Jedro

Ob nakupu stanovanja tožnikova družina še ni imela položaja mlade družine iz tretjega odstavka 26.a člena Zakona o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi in subvencijah mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja. To pa pomeni, da je izpodbijana odločitev, po kateri tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev subvencije, pravilna in zakonita.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka zavrnil kot neustrezno vlogo tožnika za odobritev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega najema stanovanj po javnem pozivu za leto 2011 in v 2. točki izreka zavrnil kot neustrezno vlogo tožnika za odobritev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega najema stanovanj po javnem pozivu za leto 2010. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožnik dal vlogo na Javni poziv za dodelitev subvencij mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja in subvencioniranje tržnega najema stanovanj za leto 2011 (v nadaljevanju Javni poziv) ter v vlogi zaprosil za dodelitev subvencije za (tri) člane mlade družine: tožnika, A.A. in B.B. Po pregledu vloge in priloženih listin je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev subvencije, ker ne izpolnjuje pogoja iz 26.e člena Zakona o nacionalni varčevalni shemi in subvencijah mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja (v nadaljevanju ZNSVS), po katerem subvencija pripada tisti mladi družini, ki ima sklenjeno prodajno pogodbo ali pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje po 1. marcu 2006, če izpolnjuje pogoje iz tega zakona. Iz predložene dokumentacije namreč izhaja, da tožnik ne izpolnjuje kriterija mlade družine na dan sklenitve prodajne pogodbe, zato tožnikova vloga ne izpolnjuje navedenega zakonskega pogoja in hkrati ni v skladu z Javnim pozivom.

V nadaljevanju je bilo ugotovljeno, da je tožnik z vlogo za dodelitev subvencije za leto 2011 v točki IV uveljavljal tudi subvencijo za leto 2010. Ta je bila v skladu z Javnim pozivom namenjena izključno prosilcem, ki so šele v obdobju od vključno 23. 5. 2010 do vključno 31. 12. 2010 sklenili prodajno pogodbo ali pridobili gradbeno dovoljenje in imajo najmlajšega ali edinega otroka, ki je rojen po 1. 1. 2005 in torej v letu 2011 več ne izpolnjujejo pogojev mlade družine. Tožnik v navedenem obdobju ni izpolnil pogojev za pridobitev subvencije iz javnega poziva za leto 2010, zato se vloga tožnika tudi v tem delu zavrne.

Drugostopni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V razlogih se sklicuje na določbe 26.a, č in e člena ZNSVS ter na določbe oziroma pogoje Javnega poziva. V dejanskem pogledu pa na podlagi listin, ki so v spisih, ugotavlja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da tožnik za uveljavljanje subvencije za leto 2011 ne izpolnjuje pogoja, da ima na dan sklenitve prodajne pogodbe status mlade družine, saj je bila prodajna pogodba sklenjena 6. 6. 2007, na ta dan pa tožnik še ni imel otroka. Iz Javnega poziva namreč po presoji pritožbenega organa jasno sledi, da mora imeti družina status mlade družine na dan sklenitve prodajne pogodbe, saj je namen subvencije, da se subvencionira družina, ki šele rešuje stanovanjsko vprašanje. Pogoji, kdaj je mlada družina upravičena do subvencije, so določeni tako v zakonu kot v Javnem pozivu. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je navedeni pogoj iz Javnega poziva v nasprotju z ZNSVS, pritožbeni organ pojasnjuje, da je mogoče v Javnem pozivu skladno z določbami ZNSVS natančneje opredeliti pogoje za uveljavljanje pravice do subvencije. Pri tem pa že iz 26.e člena ZNSVS sledi, da pripada subvencija za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja tisti mladi družini, ki ima sklenjeno prodajno pogodbo ali pridobljeno pravnomočno gradbeno dovoljenje po 1. marcu 2006, če izpolnjuje pogoje iz ZNSVS. Že iz te določbe lahko izhaja, da je morala imeti družina status mlade družine že v času reševanja stanovanjskega problema z nakupom, saj je namen subvencij subvencionirati mlade družine, ki si rešujejo stanovanjsko vprašanje, ne pa subvencionirati naknadno rojstvo otroka, za kar gre v primeru, ko je stanovanje že pred rojstvom otroka v lasti staršev. Zakonodajalec namreč izhaja iz situacije mlade družine, ki še nima rešenega stanovanjskega vprašanja in ga poskuša rešiti s pomočjo države. Prve določbe ZNSVS iz leta 2006 so tako izrecno določale, da mora imeti družina položaj mlade družine ob sklenitvi prodajne pogodbe. Kljub spremembam določb ZNSVS ostaja namen isti, to pa pomeni, da naj bi ob rešitvi stanovanjskega vprašanja že obstajala družinska skupnost. Prvenstveni razlog za to, da se tožnikova vloga zavrne, pa je po navedbah pritožbenega organa poleg že navedenega v tem, da je potrebno spoštovati določbe Javnega poziva in da pri tem organa prve in druge stopnje nimata pravice, da bi presojala njihovo zakonitost. Iz istega razloga pritožbeni organ zavrne tudi pritožbeni ugovor, ki se nanaša na javni poziv za leto 2010 (in s tem na 2. točko izreka) ter poudarja, da je v Javnem pozivu zares drugačna opredelitev družin, ki lahko uveljavljajo subvencijo za prejšnje leto, kot je bila tista, ki jo je vseboval javni poziv za leto 2010, da pa v določbe Javnega poziva ne more posegati in da zato pritožbi tudi v tem delu ni mogoče ugoditi.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Priglaša tudi stroške postopka. Glede vloge po pozivu za leto 2011 navaja, da ZNSVS pogoja, da je družina tudi na dan sklenitve prodajne pogodbe izpolnjevala kriterije za mlado družino, nikjer ne določa. Zato tudi Javni poziv ne more vsebovati takšnega pogoja, saj bi bilo dodatno pogojevanje v nasprotju z zakonom. Javni poziv je zato v delu, v katerem vsebuje omenjeni pogoj, nezakonit in ga kot takšnega ni mogoče upoštevati pri odločanju. Upoštevati je mogoče samo pogoje, ki jih določa zakon. Te pa tožnikova družina izpolnjuje v celoti.

