Jedro

Stroški zahtevka so običajni stroški v zvezi s pogubom.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da mora tožena stranka plačati: - prvotožnici še 5.596,96 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.5.1998 do plačila; - drugotožniku še 3.189,65 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.5.1998 do plačila ter - tretjetožniku še 6.647,67 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od 22.5.1998; vse v 15-ih dneh pod pretnjo izvršbe.

Izrek o stroških se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti 196.291,00 SIT pravdnih stroškov.

V ostalem se pritožba tožeče in tožene stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo naj prvotožeči stranki plača znesek 505.750,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.9.1999 do plačila. Drugotožniku je po sodbi prvega sodišča dolžna toženka plačati 100.000,00 SIT z zakonitmi zamudmimi obrestmi od 5.10.1999 dalje. Višja tožbena zahtevka je sodišče zavrnilo, medtem ko je zahtevek tretjetožnika zavrnilo v celoti. V stroškovnem delu izreka je sodišče tožnikom naložilo, naj povrnejo pravdne stroške tožene stranke v znesku 81.469,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila.

Zoper izrek o stroških se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožnik meni, da je sodišče tožeči stranki neutemeljeno priznalo stroške za sestavo zahtevka, ki ni bil predmet pravdnega postopka, marveč gre za predpravdne stroške, ki se priglasijo z vložitvijo odškodninskega zahtevka in jih zavarovalnica poravna. Pritožnik zato predlaga spremembo izreka o stroških, podrejeno pa razveljavitev izreka pod točko 5. Zoper zavrnilni del sodbe (razen glede odločitve o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za nematerialno škodo tretjetožnika) in zoper izrek o stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki. Navajajo, da sodišče ni upoštevalo vseh dejanskih okoliščin, ki so pomembne za odločitev o višini pravične denarne odškodnine zaradi smrti moža oziroma očeta prvo in drugotožeče stranke. Pritožba meni, da prisojena odškodnina bistveno odstopa od zneskov, ki jih v podobnih primerih prisojajo sodišča. Pritožba dalje opozarja, da je v dejanskih navedbah prišlo do pomote. Zahvala, za katero vtožujejo odškodnino, naj bi bila namreč v resnici osmrtnica; ne glede na to, pa meni, da tudi zahvala sodi med običajne stroške pogreba. Nadaljnje pritožbene navedbe pa se nanašajo na višino sicer priznanih zneskov škode, a napačno obračunanih zamudnih obresti od le-teh. Pri vseh priznanih zneskih, ki naj bi jih plačani znesek s strani tožene stranke dne 22.5.1998 pokril ali celo presegel, je namreč po navedbah pritožbe sodišče pozabilo na tek zamudnih obresti od nastanka škode do plačila. Poleg tega se pritožniki pritožujejo še zoper odločitev sodišča, ki ni v celoti priznalo stroškov za žalno obleko. Nazadnje pa pritožba še graja odločitev o stroških postopka. Sodišče je namreč stroške odmerilo, kakor da bi bil uspeh tožnikov le 20 odstoten, kar pa ne drži. Na pritožbo tožnikov je odgovorila tožena stranka, ki predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožba zoper tisti del zavrnilne sodbe, ki se nanaša na odškodninski zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega (zahtevka prvotožnice in drugotožnika) ni utemeljena. Prvo sodišče je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Pritožba se sicer izrecno sklicuje tudi na pritožbeni razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja, vendar pa vsebinsko k drugačni ugotovitvi le-tega ne doprinese. Dejanske navedbe v pritožbi, ki govorijo o stopnji duševnih bolečin prvotožnice in drugotožnika, predstavljajo tako le ponavljanje tistega, kar je že ugotovilo prvo sodišče ter predstavljajo dejstva, na podlagi katerih bi po prepričanju pritožnikov moralo sodišče prisoditi višjo odškodnino. Izpostavljeno je torej vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Zakon za dosojo odškodnine v primeru smrti svojca ne določa natančnih kriterijev, marveč govori o pravični odškodnini, torej pravnem standardu, ki ga je potrebno vsebinsko napolniti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pri določanju višine pravične denarne odškodnine oprlo na pravilna merila ter jih tudi ustrezno denarno ovrednotilo. Pritožnikom je potrebno pojasniti, da namen denarne odškodnine za nematerialno škodo ni in ne more biti restitucijske narave. Odškodnina naj v teh primerih nudi predvsem določeno mero denarnega zadoščenja in naj torej znesek odškodnine vsaj deloma služi temu, da oškodovanec svoje duševno trpljenje poteši na drug način. Višine zneska matematično ni mogoče določiti, ker duševne bolečine niso numerična kategorija, marveč gre za duševne vrednote. Za njihovo vrednotenje pa pride v prvi vrsti v poštev kriterij enakosti. Navedeno pomeni, da sodišče ob vsakem prisojanju odškodnine upošteva merila, ki so se v sodni praksi oblikovala v razmerjih med večjimi in manjšimi škodami (jakost in trajanje duševnih bolečin) in odškodninami zanje. Ob uporabi 201.člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR se kot bistvene okoliščine, ki individualizirajo posamezen primer tako pokažejo navezanost oškodovanca na pokojnika (tu je pri razmerju otroci - starši pomemben dejavnik tudi otrokova starost), okolje, iz katerega izhajajo družinski člani in vse drugo, kar tudi redoma (ali pa le v posameznem primeru) pripelje do večje ali manjše stopnje duševnih bolečin ob smrti, do določene mere pa tudi povsem osebne lastnosti samega oškodovanca, način na katerega je bližnji umrl ipd. Ob upoštevanju vsega navedenega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvo sodišče vseh teh meril zavedalo ter jih je upoštevalo pri prisoji pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je v luči navedenih meril upoštevalo vsakega izmed tožnikov kot individualnega oškodovanca ter se pritožbeno sodišče s takšno uporabo materialnega prava strinja ter sprejema tudi razloge izpodbijane sodbe.

