Jedro

Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 (glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-1) resda določa, da sme zavod terjati odškodnino brez omejitev, ki so določene v drugih zakonih, vendar ta določba še vedno ne daje pravne podlage, po kateri bi lahko tožnica od toženke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala regres plačanih nadomestil za invalidnost. Tako podlago daje šele novi 190a. člen ZPIZ-2, ki pa v konkretnem primeru ni uporabljiv.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), ustavilo postopek zaradi plačila 1.636,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 818,86 EUR od 2. 4. 2012 dalje do plačila in od zneska 817,82 EUR od 5. 6. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 2.026,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2014 do plačila, ter ji v roku 15 dni povrniti stroške postopka, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila“ (III. točka izreka). O stroških pravdnega postopka je odločilo tako, da je zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov pravdnega postopka zavrnilo (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper II. in III. točko izreka odločbe vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del odločbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Drži, kar navaja tožnica v pritožbi, da je sodišče prve stopnje v II. točki izreka sodbe s skrajšano obrazložitvijo (nepravilno) navedlo, da se zavrže tožba na plačilo 1.636,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 818,86 EUR od 2. 4. 2012 dalje do plačila in od zneska 817,82 EUR od 5. 6. 2013 dalje do plačila in da se postopek v tem delu ustavi. Vendar je tudi očitno, da gre za pisno pomoto, ki jo je sodišče prve stopnje odpravilo z izdajo sodbe z dolgo obrazložitvijo (in z novim, popravljenim izrekom) (smiselna uporaba 328. člena ZPP). Da gre dejansko za pisno pomoto, kaže na to, da tožbe ni mogoče zavreči za določene zneske, pa tudi sicer je sodišče prve stopnje v izreku sodbe s skrajšano obrazložitvijo navedlo, da se postopek v tem delu ustavi, kar kaže na to, da je sodišče prve stopnje sledilo tožničinemu delnemu umiku tožbe, le pomotoma je v izrek - poleg tega, da se postopek v tem delu ustavi - napisalo, da se tožba v tem delu zavrže. Tožnica je imela možnost vložiti pritožbo zoper sodbo z dolgo obrazložitvijo, iz katere jasno izhaja, v katerem delu je sodišče prve stopnje ustavilo postopek zaradi njenega umika, in jo je tudi vložila. Zato zaradi očitne pravopisne napake v izreku sodbe s kratko obrazložitvijo ni bilo poseženo v njeno pravico do sodelovanja v postopku oz. do vložitve učinkovitega pravnega sredstva (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnica torej s pritožbenimi navedbami v tej smeri torej ne more uspeti.

7. Tožnica je zavod, ki svojemu zavarovancu, poškodovanemu v prometni nesreči dne 12. 5. 2003, izplačuje nadomestilo za invalidnost, in sicer na podlagi odločbe št. 255049584 z dne 17. 5. 2006 (priloga A5 spisa). Tožnica v tem postopku (po delnem umiku tožbe) od toženke, ki je zavarovalnica, pri kateri je imel povzročitelj prometne nesreče sklenjeno avtomobilsko zavarovanje, zahteva plačilo, ki ustreza višini izplačanih nadomestil za invalidnost v letih 2013, 2014 in 2015 (regres). Toženka se plačilu vtoževane terjatve protivi, sklicujoč se na določbo 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu - ZOZP, ki takšne regresne zahtevke zavoda omejuje le na sorazmerni del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ki jih je toženka za leto 2013 plačala, za leti 2014 in 2015 pa ne). Tožnica je drugačnega mnenja, in sicer, da zakon, ki ureja pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ-1(1) oz. ZPIZ-2(2)), daje pravno podlago, po kateri sme od toženke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevati povračilo izplačanih nadomestil za invalidnost (ne pa le sorazmerni del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje).

8. Višje sodišče soglaša z materialnopravno oceno sodišča prve stopnje, da 190.a člen ZPIZ-2(3), ki velja šele od 1. 1. 2016 (v veljavo je stopil z novelo ZPIZ-2B, Uradni list RS, št. 102/2015), v konkretnem primeru glede na načelno prepoved povratne veljave pravnih aktov ni uporabljiv, saj so predmet tožbenega zahtevka nadomestila za invalidnost, izplačana v letih 2013, 2014 in 2015, torej pred novelo ZPIZ-2B.