Glede vloge po pozivu za leto 2010 tožnik navaja, da ob pravilni razlagi zakona in razpisnih pogojev za leto 2010 zgoraj navedeno niti ni pomembno, saj tožniku pripada subvencija že za leto 2010. V letu 2010 je namreč tožnik že izpolnil pogoje za njeno pridobitev, le uveljavljati jih ni mogel, ker je bil razpis ob rojstvu njegovega otroka (5. 12. 2010) že zaključen. Zato bi morali za tožnikov primer uporabiti razpis za leto 2010, ta razpis pa je bil skladen z navedenimi zakonskimi določbami in omejitve pri izkazovanju statusa mlade družine ni vseboval. In če bi prvostopni organ pri odločanju pravilno uporabil najprej določbe poziva za leto 2010, potem bi po pozivu za leto 2011 moral ugotavljati le še izpolnjevanje dohodkovnega kriterija in ne več ostalih, predvsem kriterija mlade družine. Tožnik je pridobil pravico do obravnave po pogojih poziva za leto 2010 na podlagi razpisnih pogojev poziva za leto 2010, kjer je pod točko 3.2 nedvoumno navedeno, da bodo prosilci, ki bodo izpolnili pogoje iz poziva za leto 2010 v obdobju do zaključka javnega poziva za leto 2010, to je od 23. 5. 2010 do 31. 12. 2010, lahko oddali vlogo v okviru Javnega poziva za leto 2010 ob javnem pozivu za leto 2011. Drugačni in protizakoniti pogoji v pozivu za leto 2011 tožnika ne morejo zadevati. Edina zveza s pozivom za leto 2011 je v tem, da je tožnik lahko dal vlogo za leto 2010 šele po pozivu v letu 2011 in gre torej le za procesno in ne za materialno vezanost njegove vloge na Javni poziv za leto 2011. Le-ta pa nadalje protipravno določa, da pod pogoji poziva za leto 2010 lahko kandidirajo le prosilci, ki so izpolnjevali pogoje od 23. 5. do 31. 12. 2010, pa v letu 2011 več ne izpolnjujejo pogojev za mlado družino. Gre za dodatni pogoj, ki je v nasprotju z dolgoletno prakso Sklada, pa tudi s pogoji poziva v letu 2010, predvsem pa v nasprotju z ZNSVS, ki nikjer ne določa takšnega pogoja. Hkrati pa takšen dodatni pogoj pomeni poseg v pridobljeno pravico po pogojih poziva za leto 2010 in s tem za nedopustno retroaktivno omejevanje že pridobljenih upravičenj. Gre tudi za kršitev ustavne pravice do enakega obravnavanja pred zakonom, saj prosilce, ki so izpolnili pogoje pred 23. 5. 2010, postavlja v privilegiran položaj nasproti prosilcem, ki so pogoje izpolnili po tem datumu.

