEU. V konkretnem postopku tožeči stranki ni bila zaračunana globa za prekršek, temveč so ji bile obračunane dodatne carinske dajatve, zato s sklicevanjem na navedeno določbo tožeče stranka drugačne odločitve ne more doseči. V prvem odstavku 70. člena CZU pa je določena metoda carinskega vrednotenja na podlagi transakcijske vrednosti, zato tudi s sklicevanjem na kršitev te določbe tožeča stranka toženčeve odškodninske odgovornosti ne more uspešno utemeljiti. Ugotavljanje carinske vrednosti blaga je namreč relevantno za obračun carine, ni pa to podlaga za očitek protipravnosti ravnanja tožencu.

12.Pritožba tožeče stranke po povedanem ni utemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 35o. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11.Nadaljnji predpostavki za nastanek odškodninske obveznosti sta nastanek škode ter vzročna zveza med nepravilno izpolnitvijo obveznosti in škodo, ki zaradi tega nastane družbi. V konkretnem primeru v sferi tožeče stranke ni nastala prepovedana oziroma nedopustna posledica (škoda). Tožeča stranka kot škodo od tožene stranke vtožuje skupni znesek premalo obračunanih carinskih dajatev. Gre za razliko med plačanimi carinskimi dajatvami ter naknadno obračunanimi dajatvami iz naslova carine. Gre torej za obveznost plačila carinskih dajatev, ki bi jo bila tožeča stranka kot carinski zavezanec dolžna plačati v postopku carinjenja, in ne za njeno škodo. Prav tako ne gre za obveznost, ki tožeči stranki ne bi nastala, če bi toženec (kot trdi tožnica) pravilno izpolnil svojo obveznost glede ustreznega nadzora nad zaposlenimi pri izpolnjevanju carinskih deklaracij. Obveznost tožeče iz naslova carinske dajatve v višini naknadno obračunane carine bi, če bi se očitki tožencu izkazali kot utemeljeni, nastala že ob prvotnem obračunu carine. Sodišče prve stopnje je iz navedenega razloga tudi pravilno ugotovilo, da med očitanimi kršitvami in zatrjevano škodo v zvezi s naknadno obračunanimi carinskimi dajatvami ni vzročne zveze.

13.V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške ter je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški tožene stranke so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in znašajo 4.628,07 EUR (odgovor na pritožbo 6.250 točk (tar. št. 22/1 OT), ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR, 43,5 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV). Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti navedene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12.Pritožba tožeče stranke po povedanem ni utemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 35o. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------

13.V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške ter je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški tožene stranke so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in znašajo 4.628,07 EUR (odgovor na pritožbo 6.250 točk (tar. št. 22/1 OT), ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR, 43,5 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV). Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti navedene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Povzeto po N. Plavšak, Tax-fin-lex e-portal Ins, Komentar 28. člena ZFPPIPP, 3.7.1. Odškodninska odgovornost poslovodstva v razmerju do družbe.

-------------------------------

2S špedicijsko pogodbo se špediter zavezuje, da bo za prevoz določene stvari sklenil v svojem imenu in na račun naročitelja prevozno pogodbo in druge za to potrebne pogodbe ter opravil druge običajne posle in dejanja, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo (prvi odstavek 851. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

1Povzeto po N. Plavšak, Tax-fin-lex e-portal Ins, Komentar 28. člena ZFPPIPP, 3.7.1. Odškodninska odgovornost poslovodstva v razmerju do družbe.

3CZU določa opredlitev pojmov po tem zakoniku. Tako pomeni "carinski zastopnik" vsako osebo, ki jo druga oseba za svoje poslovanje s carinskimi organi imenuje za izvrševanje dejanj in formalnosti, določenih s carinsko zakonodajo (6. točka 5. člena CZU). Vsaka oseba lahko imenuje carinskega zastopnika. Takšno zastopanje je lahko neposredno, ko carinski zastopnik nastopa v tujem imenu in za tuj račun ali posredno, ko carinski zastopnik nastopa v svojem imenu, vendar za tuj račun (1. točka 18. člena CZU).