V zvezi z odškodninskim zahtevkom prvotožnice, ki temelji na določilu 193.člena ZOR (stroški za pogreb), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvo sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je prvotožnici odreklo stroške zahvale. Pritožbene navedbe, ki navajajo, da je šlo pravzaprav za osmrtnico, so neupoštevna pritožbena novota (337.člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP), je pa pritožba v tem delu kljub vsemu utemeljena, saj ima prav, ko navaja, da gre za običajne stroške v zvezi s pogrebom. Kot takšni pa ji v skladu s 193. členom ZOR gredo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi prvotožnice v tem delu ugodilo.

Ob takšnem materialnopravnem izhodišču pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravno priznana materialna škoda prvotožnice (razen stroška za nagrobnik, ki ga je prvo sodišče obračunavalo posebej) ne znaša le 44.690,00 SIT, marveč 59.705,00 SIT.

Ker je odškodnina zapadla v plačilo s trenutkom nastanka škode, gredo od tega trenutka dalje (17.10.1997) prvotožnici tudi zakonite zamudne obresti. Le-te so od tega zneska tekle vse do 22.5.1998, ko ji je tožena stranka plačala 63.630,00 SIT. Obračun obresti pa pokaže, da bi ji bila tožena stranka na ta dan dolžna plačati 69.226,95 SIT. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi prvotožnice v obsegu razlike med navedenima zneskoma ugodilo ter ji je to vsoto tožena stranka dolžna plačati skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.5.1998 dalje (4. tč. 358. člen ZPP).