V zvezi z razlogi druge stopnje tožnik navaja še, da je stališče pristojnih organov, po katerem je bil namen zakonodajalca, da subvencionira mlade družine in ne rojstvo otroka, zmotno. Meni, da iz primerjave prvotnih in spremenjenih zakonskih določb izhaja ravno nasprotno. Prvotno besedilo je res predvidevalo, da mora imeti mlada družina takšen status že ob sklenitvi prodajne pogodbe, kasnejša sprememba pa je ta pogoj izpustila in ga nadomestila s pogojem, da vsaj en otrok še ni šoloobvezen v koledarskem letu javnega poziva. Očitno je torej, da zakonodajalec takšnega pogoja ni več želel in je zato zakonsko besedilo ustrezno spremenil. Zato je še toliko bolj nedopustno, da se zakon spreminja z izvedbenimi akti. Tožnik zato prosi sodišče, naj pri odločanju prvenstveno upošteva določbe ZNSVS in poziva za leto 2010 ter tam določene kriterije in tako odpravi nezakonito ravnanje obeh upravnih organov.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 26.a člena ZNSVS je subvencija po tem zakonu znesek, ki vsako leto pripada mladi družini kot spodbuda za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja. Gre torej za spodbudo tistim družinam, ki imajo položaj mlade družine, kot je opredeljena v tretjem odstavku istega člena, in ki svoje stanovanjsko vprašanje rešujejo prvič. Položaj mlade družine mora torej imeti po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, družina že takrat, ko (prvič) rešuje svoje stanovanjsko vprašanje. Takšno razlago nenazadnje potrjuje tudi nadaljnji drugi odstavek istega člena, po katerem se za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja mlade družine šteje prvi nakup, gradnja, rekonstrukcija, sprememba namembnosti ali najem stanovanja, če stanovanje ustreza površinskim normativom, ki jih predpisuje 10. člen Stanovanjskega zakona in če mlada družina nima v lasti drugega primernega stanovanja. Že obstoječe lastništvo primernega stanovanja torej po citiranih določbah izrecno izključuje možnost, da se mladi družini dodeli subvencija po citiranih določbah. Prvotno besedilo zakona (ZNSVS-A) je bilo res drugačno in je v drugem odstavku 26.a člena status mlade družine na dan sklenitve prodajne pogodbe ali izdaje pravnomočnega gradbenega dovoljenja izrecno določalo kot pogoj za pridobitev subvencije. Takšne izrecne določbe zakonsko besedilo po spremembi zakona sicer več ne vsebuje, zato pa ostaja osnovni namen, ki je razviden že iz prvega odstavka omenjenega člena, tako kot ugotavlja že drugostopni organ v svoji odločbi, enak – to pa je subvencioniranje mladih družin, ki si prvič rešujejo stanovanjsko vprašanje. Da bi se ta osnovni namen v čemerkoli spreminjal, iz gradiv, ki so spremljala sprejemanje zakona in v katerih se kot glavni cilj navaja zagotoviti subvencijo čim širšemu krogu mladih družin (z višjo dohodkovno mejo in s širitvijo namenov, za katere je mogoče pridobiti subvencijo), ni razvidno. Opustitev pred tem izrecno zapisanega pogoja je tako pripisati celoviti spremembi zakonskega besedila in ne opustitvi pogoja kot takšnega, kot razume spremembo zakonskega besedila tožnik v tožbi.

V konkretnem primeru ni spora o tem, da ob nakupu stanovanja tožnikova družina še ni imela položaja mlade družine iz tretjega odstavka 26.a člena ZNSVS. To pa pomeni, da je izpodbijana odločitev, po kateri tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev subvencije, pravilna in zakonita. Pravilna in zakonita je v obeh točkah izreka: v 1. točki je pravilno odločeno že glede na kriterije Javnega poziva, ki so glede na zgoraj navedeno razlago skladni z zakonom, v 2. točki pa zato, ker je kljub temu, da sporni pogoj (status mlade družine ob nakupu) v javnem pozivu za leto 2010 ni bil izrecno zapisan, treba tudi pogoje tega poziva razumeti tako, kot jih razume tožena stranka v svoji odločbi. In ker posledično tudi odločanje po pozivu za leto 2010 ne bi pripeljalo do drugačne odločitve kot je izpodbijana, so vsi nadaljnji tožbeni ugovori, ki se nanašajo na 2. točko izreka izpodbijane odločbe nerelevantni za odločitev in jih zato sodišče ni presojalo.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.