2S špedicijsko pogodbo se špediter zavezuje, da bo za prevoz določene stvari sklenil v svojem imenu in na račun naročitelja prevozno pogodbo in druge za to potrebne pogodbe ter opravil druge običajne posle in dejanja, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo (prvi odstavek 851. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

4Po opredelitvi pojmov v tem zakoniku pomeni "deklarant" osebo, ki vloži carinsko deklaracijo v svojem imenu ali osebo, v imenu katere je bila vložena (15. točka 5 člena CZU).

3CZU določa opredlitev pojmov po tem zakoniku. Tako pomeni "carinski zastopnik" vsako osebo, ki jo druga oseba za svoje poslovanje s carinskimi organi imenuje za izvrševanje dejanj in formalnosti, določenih s carinsko zakonodajo (6. točka 5. člena CZU). Vsaka oseba lahko imenuje carinskega zastopnika. Takšno zastopanje je lahko neposredno, ko carinski zastopnik nastopa v tujem imenu in za tuj račun ali posredno, ko carinski zastopnik nastopa v svojem imenu, vendar za tuj račun (1. točka 18. člena CZU).

5V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, četrta knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 662.

6Naročitelj mora povrniti špediterju potrebne stroške, ki jih je ta imel z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari (prvi odstavek 865. člena OZ).

4Po opredelitvi pojmov v tem zakoniku pomeni "deklarant" osebo, ki vloži carinsko deklaracijo v svojem imenu ali osebo, v imenu katere je bila vložena (15. točka 5 člena CZU).

7V obračunu stroškov carinskega zastopnika zastopanemu morajo biti ločeno navedene uvozne oziroma druge dajatve ter drugi stroški carinskega zastopnika (12. člen Zakona o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije; ZICZEU).

5V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, četrta knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, stran 662.

8M. Đorđević, Špediterska pogodba v gospodarske pogodbe, 2. knjiga, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1994, stran 211.

6Naročitelj mora povrniti špediterju potrebne stroške, ki jih je ta imel z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari (prvi odstavek 865. člena OZ).

9V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 654.

7V obračunu stroškov carinskega zastopnika zastopanemu morajo biti ločeno navedene uvozne oziroma druge dajatve ter drugi stroški carinskega zastopnika (12. člen Zakona o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije; ZICZEU).

10Carinski organi lahko zaradi preverjanja točnosti navedb, vsebovanih v carinski deklaraciji, ki je bila sprejeta: (a) pregledajo deklaracije in spremne listine, (b) zahtevajo, da deklarant predloži dodatne listine, (c) pregledajo blago, (d) vzamejo vzorce blaga zaradi analize ali podrobnejšega pregleda blaga (188. člen CZU).

8M. Đorđević, Špediterska pogodba v gospodarske pogodbe, 2. knjiga, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1994, stran 211.

11Carinski organi lahko opravijo vsako carinsko kontrolo, ki jo štejejo za potrebno, kar vključuje zlasti pregledovanje blaga, jemanje vzorcev, preverjanje pravilnosti in popolnosti informacij, navedenih v deklaraciji ali obvestilu, preverjanje obstoja, pristnosti, pravilnosti in veljavnosti dokumentov, pregledovanje računov gospodarskih subjektov in drugih evidencah ter drugo (1. točka 46. člena CZU).

9V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 654.

