Jedro

Nujni dedič ima pravni položaj pravega dediča tudi v primeru, če je oporočitelj določil, da dobi svoj nujni delež v določenih stvareh, v denarju ali pravicah (27. člen ZD). S tem namreč oporočitelj ni spremenil dedne pravice nujnega dediča v obligacijskopravni zahtevek (kar v bistvu pravno zmotno trdi tožeča stranka) na izročitev stvari, denarja ali na odstop pravice, ampak je samo določil način delitve zapuščine. Toženec je pravi dedič, na katerega je (tako kot na ostale dediče) prešla pokojnikova zapuščina v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD), ki ima pravico zahtevati delitev zapuščine (144. člen ZD) in ki do delitve zapuščine skupno z drugimi dediči upravlja in razpolaga z zapuščino (145. člen ZD).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da mora toženec iz stanovanjske hiše na naslovu R. odstraniti vse svoje stvari, zlasti pa škatle, kante ter naprave in pripomočke, namenjene industrijski fotografiji, izročiti tožnici vse ključe od te nepremičnine, v bodoče pa prenehati z vsakršnim poseganjem, uporabo ali drugačnim ravnanjem, s katerim bi omejeval tožnico v uživanju njene nepremičnine. Tožnici je naložilo, da mora tožencu povrniti stroške postopka v znesku 78.294 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožnica pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Toženec je res dedič, njegova pravica pa je dedna pravica. Kljub temu bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi, saj je iz oporoke povsem jasno razvidno, da toženec ne bo dedič nepremičnine, katere izpraznitev se zahteva. Po oporoki mu pripada le delež v denarju. Gre tedaj za pravni položaj iz 27. člena Zakona o dedovanju, ki ga sodišči prve in druge stopnje nista pravilno uporabili. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77, toženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP iz leta 1999 pri odločanju uporabilo predpise Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevane (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne uveljavlja nobene procesne kršitve.

V izpodbijani pravnomočni sodbi pa je pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje sta tožnica in toženec sodediča premoženja, v katero spada tudi polovica nepremičnine, iz katere naj bi moral toženec po tožbenem zahtevku odstraniti vse svoje stvari, tožnici izročiti ključe, v bodoče pa opustiti vsakršno uporabo te nepremičnine. Obe sodišči sta tudi ugotovili, da zapuščinski postopek še ni končan.

Po določbi 27. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, RS/I 17/91, RS 13/94, 40/94 in 82/94 - v nadaljevanju ZD), ki ima naslov "Pravica do nujnega deleža je dedna pravica", gre nujnemu dediču določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, oporočitelj pa lahko tudi določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju. Po trditvah tožnice naj bi bilo v obravnavanem primeru z oporoko določeno, da gre tožencu le delež v denarju, zaradi česar je njen tožbeni zahtevek utemeljen kljub dejstvu, da zapuščinski postopek še ni končan. Tako stališče pa materialnopravno ni pravilno. Tudi nujni dedič, ki naj bi po določbah oporoke prejel delež v denarju, je namreč pravi dedič, in s tem univerzalni naslednik zapustnika. Praviloma mu gre alikvotni del zapuščine: del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino. Alikvotni del zapuščine je sicer manjši kot pri dedovanju po zakonu, v vsem drugem pa se položaj nujnega dediča ne razlikuje od položaja, ki bi ga imel pri dedovanju po zakonu. Nujni dedič ima tako pravni položaj pravega dediča tudi v primeru, če je oporočitelj določil, da dobi svoj nujni delež v določenih stvareh, v denarju ali pravicah (27. člen ZD). S tem namreč oporočitelj ni spremenil dedne pravice nujnega dediča v obligacijskopravni zahtevek (kar v bistvu pravno zmotno trdi tožeča stranka) na izročitev stvari, denarja ali na odstop pravice, ampak je samo določil način delitve zapuščine. Toženec je tedaj, tako kot sta ugotovili obe nižji sodišči, pravi dedič, na katerega je (tako kot na ostale dediče) prešla pokojnikova zapuščina v trenutku zapustnikove smrti (132. člen ZD), ki ima pravico zahtevati delitev zapuščine (144. člen ZD) in ki do delitve zapuščine skupno z drugimi dediči upravlja in razpolaga z zapuščino (145. člen ZD). Tožbeni zahtevek tožnice, ki želi zaradi določbe v oporoki, da pripada tožencu le delež v denarju, že pred delitvijo zapuščine toženca kot pravega dediča izločiti iz skupnosti dedičev in ga s tem omejiti v pravicah, ki jih ima kot dedič do delitve, je bil zato materialnopravno pravilno zavrnjen.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji zatrjevani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (393. člen ZPP/77).