Utemeljene so nadalje pritožbene navedbe, ki opozarjajo, da sodišče ni upoštevalo teka zakonitih zamudnih obresti od zneska materialne škode drugotožnika, ki se je odražala v nakupu žalne obleke. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da drugotožniku ni mogoče priznati več kot zneska 20.000,00 SIT za ta strošek in v zvezi s tem tudi pritožnik ne ponuja nobenega novega dokaza. Vendar pa je potrebno opozoriti, da je škoda nastala 17.10.1997, tožena stranka pa jo je v tej višini plačala šele 22.5.1998. V tem času se je nateklo za 3.189,00 SIT zakonitih zamudnih obresti. Ker je le-te drugotožnik v tej pravdi zahteval, sodišče pa mu jih ni prisodilo, je zmotno uporabljeno materialno pravo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremenilo (4. tč. 358. člen ZPP), kot je tudi razvidno v izreku. Podobno velja tudi za pritožbo tretjetožnika. Škoda, ki jo je ugotovilo prvo sodišče, znaša 146.446,00 SIT. Tožena stranka ji je dne 22.5.1998 plačala 163.154,00 SIT. Znesek škode pa znaša skupaj z zakonitimi zamudnimi obresti, ki so se natekle do dne plačila 169.801,67 SIT, Razliko z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.5.1998 dalje je potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava tretjetožniku prisoditi. Ker ob zmotni uporabi materialnega prava tega ni storilo že prvo sodišče, je pritožbeno sodišče sodbo ustrezno spremenilo (4. tč. 358. člen ZPP). V preostalem delu pa je pritožba tožnikov zoper odločbo o glavni stvari neutemeljena. Tožeča stranka pavšalno navaja, da je upravičena do celotnega zneska vtoževane odškodnine za materialno škodo. Pri tem pa svojih navedb ne konkretizira, razen da sodbi očita manjko razlogov. Takšne bistvene kršitev pa prvo sodišče ni zagrešilo. Poleg tega, da je za popolne dejanske ugotovitve navedlo vse potrebne razloge, je svojo odločitev tudi pravno utemeljilo. Pritožbeno sodišče te razloge v celoti sprejema.

Utemeljeno pa pritožba tožnikov graja odločitev o stroških postopka. Pri upoštevanju uspeha je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialnopravne določbe ZPP, ki govorijo o stroških postopka. 158. člen ZPP določa, da mora tožnik, ki tožbo umakne, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen, če jo je umaknil takoj, ko je toženec izpolnil svoj zahtevek. Po argumentu nasprotnega razlogovanja to pomeni, da je tožnik, ki je zahtevek umaknil takoj potem, ko ga je toženec izpolnil, upravičen do povrnitve svojih pravdnih stroškov. Ker so tožniki po 22.5.1998 svoj zahtevek ustrezno skrčili po poprejšnjem plačilu s strani tožene stranke, je potrebno za ta del tožbenega zahtevka uporabiti navedeno določbo. Pritožbeno sodišče je zato izrek o stroških spremenilo tako, da je stroške odmerilo po uspehu (154.člen ZPP).

Pritožba tožene stranke zoper izrek o stroških pa, nasprotno, ni utemeljena. Pritožnik meni, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve tistih stroškov, ki jih je imela pred pravdo. To ne drži. Določba 151.člena ZPP pravi, da so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Stroški, katerih povračilu se zavezanec upira, predstavljajo stroške, ki so nastali zaradi postopka. Tožeča stranka je bila upravičena do plačila odškodnine in v kolikor bi tožena stranka njenemu predpravdnemu zahtevku takoj ugodila, bi tožba sploh ne bila potrebna. Sicer pa tožena stranka ni predložila dokazila (tudi ne dopisa, na katerega se v pritožbi sklicuje), da bi te stroške že plačala, kot to sedaj trdi v pritožbi. Tako je v odgovoru na tožbo in na glavni obravnavi pojasnila specifikacijo plačanega zneska 2.746.784,00 SIT, ki zajema le (delno) odškodnino tožnikom za gmotno in negmotno škodo. Pritožbeno sodišče je iz vseh navedenih razlogov pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, v ostalem delu pa jo je zavrnilo, saj je neutemeljena.

Ker niso podani niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker je tožeča stranka uspela le z neznatnim delom pritožbe, pritožba tožene stranke pa je bila v celoti neuspešna, je sodišče odločilo, naj vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.