Jedro

V obravnavanem primeru je pritožnik opravljal nevarno dejavnost, zato je njegova odgovornost za nastalo škodo objektivna (prim. 173. čl. in 1. odst. 174. čl. ZOR). Za višjo silo gre, kadar je dogodek nepričakovan in neprepričljiv (prim. 1. in 2. odst. 177. čl. ZOR). Glede na ugotovitve prvostopnega sodišča, da se je pritožnik ob ogledu kraja, kjer naj bi štor izkopal, zanimal, ali ne teče na tem delu plinovod, je očitno, da se je pritožnik zavedal možnosti podzemnih instalacij na kraju izkopa. Pritožbeno sodišče zato sprejema zaključek prvostopnega sodišča, da za pritožnika, ki opravlja dejavnost izkopov in glede na njegove izkušnje pri tem, obravnavani dogodek ni bil nepričakovan.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče toženima strankama naložilo, da morata nerazdelno plačati tožeči stranki 241.130,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.11.1997 do plačila in povrniti tožeči stranki pravdne stroške. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek, v kolikor se nanaša na drugotoženo stranko, zavrne s stroškovno posledico. Meni, da za nastalo škodo ni krivdno, niti objektivno odgovorna. Naročnik del je ni opozoril na podzemne kable, kabel tudi ni bil pravilno označen s trakovi, zato je krivda na strani tožeče stranke, ker podzemnega kabla ni označila in ni poskrbela, da se na trasi kabla, drevesa ne bi sadila. Do poškodovanja kabla pa je prišlo, ker je bil vraščen v korenine štora, take situacije pa ni bilo mogoče predvideti. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena tožeči stranki in prvotoženi stranki, ki nanjo nista odgovorili. Pritožba ni utemeljena. Iz neprerekanih ugotovitev provstopnega sodišča izhaja, da je pritožnik podjetnik, ki opravlja dejavnost izkopov z rovokopačem. Tako delo je pritožnik opravljal tudi v obravnavanem primeru, ko je z rovokopačem skušal izruvati štor in pri tem poškodoval električni kabel. Izkop z rovokopačem po svoji naravi pomeni povečano nevarnost nastanka škode, česar se je zavedal tudi sam pritožnik, saj je imel svojo odgovornost za škode iz tovrstne dejavnosti zavarovano pri prvotoženi stranki, kot ugotavlja v izpodbijani sodbi prvostopno sodišče. V obravnavanem primeru je torej pritožnik opravljal nevarno dejavnost, zato je njegova odgovornost za nastalo škodo objektivna (prim. 173. čl. in 1. odst. 174. čl. ZOR). S pritožbeno trditvijo, da je do škode prišlo zaradi vraščenosti korenin štora v kabel, česar pritožnik ni mogel pričakovati, pritožnik uveljavlja ekskulpacijski razlog višje sile. Za slednjo gre, kadar je dogodek nepričakovan in neprepričljiv (prim. 1. in 2. odst. 177. čl. ZOR). Glede na ugotovitve prvostopnega sodišča, da se je pritožnik ob ogledu kraja, kjer naj bi štor izkopal, zanimal, ali ne teče na tem delu plinovod, je očitno, da se je pritožnik zavedal možnosti podzemnih instalacij na kraju izkopa. Pritožbeno sodišče zato sprejema zaključek prvostopnega sodišča, da za pritožnika, ki opravlja dejavnost izkopov in glede na njegove izkušnje pri tem, obravnavani dogodek ni bil nepričakovan. Ob povedanem zato tudi zatrjevano dejstvo, da ga naročnik na podzemni kabel ni opozoril, ne more biti utemeljen ekskulpacijski razlog. Svoje objektivne odgovornosti bi se pritožnik razbremenil tudi v primeru, če bi dokazal, da je do škode prišlo zaradi ravnanja oškodovanca samega ali nekega tretjega, vendar mora biti med ravnanjem oškodovanca (ali tretjega) in nastalo škodo podana vzročna zveza. Pritožnik s trditvijo, da kabel ni bil označen skladno s predpisi uveljavlja prav navedeni ekskulpacijski razlog. Električni kabli v nižjih plasteh se označujejo s položitvijo opozorilnih trakov v višjih plasteh zemlje. Iz ugotovitev prvostopnega sodišča, da je do poškodovanja kabla prišlo že, ko je pritožnik z rovokopačem zagrabil štor in ga šele začel dvigati, pa je očitno, da morebitna neoznačitev kabla (v nižjih plasteh zemlje), ni v nobeni vzročni zvezi z nastalo škodo. Provostopno sodišče je torej na pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja materialnopravno pravilno zaključilo, da je podana objektivna odgovornost pritožnika za nastalo škodo. Ker tudi ni zagrešilo ob reševanju pritožbe uradno upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odst. 354. čl. ZPP, je bilo potrebno na podlagi 368. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 166. čl. v zv. s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora sam nostiti svoje pritožbene stroške. Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odst. 498. čl. ZPP (Ur.l. RS 26/99).