Jedro

Ker otroka dobro poznata tožničino okolje, v katerem sta že živela, tudi njun morebitni prepis na novo (staro) osnovno šolo zanju ne bi predstavljal večje ovire. Tudi okoliščina, da je A. A. izrazila željo, da želi živeti pri materi, pri B. A. pa je ob njegovi primarni želji, da bi se starša razumela in se ne bi več prepirala, sam pa bi bil polovico tedna pri enem in drugo polovico tedna pri drugem od staršev, bila izražena želja, da bi raje bil pri očetu, ne more imeti odločilnega pomena, saj ima B. A. rad oba starša. Iz mnenja CSD v tem pogledu izhaja, da je v korist otrok, da ostaneta skupaj oziroma se ju ne razdvaja ter da bo za njun razvoj (še zlasti dolgoročni) občutno bolje poskrbljeno pri tožnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo izdalo novo odločbo o varstvu in vzgoji otrok pravdnih strank. Hči A. A. in sina B. A. je zaupalo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici, tožencu pa je naložilo, da je dolžan od pravnomočnosti sodbe plačevati za vsakega otroka mesečno preživnino v znesku 100,00 EUR. Višji preživninski zahtevek je zavrnilo. Uredilo je tudi stike med otrokoma in tožencem, kot je to razvidno iz IV. točke izreka sodbe.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki v laični pritožbi posebej ne navaja pritožbenih razlogov, smiselno pa predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da se je tožnica večkrat selila iz kraja v kraj zaradi menjave partnerjev, kar pomeni, da skrb za otroka ni bila na njenem prvem mestu. Otroka podkupuje z različnimi darili. Tožnica jima omogoča prekomerno uporabo interneta. Otroka imata to pri njemu omejeno in ju uči realnega življenja. Ponovno prešolanje otrok bi lahko povzročilo stres pri njima. Potrebno je upoštevati tudi otrokove želje, s kom od staršev želi živeti. A. A. želi živeti z materjo, B. A. pa želi ostati pri njemu. Sodišče in CSD nista upoštevala želje otrok. Pri B. A. lahko to pusti psihične posledice. S takšno odločitvijo so bile kršene otrokove pravice. Sodišče ni zaslišalo prič, ki poznajo toženčevo družino, prav tako pa tudi družino tožnice. Predlaga zaslišanje prič R. Z., M. Š., M. S. in T. B. Priče naj se zasliši o vsem skupaj, nato pa razsodi, pri kom naj bi živela otroka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo smiselno predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je ugotovilo, da so se po izdaji sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 317/2015 z dne 12. 5. 2016 v tolikšni meri spremenile razmere v smislu četrtega odstavka 421. člena ZPP, da je zaradi varstva koristi otrok pravdnih strank treba izdati novo odločbo o njunem varstvu in vzgoji, zaradi česar ju je (spet) zaupalo tožnici v varstvo, vzgojo in oskrbo. Odločilna dejstva, ki so vodila do te odločitve, so glede na ugotovitve prvega sodišča naslednja: - razmerje med pravdnima strankama je po razpadu njune zakonske zveze in njeni razvezi (10. 6. 2013) izrazito konfliktno, zaradi česar so bile prisotne stalne težave pri izvrševanju stikov med tožnico in otrokoma v času, ko sta bila zaupana v varstvo in vzgojo tožencu, kar je negativno vplivalo na otroka, ki sta bila močno obremenjena zaradi toženčevega negativnega odnosa do tožnice; - toženčeva nezmožnost slediti čustvenim in razvojnim potrebam otrok, ki sta v občutljivih najstniških letih odraščanja; - preobremenjenost otrok pri tožencu na račun njunega fizičnega dela na njegovi kmetiji in njune skrbi za mlajša sorojenca iz toženčeve sedanje partnerske zveze; - toženčev pretirano avtoritativen vzgojni pristop s pretnjami namestitve otrok v rejniško družino ali drugo ustanovo, kar je na otroka delovalo stresno; - otroka sta medsebojno povezana in potrebujeta stabilen in razumevajoč materinski lik, kakršnega je tožnica sedaj sposobna predstavljati ter otrokoma nuditi potrebno podporo in občutek varnosti.

6. Toženec v pritožbi ne ponuja nobenih tehtnih argumentov, s katerimi bi lahko vzbudil pomislek o pravilnosti izpodbijane odločitve. Sklicevanje na tožničin prejšnji način življenja (menjava partnerja in kraja bivanja) nima nobenega pomena, saj se je tožnica vrnila na svoj dom in si uredila življenje, pri čemer ima za razliko od toženca redno zaposlitev. Neutemeljen je tudi toženčev očitek o tožničinih neustreznih in permisivnih vzgojnih prijemih, saj je prvo sodišče na podlagi obrazloženega mnenja multidisciplinarnega tima CSD prepričljivo ugotovilo, da bo (je že) za oba otroka pri tožnici dobro poskrbljeno. Ker otroka dobro poznata tožničino okolje, v katerem sta že živela, tudi njun morebitni prepis na novo (staro) osnovno šolo zanju ne bi predstavljal večje ovire. Tudi okoliščina, da je A. A. izrazila željo, da želi živeti pri materi, pri B. A. pa je ob njegovi primarni želji, da bi se starša razumela in se ne bi več prepirala, sam pa bi bil polovico tedna pri enem in drugo polovico tedna pri drugem od staršev, bila izražena želja, da bi raje bil pri očetu, ne more imeti odločilnega pomena, saj ima B. A. rad oba starša. Iz mnenja CSD v tem pogledu izhaja, da je v korist otrok, da ostaneta skupaj oziroma se ju ne razdvaja ter da bo za njun razvoj (še zlasti dolgoročni) občutno bolje poskrbljeno pri tožnici.

7. Toženec v pritožbi ne pojasni, o katerih konkretnih okoliščinah naj se zasliši v pritožbi navedene priče in katera dejstva želi dokazovati z izvedbo tega dokaza, zato je njegov dokazni predlog nesubstanciran in s tem neupošteven.

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).