Jedro

Tožnica je že postopku, katerega obnovo je zahtevala, navajala dejstva o domnevno dogovorjenih zaposlitvah le delavcev (natakarjev) do 35 let starosti. Zato le ponavljanja tega dejstva ni mogoče razlagati kot navajanje nekih novih dejstev in tudi dokazov v zvezi s tem ne kot novih dokazov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnice za obnovo postopka, končanega s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Pd 146/95 z dne 7. 4. 1995, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v L. št. Pdp 784/95 z dne 3. 7. 1997. S pravnomočno sodbo je bil zavrnjen zahtevek tožnice, da je tožena stranka dolžna z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto in ji plačati nadomestila plače za čas od 18. 6. 1992 (ko ji je delovno razmerje prenehalo kot trajno presežni delavki) do sklenitve pogodbe. Tožnica je kot obnovitveni razlog navajala novo dejstvo, da je tožena stranka objavljala prosta delovna mesta za delavce, mlajše od 35 let. Ker je bilo že v pravnomočno končanem postopku ugotovljeno, da se tožnica na objavljena prosta delovna mesta ni prijavljala, zatrjevano dejstvo ni tako, da bi bila na njegovi podlagi izdana za tožnico ugodnejša odločba. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritrdilo je dejanskim ugotovitvam in stališčem prvostopnega sodišča, da ni podan obnovitveni razlog. Zoper pravnomočni sklep, izdan na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila laično revizijo. V vlogi navaja, da so sklepi obeh sodišč zmotni, nepopolni in zavajajoči. Postopek ni bil korektno voden in nje ni zastopal noben odvetnik. Določba četrtega odstavka 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih ne more obremeniti samo nje, ampak bi moral veljati za vse zaposlene enako. Navaja še, da so na Zavodu za zaposlovanje zamolčali razpis prostih delovnih mest za hotel G., ker je bilo z vodstvom hotela dogovorjeno, da zaposlijo natakarje do 35 let starosti.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP lahko stranka vloži revizijo samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Vendar se ta določba na podlagi prvega odstavka 499. člena ZPP ne uporablja v postopkih, v katerih je bila tožba vložena pred uveljavitvijo ZPP, to je pred 14. 7. 1999. V tej zadevi je bila tožba vložena 18. 1. 1995, zato je tožnica na podlagi določb prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP (1977)), lahko tudi sama vložila revizijo.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizija je samostojno izredno pravno sredstvo, pri katerem revident določa revizijskemu sodišču meje njegovega odločanja. Navedeno pomeni, da revizijsko sodišče upošteva le tiste razloge, ki so navedeni in obrazloženi v reviziji. Tožeča stranka ne navede, da naj bi šlo tudi za bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Na take kršitve bi lahko kazale le njene navedbe o nekorektnem postopku, ki pa so zgolj posplošena in neobrazložena trditev. Trditev tožnice, da je ni zastopal odvetnik pa je točna le, kolikor se nanaša na obnovitveni postopek. V postopku do pravnomočne sodbe je namreč tožnica odvetnika imela. Kot je bilo navedeno že zgoraj, pa zastopanje po odvetniku v obnovitvenem ali revizijskem postopku (še) ni obvezno. Zato revizijsko sodišče tudi ob smiselnem upoštevanju sicer nejasnih navedb tožnice, ni ne moglo in ne smelo preizkusiti ali so bila v obnovitvenem postopku kršene določbe pravdnega postopka. Kolikor tožnica zatrjuje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, to po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog. V delu, kjer navaja dejansko stanje glede ugotavljanja presežnih delavcev, pa gre tudi za okoliščine, ki neposredno niso predmet obnovitvenega postopka. Za odločitev o tem, ali je podan obnovitveni razlog iz 10. točke 394. člena ZPP (enak razlog je bil prej določen v 9. točki 421. člena ZPP (1977)), zadošča ugotovitev dveh okoliščin. Najprej mora biti dejstvo ali dokaz nov, nanašati pa se mora na okoliščine, ki so obstajale že v času odločanja v prejšnjem postopku, le da jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (drugi odstavek 395. člena ZPP oziroma prej 422. člena ZPP (1977)). Poleg tega mora biti dejstvo ali dokaz tak, da bi bila na njegovi podlagi lahko izdana za stranko ugodnejša odločba, če bi bil uporabljen že v prejšnjem postopku. Ali bo res izdana ugodnejša odločba, se presoja v novem, nadomestitvenem postopku. Presoja možnih vplivov novih dokazov na odločitev o glavni stvari je materialnopravno vprašanje, zato ga je v reviziji dopustno preizkušati.

Tožnica je že postopku, katerega obnovo je zahtevala, navajala dejstva o domnevno dogovorjenih zaposlitvah le delavcev (natakarjev) do 35 let starosti. Zato le ponavljanja tega dejstva ni mogoče razlagati kot navajanje nekih novih dejstev in tudi dokazov v zvezi s tem, ne kot novih dokazov. Poleg tega je v izpodbijanem sklepu tudi pravilno ugotovljeno, da je tožnica s tožbo, vloženo januarja 1995, uveljavljala prednostno pravico do zaposlitve na podlagi četrtega odstavka 36f. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)), kar navaja tudi še v reviziji. S pravnomočno sodbo je bil njen zahtevek zavrnjen zato, ker se ni prijavila na nobeno objavljeno prosto delovno mesto, zato okoliščine o pravilnosti razpisanih delovnih mest in o izpolnjevanju pogojev za zasedbo teh delovnih mest, nimajo na tako odločitev nobenega vpliva.

Glede na navedeno je na podlagi pravilne ugotovitve, da zatrjevani obnovitveni razlog ni podan, izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo revizijo (378. člen ZPP).