Jedro

Oškodovanje upnikov je treba obravnavati samo po določbah ZPPSL, ne pa po drugih predpisih, na katere se sklicuje pritožba. S tem, da sporni računi električne energije niso bili plačani takoj ob zapadlosti, je postal dobavitelj (tožena stranka) upnik bodočega stečajnega dolžnika. Njegovo ugodnejše obravnavanje od obravnavanja drugih upnikov je dejanje, ki je izpodbojno po 125.čl. ZPPSL.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravna dejanja tožeče stranke, ki jih predstavlja šest izvršenih plačil v korist tožene stranke, kot so podrobno navedena v izreku izpodbijane sodbe v skupnem znesku 425.871,33 SIT, nimajo pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke. Zato je tožena stranka dolžna plačati v to stečajno maso znesek v navedeni višini z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.06.2006 dalje. Toženi stranki je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo še pravdne stroške v višini 170.372,80 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper to sodbo je vložila pritožbo tožena stranka po svoji pooblaščenki zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je predlagala, da jo pritožbeno sodišče spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je treba upnike v stečaju obravnavati enakopravno, vendar pa je bila tožena stranka kot dobavitelj in distributer električne energije v izrazito podrejenem položaju napram ostalim upnikom. Gre za edinega dobavitelja in za trajno pogodbeno razmerje, pri katerem je treba vzeti v obzir tudi Energetski zakon, Zakon o javnih gospodarskih službah in Uredbo o splošnih pogojih za dobavo električne energije. Dobavljanje električne energije sodi med javno gospodarsko službo. Ne gre torej za tržno dobavo proizvodov in storitev in ne gre načelno svobodno voljo strank. Tožena stranka je dolžna ob plačilu za nazaj dobavljati elektriko. Zgolj polno plačilo enega upnika še ne zadostuje, da je podan objektivni pogoj izpodbojnosti, saj mora biti hkrati tudi izkazan negativni učinek na stečajno maso dolžnika. Plačilo zapadlih obveznosti do tožene stranke ni imelo negativnih posledic na stečajno maso in posledično oškodovanje upnikov. Kvečjemu obratno, saj je dobava električne energije predpogoj za kolikor toliko normalno poslovanje dolžnika, kar pomeni, da se je njegovo premoženje zaradi tega celo povečalo ali vsaj ohranilo. Pritožba nadalje opozarja, da tudi subjektivni pogoj ni dokazan, saj tožena stranka ni vedela ali morala vedeti za slabo finančno stanje dolžnika. Tožena stranka ima namreč okrog 300.000 odjemalcev električne energije in ni dolžna preverjati, v kakšnem ekonomskem položaju so ti odjemalci. Sploh pa je za toženo stranko veljala zakonska obveznost dobavljati električno energijo, v povezavi tudi z odškodninsko odgovornostjo, če bi jo odklopila. V konkretnem primeru je treba analogno uporabiti 31.čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), oziroma člen 15/2-2 Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), saj je plačilo energije dovoljeni tekoči strošek, kar pomeni, da to plačilo ne zmanjšuje možnosti poplačila upnikom.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti pavšalno zatrjevanih bistvenih procesnih kršitev, niti drugih takih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča so v obravnavanem primeru podane vse tako splošne kot tudi posebne predpostavke za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj v stečaju. Pravne posledice dolžnikovega dejanja se presojajo glede na čas, ko je bilo izpodbojno dejanje storjeno, pri čemer se oškodovanje upnikov ugotavlja samo po določbah ZPPSL, ne pa po katerih koli drugih predpisih (sodba VS RS III Ips 10/2000). Če se dolžnikovo premoženje takrat zmanjša, potem ima dejanje objektivne znake oškodovanja drugih upnikov. Glede na to, da velja v primeru dvostranskih pogodb načelo enake vrednosti dajatev, se kot izpodbojno šteje vsako dejanje stečajnega dolžnika, ki ga ni mogoče opredeliti niti kot izpolnitev vnaprej niti kot sočasno izpolnitev (pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 16.12.1997). Da v obravnavanem primeru ni šlo za sočasno izpolnitev, pa konec koncev ne trdi niti pritožba. Upnik, ki prejme celotno plačilo, s tem prejme neenakomerno v povezavi z ostalimi upniki, ki prejmejo zmanjšano poplačilo. Glede pritožbene trditve, da naj ne bi prišlo do oškodovanja stečajne mase, ker naj bi dobava električne energije šele omogočala kolikor toliko normalno poslovanje stečajnega dolžnika, pa pritožbeno sodišče opozarja, da je treba v tej zvezi upoštevati ugodnejši položaj tožene stranke v primerjavi z ostalimi upniki, katerih terjatve v stečajnem postopku ne bodo 100% pokrite. Z izpodbijanim dejanjem je tožena stranka prejela plačilo celotne terjatve, medtem ko bodo drugi upniki zaradi stečaja poplačani zgolj sorazmerno, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. To pa pomeni, da če ne bi bilo ugotovljeno, da ta pravna dejanja nimajo učinka proti stečajni masi, bi tožena stranka prejela več, kot bi prejela kot stečajni upnik. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so v obravnavani zadevi poleg objektivnih izpolnjene tudi subjektivne predpostavke izpodbijanja. V tej zvezi je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive in tehtne argumente, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Zato jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Glede pritožbenega očitka, da ima tožena stranka veliko število odjemalcev električne energije in da zato ni dolžna preverjati, v kakšnem ekonomskem položaju se ti odjemalci nahajajo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da tudi toženo stranko zavezuje ravnanje po kriterijih skrbnosti dobrega gospodarstvenika. Tudi tožena stranka bi se morala v določeni meri pozanimati o ekonomsko-finančnem stanju svojih odjemalcev in temu ustrezno prilagajati svoje poslovanje. Pri tem niti ni pravno pomembno, da je tožena stranka dolžna po zakonu dobavljati električno energijo in da je odškodninsko odgovorna, če jo neupravičeno odklopi. Gre namreč za to, da subjektivna predpostavka varuje le skrbne nasprotnike izpodbijanja; torej take, ki kljub poklicni skrbnosti niso vedeli ali morali vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. Tega pa v obravnavanem primeru, kot je to prepričljivo argumentiralo že sodišče prve stopnje, za toženo stranko ni mogoče zaključiti. Sočasnost izpolnitve je pravno relevantna tudi pri dobavi električne energije. Oškodovanje upnikov je treba obravnavati samo po določbah ZPPSL, ne pa po drugih predpisih, na katere se sklicuje pritožba. S tem, da sporni računi električne energije niso bili plačani takoj ob zapadlosti, je postal dobavitelj (tožena stranka) upnik bodočega stečajnega dolžnika. Njegovo ugodnejše obravnavanje od obravnavanja drugih upnikov je dejanje, ki je izpodbojno po 125.čl. ZPPSL. V tej zvezi pritožbeno sodišče še pripominja, da tudi ni na mestu analogija, na uporabo katere se sklicuje pritožba (člen 31 ZPPSL oziroma člen 15/2-2 ZFPPod), saj gre za obravnavo drugačnih pravnih položajev.

Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).