12Carinski organi lahko za namene carinskih kontrol po prepustitvi blaga preverijo pravilnost in popolnost informacij, navedenih v carinski deklaraciji, deklaraciji za začasno hrambo, vstopni skupni deklaraciji, izstopni skupni deklaraciji, deklaraciji za ponovni izvor ali obvestilu o ponovnem izvozu ter obstoj pristnost, pravilnost in veljavnost vseh spremnih listin in lahko pregledajo račune, deklarante in druge evidence, ki se nanašajo na operacijo v zvezi z zadevnim blagom ali na predhodne oziroma kasnejše trgovinske posle z navedenim blagom. Navedeni organi lahko tudi pregledajo takšno blago ali vzamejo vzorce, če je to še mogoče storiti (prvi odstavek 48. člena CZU).

10Carinski organi lahko zaradi preverjanja točnosti navedb, vsebovanih v carinski deklaraciji, ki je bila sprejeta: (a) pregledajo deklaracije in spremne listine, (b) zahtevajo, da deklarant predloži dodatne listine, (c) pregledajo blago, (d) vzamejo vzorce blaga zaradi analize ali podrobnejšega pregleda blaga (188. člen CZU).

13Špediter je ob vsaki priložnosti dolžan ravnati tako, kot to nalagajo naročiteljevi interesi in kot dober gospodarstvenik (prvi odstavek 856. člena OZ).V kolikor nastopa kot špediter oseba, ki dejavnost opravlja poklicno, mora pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih (skrbnost dobrega strokovnaka).

11Carinski organi lahko opravijo vsako carinsko kontrolo, ki jo štejejo za potrebno, kar vključuje zlasti pregledovanje blaga, jemanje vzorcev, preverjanje pravilnosti in popolnosti informacij, navedenih v deklaraciji ali obvestilu, preverjanje obstoja, pristnosti, pravilnosti in veljavnosti dokumentov, pregledovanje računov gospodarskih subjektov in drugih evidencah ter drugo (1. točka 46. člena CZU).

14N. Plavšak, Tax-Fin-Lex, komentar 28. člena ZFPPIPP, 3.7.1. Odškodninska odgovornost poslovodstva v razmerju do družbe.

12Carinski organi lahko za namene carinskih kontrol po prepustitvi blaga preverijo pravilnost in popolnost informacij, navedenih v carinski deklaraciji, deklaraciji za začasno hrambo, vstopni skupni deklaraciji, izstopni skupni deklaraciji, deklaraciji za ponovni izvor ali obvestilu o ponovnem izvozu ter obstoj pristnost, pravilnost in veljavnost vseh spremnih listin in lahko pregledajo račune, deklarante in druge evidence, ki se nanašajo na operacijo v zvezi z zadevnim blagom ali na predhodne oziroma kasnejše trgovinske posle z navedenim blagom. Navedeni organi lahko tudi pregledajo takšno blago ali vzamejo vzorce, če je to še mogoče storiti (prvi odstavek 48. člena CZU).

15Škoda je vsak negativni poseg v pravno sfero drugega. Škoda v najširšem pomenu je vsaka kršitev pravice drugega (N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 756).

13Špediter je ob vsaki priložnosti dolžan ravnati tako, kot to nalagajo naročiteljevi interesi in kot dober gospodarstvenik (prvi odstavek 856. člena OZ).V kolikor nastopa kot špediter oseba, ki dejavnost opravlja poklicno, mora pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih (skrbnost dobrega strokovnaka).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

14N. Plavšak, Tax-Fin-Lex, komentar 28. člena ZFPPIPP, 3.7.1. Odškodninska odgovornost poslovodstva v razmerju do družbe.

Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 263, 515, 515/6 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 851, 851/1, 856, 856/1, 859, 865, 865/1 Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 70 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 28 Zakon o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije (2016) - ZICZEU - člen 12, 47, 47-2

15Škoda je vsak negativni poseg v pravno sfero drugega. Škoda v najširšem pomenu je vsaka kršitev pravice drugega (N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 756).

Pridruženi dokumenti:*

Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 263, 515, 515/6 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 851, 851/1, 856, 856/1, 859, 865, 865/1 Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 70 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 28 Zakon o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije (2016) - ZICZEU - člen 12, 47, 47-2

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.