Jedro

Med razlogi za razveljavitev sodne poravnave niso upoštevane možnosti uveljavljanja nedovoljenih razpolaganj oziroma ničnosti, na kar bi moralo paziti sodišče v postopku sklepanja poravnave po uradni dolžnosti. Če je to prezrlo, je iz tega razloga sodno poravnavo mogoče izpodbijati le z zahtevo za varstvo zakonitosti .

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbo na razveljavitev sodne poravnave, sklenjeno med tožnico in toženci dne 1.6.2010, v postopku ureditve meje, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Radovljici pod opr. št. N 30/2009. Tožnici je naložilo, da je dolžna povrniti prvi toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 483,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se v izpodbijani odločbi ni opredelilo do navedb tožnice, da solastnica tožničine parcele ni bila vključena v poravnavo. Takšne poravnave sodišče ne bi smelo dopustiti, saj v spisu ni izkazanega pooblastila solastnice predmetne nepremičnine, sodišče pa je vedelo, da tožnica ni izključna lastnica nepremičnine. Ker se sodišče do omenjenega ni opredelilo, ji je odreklo pravico do sodnega varstva in učinkovitega preizkusa sodne poravnave. Sodišče tudi ni opravilo preizkusa zatrjevanega dejstva, da ji ni bilo dovoljeno brati sodne poravnave pred podpisom, zato je podpisala dokument, za katerega se je izkazalo, da je sodna poravnava, v zmoti oziroma pod zvijačo. Štela ga je za nepomemben procesni dokument. Sodišče je v zvezi s tem zapisalo zgolj, da priče navedb tožnice niso potrdile, izjava N. S. pa je nejasna. Pritožba podrobno povzema izjavo N. S. tako v pisni obliki kot njeno izpovedbo, ter navaja, da ta izjava ni nejasna, temveč gre za popolnoma spregledan dokaz. Sodišče je zagrešilo tudi kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Napačno je zapisalo, naj bi tožnica priznala, da je prejela vabilo na narok. Izpovedala je, da vabila ni prejela, ampak je o naroku izvedela od sosede E.Š.. Sodišče je dodatno ugotovilo, da je v spisu izkazana vročilnica, ni pa vedelo, kaj naj bi bilo vročeno. Sodišče se je samo prepričalo, da v nepravdnem spisu ni izvoda vabila, ki naj bi se vročalo. Vsekakor v prvi vrsti ni izkazano, kaj naj bi se tožnici vročalo. Nasprotni so tudi zaključki sodišča o izpovedi tožnice, da so vse stranke lahko šle s količki in izvedencem od točke do točke. Sodnica je na direktno vprašanje pooblaščenca tožnice izpovedala, da se ne spomni, ali je tožnica kazala potek meje v vseh točkah. O tem bo natančno vedel izvedenec. Sodnica se tudi ni spominjala tožnice ob zapisu poravnave, zato tudi ni mogla vedeti, ali je tožnica izražala kakšno nestrinjanje. Vse kaže na neskrbnost sodišča, ki se ni ukvarjalo ali trudilo, da bi se vsebina tako pomembnega dokumenta, kot je sodna poravnava, prebrala na tak način, da bi vsi udeleženci sodne poravnave nedvoumno vedeli, kaj se sklepa in kaj je vsebina poravnave. Ni primerno, da sodišče zasleduje samo cilj, da se dokument podpiše za vsako ceno, ne da bi obenem predhodno razčistilo stanje stvari. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba ponovno poudarja, da se ni opredelilo do dejstva, da bi morala pri podpisu sodne poravnave sodelovati tudi solastnica. Napačna je ugotovitev sodišča, da je bila tožnica seznanjena z vsebino dokumenta, ki ga je podpisala. Zaslišana sodnica je bila zainteresirana, da prikaže samo določena dejstva, ki jih ocenjuje kot zanjo ugodna. Sodišče na tej izpovedi ne bi smelo graditi. Pristranski sta tudi izpovedi soseda Z.Š. in njegove matere, ki zasledujeta svoj interes, da obdržita mejo. Tudi sicer iz izpovedb obeh Š. jasno sledi, da se tožnica z mejo ni strinjala, nato pa jo je podpisala, kar spet nakazuje, da je podpis bil zgolj posledica dejstva, da se tožnica dejansko ni seznanila s tem, kar podpisuje, ter je bila spravljena v zmoto. Ni na mestu ugotavljanje sodišča, da noben sodnik v postopku, ki ga vodi, ne bi dopustil zavajanja strank in da vsak sodnik pred podpisom sodne poravnave omogoči, da se zapisnik prebere. Te pavšalne in generalne ugotovitve so glede na konkretne tožničine očitke premalo in kažejo, da se sodišče s problematiko ni ukvarjalo zadosti resno ter enostavno ni presodilo vseh izvedenih dokazov. V spisu so izkazani dvomi glede vabljenja, dvomi glede načina zapisa in branja poravnave, sodnica tudi ni vedela, ali so stranke vseskozi prisotne na vseh točkah meje, poleg tega se je na več točkah pogovarjala s tožnico, pri čemer se postopek ugotavljanja meje ni ustavil. Poravnavo je v pretežnem delu narekoval celo izvedenec, kar je lahko tožnico samo še utrdilo v prepričanju, da gre samo za številke in da se dejansko ne bo podpisalo ničesar usodnega. Zapisnik poravnave z zanjo neugodno mejo je podpisala samo zato, ker je tako zahtevalo sodišče, sklicujoč se na to, da gre samo za številke. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo, da je bila sklenjena poravnava nedopustna, pri sklepanju sodne poravnave bi moralo ravnati skrbno, ne pa da je odsotnost pooblaščenke tožnice izkoristilo za sklenitev sodne poravnave, pri čemer strank ni poučilo, da imajo možnost odkloniti podpis zapisnika, temveč je na tožnico celo pritiskalo, da dokument podpiše. Vse navedeno enostavno ni dopustno, saj gre za izvajanje oblasti v razmerju do posameznika kot šibke stranke. Nerelavantno je, da je tožnica oseba, ki se zna postaviti za svoje pravice, saj je potrebno upoštevati, da se je v tem postopku tožnica izpostavila sodišču šele, ko je zadevo prediskutirala s svojim pravnim pooblaščencem.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijanje sodne poravnave s tožbo je skladno z določilom 392. člena ZPP mogoče le iz razloga, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače (materialnopravni razlogi za neveljavnost pogodb) ter zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen oziroma, ki je bil s sklepom sodišča izločen, ali če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ni mogel biti pravdna stranka oziroma ta ni bila pravilno zastopana (procesnopravne predpostavke za veljavnost pravdnih dejanj). Med razlogi za razveljavitev niso upoštevane možnosti uveljavljanja nedovoljenih razpolaganj oziroma ničnosti, na kar bi moralo paziti sodišče v postopku sklepanja poravnave po uradni dolžnosti. Če je to prezrlo, je iz tega razloga sodno poravnavo mogoče izpodbijati le z zahtevo za varstvo zakonitosti (povzeto po komentarju Vesne Rijavec k 392. členu ZPP, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 3. knjiga). Tožba na ničnost sodne poravnave namreč ni več dopustna. Vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na nesodelovanje solastnice nepremičnine GG pri sklepanju sodne poravnave glede ureditve meje zato niso pravno odločilne, saj ne gre za razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku tožnice. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja sicer ni izrecno opredelilo, ker pa gre za neodločilna dejstva, očitana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