9. Za razmerja, za katera se je uporabljal ZPIZ-1, je bilo v sodni praksi zastopano enotno stališče, da je 18. člen ZOZP lex specialis v razmerju do 271. in 274. člena ZPIZ-1, četudi je ZPIZ-1 kasnejši predpis (prim. sodba VSRS III Ips 125/2014 z dne 19. 1. 2016, sodba VSRS III Ips 73/2014 z dne 11. 11. 2014, sodba VSL I Cpg 1628/2014 z dne 3. 12. 2014), kar pomeni, da so bili tožničini zahtevki omejeni glede na vrsto škode - od odgovornostne zavarovalnice je lahko zahtevala le sorazmerni del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ne pa regresa izplačanih nadomestil za invalidnost). Materialnopravno vprašanje, na katerega je potrebno odgovoriti je, ali so relevantne določbe ZPIZ-2 (predvsem 190. in 193. člen ZPIZ-2, 190a. člen ZPIZ-2 se v konkretnem primeru ne uporablja) spremenjene v tolikšni meri, da je tožnica na njihovi podlagi - drugače kot po ZPIZ-1 - upravičena od odgovornostne zavarovalnice zahtevati regres izplačanih nadomestil za invalidnost. 10. Po prepričanju višjega sodišča je odgovor nikalen. Določbi 271. člena ZPIZ-1 in 190. člena ZPIZ-2 sta takorekoč (z izjemo nižanja iz velike malomarnosti na „navadno“ malomarnost) enaki. Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2, na katerega tožnica v pritožbi opozarja (in navaja, da se sodišče prve stopnje do te zakonske določbe ni opredelilo), glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-1 resda dodatno določa, da sme zavod nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, zahtevati ne glede na omejitve, ki so določene v drugih zakonih (z novelo ZPIZ-2B je bilo dodano še, da to velja tudi za škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje). Vendar pa je izrecno navedeno tudi, da prej navedeno velja v primerih iz tretjega odstavka 119. člena ZPIZ-2 (odškodnina zaradi neobveščanja o spremembah okoliščin, ki se nanašajo na uživalce socialnih pravic), 190. člena ZPIZ-2 (odgovornost posameznika za škodo zavodu), 191. člena ZPIZ-2 (odgovornost delodajalca za škodo zavodu) in 192. člena ZPIZ-2 (izkjučitev kritja zavarovalnega primera). V konkretnem primeru pa ne gre za nobenega od teh primerov.

11. Drugi odstavek 193. člena ZPIZ-2 torej (glede na prej veljavni drugi odstavek 274. člena ZPIZ-2) resda določa, da sme zavod terjati odškodnino brez omejitev, ki so določene v drugih zakonih (npr. v 18. členu ZOZP je določeno, da se morajo pred tem poplačati ostali oškodovanci v prometni nesreči), vendar ta določba po prepričanju višjega sodišča še vedno ne daje pravne podlage, po kateri bi lahko tožnica od toženke kot odgovornostne zavarovalnice zahtevala regres plačanih nadomestil za invalidnost. Tako podlago daje šele novi 190a. člen ZPIZ-2, ki pa - kot že pojasnjeno - v konkretnem primeru ni uporabljiv. Glede na navedeno tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je jasno, da omejitev iz prvega odstavka 18. člena ZOZP vse od uveljavitve ZPIZ-2 ne velja več, in da je treba ZPIZ-2 upoštevati tudi glede izplačanih dajatev v letih 2013, 2014 in 2015. 12. Tožnica si v pritožbi prizadeva, da bi sodišče sledilo stališčem, ki so navedena v sodbi Višjega sodišča v Celju Cpg 41/2014 z dne 27. 3. 2014 in sklepu Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 194/2016 z dne 12. 5. 2016. Višje sodišče ugotavlja, da ta sklep ni javno objavljen, tožnica pa ga tudi ni predložila, zaradi česar se višje sodišče do teh stališč ne more opredeliti. Kar se tiče sodbe Višjega sodišča v Celju Cpg 42/2014 z dne 27. 3. 2014, ki pa je javno objavljena, pa višje sodišče pojasnjuje, da se je sodišče v tej zadevi pretežno ukvarjalo z drugimi vprašanji (npr. da ZPIZ-2 v konkretnem primeru ni uporabljiv) in se ni konkretneje opredelilo do tega, zakaj naj bi ureditev iz drugega odstavka 193. člena ZPIZ-2 tožnici dala možnost do povrnitve celotne škode, ne glede na omejitve v drugih zakonih.

13. Tožnica lahko upoštevaje (v konkretnem primeru relevantno) materialnopravno podlago od toženke kot odgovornostne zavarovalnice zahteva le plačilo sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne pa regresa izplačanih nadomestil za invalidnost. Zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je nesporno, da višino škode predstavlja škoda iz naslova izplačanih dajatev (torej nadomestil za invalidnost), kot izhaja iz Potrdil o izplačanih dajatvah, ki so glede na določbo 87. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja - ZMEPIZ-1 javne listine in zato dokazujejo višino višino vtoževanega zneska.

14. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 106-4965/1999 in nasl. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 96/2012 in nasl. Op.št. (3): 190a. člen ZPIZ-2 (Odgovornost zavarovalnice za škodo zavodu): Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu.