Jedro

Kadar je s pogodbo dogovorjeno, da je osnova za razdelitev stroškov dobave toplote med posamičnimi odjemalci toplotne energije za zadevno odjemno mesto delilnik stroškov, predložen s strani odjemalcev, tožeča stranka kot dobavitelj toplotne energije v način delitve ne more (ne sme) posegati (obveznost pa je tudi neodvisna od tega, ali oziroma koliko je odjemalec ogrevanje dejansko uporabljal).

Na načelni ravni višje sodišče sicer pritrjuje stališču, da listine in drugi dokazi ne morejo nadomestiti trditev o dejanski podlagi zahtevka in je sklicevanje na priloge tožbe kot trditvene navedbe dopustno upoštevati le izjemoma. Vendar pritožnica utemeljeno opozarja, da toženka v smeri, ki jo je izpostavilo sodišče prve stopnje, ni podala obrazloženih ugovorov oziroma konkretizirane trditvene podlage. Ne gre namreč spregledati, in to v tej zadevi je pomembno, da je namreč tožena stranka v odgovoru na tožbo le pavšalno navedla, da je prva pripravljalna vloga tožeče stranke nesklepčna, ker tožeča stranka ni specificirala temelja svojega tožbenega zahtevka in ni izkazala višine zahtevka, ter se pri tem sklicevala na ločitev trditvenega in dokaznega bremena tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 102051/2013 z dne 20. 6. 2013 ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 8 dneh povrniti 180,00 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 102051/2013 z dne 20. 6. 2013 v celoti razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka ter se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka), tožeča stranka pa je dolžna v 8 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške 307,79 EUR, če zamudi s plačilom, od devetega dne dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz pritožbenih razlogov po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožeča stranka in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa spremeni sodbo tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in v celoti potrdi izpodbijano sodbo, tožeči stranki pa v plačilo naloži potrebne pritožbene stroške tožene stranke z obrestno posledico.

4. Pritožba je utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Tožeča stranka v tej zadevi od tožene stranke zahteva plačilo 11 zapadlih računov, izdanih za dobavljeno toploto od 25. 4. 2012 do 26. 3. 2013 na skupno merilno mesto št. ... na R., kjer je več odjemalcev, eden od etažnih lastnikov pa je tudi tožena stranka. Pred toženo stranko je bila najemnica prostorov A. d. d., ki je imela s tožečo stranko sklenjeno pogodbo o dobavi toplote št. ... z dne 2. 7. 1997 z aneksom, v katerem je dogovorjeno, da bo dobavitelj mesečno spreminjal delilnik stroškov med posameznimi odjemalci na skupnem mestu in sicer na podlagi podatkov, ki mu jih bo mesečno sporočal skupni pooblaščenec, imenovan s strani etažnih lastnikov. Do vtoževanega obdobja je tožena stranka račune redno plačevala. Tožeča stranka se je pri načinu obračunavanja toplote sklicevala na Splošne pogoje za dobavo in odjem toplote in hladu iz distribucijskega omrežja za geografsko območje Mestne občine Ljubljana (Uradni list RS, št. 47/2012, 92/2012).

8. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da je trditvena podlaga tožeče stranke premalo jasna in je ni mogoče preveriti, saj tožeča stranka v svoji trditveni podlagi ni podala navedb o točni količini skupno dobavljene toplote na odjemno mesto, ne stroška celotne dobavljene toplote, ob upoštevanju katerega se s pomočjo delilnikov potem izračuna mesečni znesek za posameznega etažnega lastnika. Tožeča stranka bi torej morala navesti še, kolikšen je bil odčitek na skupnem merilnem mestu za posamezen mesec in koliko glede na veljavni cenik znaša celotna dobava toplote.

9. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in trdi, da je bila prizadeta v procesni pravici do obravnavanja pred sodiščem, saj je svoj zahtevek jasno utemeljila in podkrepila z dokazi, sploh glede na procesno aktivnost tožene stranke, torej glede na vsebino ugovorov, ki jih je v postopku podajala tožena stranka. Skupna količina dobavljene toplote v posameznih mesecih in skupno zaračunane količine med strankama namreč niso bile nikoli sporne.

10. V primerih, kot je ta, je sodna praksa enotna v stališču, da kadar je s pogodbo dogovorjeno, da je osnova za razdelitev stroškov dobave toplote med posamičnimi odjemalci toplotne energije za zadevno odjemno mesto delilnik stroškov, predložen s strani odjemalcev, tožeča stranka kot dobavitelj toplotne energije v način delitve ne more (ne sme) posegati(1) (obveznost pa je tudi neodvisna od tega, ali oziroma koliko je odjemalec ogrevanje dejansko uporabljal).(2)

