Jedro

Iz vsebine tožbe ali siceršnjih okoliščin primera ne izhaja, da bi se pritožnica zavedala ali morala zavedati, da je njena tožba lahko prepozna. Ker je v obravnavanem primeru ključno, kdaj je bila izpodbijana odločba vročena pritožnici, je sodišče prve stopnje s tem, ko v tej zvezi ni zagotovilo navedenega procesnega jamstva, poseglo v pritožničin pravni položaj in pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 951/2019-28 z dne 10. 12. 2019 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot prepozno zavrglo tožničino tožbo, ki jo je vložila zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca, št. 090-77/2019-3 z dne 12. 4. 2019. 2. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je bila tožnici odločba tožene stranke, s katero je bil končan postopek, vročena 30. 4. 2019 s fikcijo vročitve na podlagi četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in da se je tridesetdnevni rok za vložitev tožbe, ki ga določa prvi odstavek 28. člena ZUS-1, iztekel 30. 5. 2019. Tožba, ki jo je tožnica osebno vložila pri sodišču 3. 6. 2019, je bila vložena prepozno.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ji je bila izpodbijana odločba pravilno vročena. Iz sporočila o prispelem pismu namreč izhaja, da pismonoša, ki je opravljal vročitev, ni navedel razloga, zakaj osebna vročitev ni bila mogoča. Poleg tega ne drži, da bi prejela sporočilo o prispelem pismu, zato so navedbe poštnega delavca na tem sporočilu neresnične. O obstoju spornega pisanja je bila prvič obveščena 3. 5. 2019, ko je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku, zato je menila, da rok za vložitev tožbe začne teči z naslednjim dnem. Ker je bila s strani poštnega delavca zagrešena napaka pri osebnem vročanju pošiljke, ne sme trpeti posledic nepravilnega vročanja, zato je treba šteti, da je bila vročitev opravljena, ko je pisanje dejansko prejela, kar pomeni, da je bila tožba vložena pravočasno. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje stališče, da je pritožničina tožba z dne 3. 6. 2019 prepozna, oprlo na podatek o vročitvi, ki izhaja iz sporočila o prispelem pismu, ki se nahaja v upravnem spisu. Ugotovilo je, da je vročevalec 15. 4. 2019 poizkušal opraviti vročitev dokumenta (izpodbijane odločbe z dne 12. 4. 2019) pritožnici. Ker se osebna vročitev ni dala opraviti, je bilo v njenem hišnem predalčniku puščeno sporočilo o prispelem pismu, v katerem je bilo navedeno, da se pismo lahko osebno prevzame na pošti v roku 15 dni, ki začne teči 16. 4. 2019. Pritožnica pisma v navedenem roku ni prevzela, zato je bila navedena odločba 3. 5. 2019 vložena v njen hišni predalčnik.

7. Pritožnica ne oporeka, da je izpodbijano odločbo prejela v hišni predalčnik 3. 5. 2019, nasprotuje pa ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da naj bi pred tem (15. 4. 2019) prejela sporočilo o prispelem pismu z opozorilom na posledice opustitve prevzema dokumenta na pošti. Iz pritožničinih navedb namreč izhaja, da sporočila o prispelem pismu ni prejela, zato so navedbe poštnega delavca na tem sporočilu neresnične. Kadar je doma, vsakodnevno skrbno prazni svoj hišni predalčnik, kar je storila tudi 15. 4. 2019, ko sporočila o prispelem pismu v predalčniku ni bilo. Na njeno skrbnost pri praznjenju hišnega predalčnika kažejo tudi dejstva, da je naročnica časnika Delo, ki ga dnevno vzame iz predalčnika, da ji je sodišče prve stopnje v tem postopku osebno vročilo že več pisanj in da je logično, da se pismonošam pri veliki količini poštnih pošiljk dogajajo napake. Ker je bila o obstoju spornega pisanja prvič obveščena 3. 5. 2019, ko je bilo pisanje puščeno v hišnem predalčniku, je menila, da rok za vložitev tožbe začne teči z naslednjim dnem. Navaja tudi, da iz sporočila o prispelem pismu izhaja, da pismonoša, ki je opravljal vročitev, ni navedel razloga, zakaj osebna vročitev ni bila mogoča. V zvezi z zatrjevanimi nepravilnostmi pri vročitvi izpodbijane odločbe predlaga vpogled v spis in zaslišanje B. Ž. (pismonoša, ki je vročal sporno pošiljko), P. Č., J. V. in pritožnice.