11. Višje sodišče ugotavlja, da pritožnica utemeljeno opozarja, da je presoja prvostopenjskega sodišča o nezadostnosti trditvene podlage tožeče stranke zmotna, saj skupna količina dobavljene toplote v posameznih mesecih in skupno zaračunane količine med pravdnima strankama niso bile nikoli sporne. Iz spisa tako izhaja, da je tožena stranka (še kot dolžnica) v ugovoru zoper sklep o izvršbi višini terjatve ugovarjala iz razloga, da računi tožeče stranke ne odražajo dejanskega stanja in je upnik (sedaj tožeča stranka) dolžniku zaračunal več, kot je ta dejansko porabil, etažni lastniki pa so naročili pregled stroškovnika, iz katerega je razvidno, da je upnik dolžniku preveč zaračunal strošek porabe toplotne energije. Višje sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnica v dopolnitvi tožbe (red. št. 10, list. št. 46) opredeljeno navedla deleže, ki v vtoževanih mesecih odpadejo na toženo stranko in so bili toženi stranki sporočeni s strani skupnega pooblaščenca ter pri tem trdila, da skupni znesek za dobavljeno toploto, ki jo dobavi do skupnega merilnega mesta, med etažne lastnike deli po teh podatkih. Glede skupne obveznosti je pojasnila, da gre za razliko v količinah, navedenih na računih in se pri tem sklicevala na podatke, razvidne iz vsakega računa posebej.

12. Na načelni ravni višje sodišče sicer pritrjuje stališču, da listine in drugi dokazi ne morejo nadomestiti trditev o dejanski podlagi zahtevka in je sklicevanje na priloge tožbe kot trditvene navedbe dopustno upoštevati le izjemoma. Vendar pritožnica utemeljeno opozarja, da toženka v smeri, ki jo je izpostavilo sodišče prve stopnje, ni podala obrazloženih ugovorov oziroma konkretizirane trditvene podlage. Ne gre namreč spregledati, in to v tej zadevi je pomembno, da je namreč tožena stranka v odgovoru na tožbo le pavšalno navedla, da je prva pripravljalna vloga tožeče stranke nesklepčna, ker tožeča stranka ni specificirala temelja svojega tožbenega zahtevka in ni izkazala višine zahtevka, ter se pri tem sklicevala na ločitev trditvenega in dokaznega bremena tožeče stranke. Konkretizirane ugovorne trditve pa je podala v zvezi z nepravilnostmi pri obračunu toplote zaradi nezakonito izvedenih priključkov, katerih poraba je bila prišteta ostalim odjemalcem. Tožena stranka se je torej obrazloženo zahtevku upirala s sklicevanjem na neskladje med obračunano in dejansko porabo toplote. Koliko toplote je tožena stranka dejansko prejela, pa je, glede na uvodoma navedeno o dolžnosti tožeče stranke upoštevati predloženi delilnik stroškov, pravno nepomembno. Višje sodišče zato ugotavlja, da toženka količini skupno dobavljene toplote na odjemno mesto, ne strošku celotne dobavljene toplote, sploh ni (obrazloženo) nasprotovala. Natančnejši podatki glede teh postavk vtoževane terjatve so namreč iz predloženih računov razvidni, višje sodišče pa ugotavlja, da so dovolj pregledni in maloštevilni ter kot taki povsem razumljivi, da jih posledično tožeča stranka ni bila dolžna povzemati v svojih vlogah, tožena stranka pa s tem ni bila prikrajšana za možnost obrazloženega ugovora. Trditveno breme za natančnejšo specifikacijo elementov spornih stroškov bi se na tožnico prevalilo lahko šele, ko bi ti postali sporni.

13. Tožena stranka bi morala torej zahtevku tožeče stranke konkretizirano nasprotovati. A niti ni trdila, da bi bila višina postavk, na katere se je tožnica sklicevala, napačna, ali da jih ni mogla ugotoviti ali preizkusiti. Njene trditve so bile usmerjene k zatrjevanjem, da je trditvena podlaga tožeče stranke pomanjkljiva, s čimer ni prispevala ničesar vsebinskega, temveč se je omejevala le na kritiko trditev in dokazov tožnice. Iz povedanega tako izhaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožnica ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s svojim zahtevkom, saj je trditve in dokaze tožnice presojalo izven navedb toženke. Tožena stranka je namreč uveljavljala je le, da delitev stroškov ne ustreza dejanskim razmerjem v stavbi oziroma dejanski porabi toplotne energije, količini dobavljene toplote do skupnega odjemnega mesta ali ceni energije pa ni nasprotovala.

14. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (358. člen ZPP).

15. Tožeča stranka je s svojim zahtevkom v celoti uspela, zato mora toženka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje kriti sama (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP), za pritožbeni postopek pa je tožena stranka dolžna toženi stranki povrniti strošek sodne takse v višini 180,00 EUR. V primeru zamude je toženka dolžna toženi stranki tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena OZ).

Op. št. (1): Tako Sodba II Ips 77/2011 z dne 12. 9. 2013 in npr. VSL sodba I Cpg 1035/2015 z dne 23. 9. 2015, VSL sodba II Cpg 1185/2015 z dne 27. 10. 2015. Op. št. (2): Tako VSL sodba I Cp 1058/2015 z dne 20. 8. 2015.