8. V tej zadevi je torej za odločitev bistveno, ali je bila pritožnici pravilno vročena izpodbijana odločba in kdaj je bila vročitev opravljena. Na podlagi prvega odstavka 87. člena ZUP se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni. Če se vročitev ne da opraviti tako, pusti vročevalec v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo, v katerem navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh (tretji odstavek 87. člena ZUP). Če naslovnik dokumenta ne prevzame v 15 dneh, velja vročitev za opravljeno z dnem preteka tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti dokument v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika (četrti odstavek 87. člena ZUP).

9. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrženju tožbe kot prepozne oprlo na dejstvo, da je bila izpodbijana odločba pritožnici vročena 30. 4. 2019 s fikcijo vročitve, ki ga je ugotovilo na podlagi izpolnjenega sporočila o prispelem pismu, ki se nahaja v upravnem spisu (in ne na podlagi vročilnice, ki bi jo podpisala prejemnik in vročevalec), ne da bi imela pritožnica možnost temu ugotovljenemu dejstvu nasprotovati in v zvezi s tem predlagati dokaze.

10. Vrhovno sodišče v zvezi s tem poudarja, da mora biti stranki v sodnem postopku zagotovljena možnost, da lahko uresniči pravico izpodbijanja dejstev, ki izhajajo iz vročilnice. Čeprav gre za javno listino, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), pa dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost (četrti odstavek 224. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ob tem velja tudi izpostaviti, da Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku ni tisto sodišče, ki bi se po svoji funkciji prvič ukvarjalo z vprašanji procesnega dejanskega stanja (iudex facti), zato je treba stranki to možnost omogočiti pred Upravnim sodiščem kot sodiščem prve stopnje. Če je po presoji sodišča mogoče tožbo kot prepozno zavreči,1 iz okoliščin primera (npr. iz vsebine tožbe) pa ne izhaja, da bi se stranka zavedala, da je njena tožba glede na sodišču predložene listine (vročilnico oziroma sporočilo o prispelem pismu) lahko prepozna, jo je treba v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze (npr. v obliki pisne izjave po 236.a členu ZPP). Šele na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pred predsednikom senata (2. točka prvega odstavka v povezavi s tretjim odstavkom 36. člena ZUS-1) je možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o (ne)pravočasnosti tožbe. V praksi je taka presoja lahko zelo hitra in enostavna, obrazložitev o tem pa ustrezno kratka. Ob tem pa tudi ne gre spregledati, da zavrnitev katerega koli ustrezno predlaganega in substanciranega dokaza, ki je dovoljen in upošteven za navedeno presojo, lahko pomeni kršitev temeljnih procesnih pravic stranke; utemeljitev, da s predlaganim dokazom stranka nikoli ne bo mogla izpodbiti resničnosti dejstev, ki izhajajo iz javne listine, pa pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno (kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije).2

11. Po presoji Vrhovnega sodišča v tej zadevi iz vsebine tožbe ali siceršnjih okoliščin primera3 ne izhaja, da bi se pritožnica zavedala ali morala zavedati, da je njena tožba lahko prepozna. Ker je v obravnavanem primeru ključno, kdaj je bila izpodbijana odločba vročena pritožnici, je sodišče prve stopnje s tem, ko v tej zvezi ni zagotovilo navedenega procesnega jamstva, poseglo v pritožničin pravni položaj in pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije.4

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V ponovljenem postopku se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti do pritožničinih navedb v zvezi z nepravilnostmi pri vročanju izpodbijane odločbe in odločiti o izvedbi dokazov, ki jih glede tega predlaga pritožnica.

**K II. točki izreka**

13. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 Zavrženje tožbe v upravnem sporu pomeni konec možnosti uveljavljanja učinkovitega sodnega varstva kot pravnega sredstva zoper upravni akt (23., 25. in 157. člen Ustave Republike Slovenije). 2 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 209/2018 z dne 9. 10. 2019 in I Up 194/2019 z dne 29. 1. 2020. 3 Tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da iz pritožničinih navedb v tožbi in pripravljalni vlogi ne izhaja, da bi se zavedala, da je njena tožba prepozna. 4 Prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 194/2019 z dne 29. 1. 2020.