5. Ne drži tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do trditev tožnice glede onemogočenosti branja sodne poravnave pred podpisom. Sodišče prve stopnje je na 11. strani sodbe zavzelo stališče, da tožnica omenjenega dejstva ni izkazala, tako da ima sodba o tem jasne razloge in ne gre za kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica skuša skozi očitano kršitev postopka uveljavljati pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar neutemeljeno. V obravnavani zadevi namreč ni odločilna tehnika zapisa sodne poravnave, temveč vprašanje, ali je bila tožnica sploh seznanjena, da je tekst, ki ga podpisuje, sodna poravnava. V tem delu pa pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bilo to tožnici (enako kot vsem ostalim udeležencem v postopku) nedvomno znano. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na prepričljive razloge sodišča prve stopnje na 8. 9. in 10 strani sklepa, ko sodišče analizira izpovedbe prič in strank, predvsem J.D., o poteku postopka, prikazu stanja na terenu, določitvi meje, ki je bila predmet sodne poravnave, ter o zapisu poravnave.

6. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedenih dokazih ali prepisih zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisi in prepisi. Dejstvo, ali je tožnica prejela vabilo na narok dne 1.6.2010, katerega se je nedvomno udeležila, v tej pravdi ni pravno relevantno dejstvo. Enako velja za dejstvo, ali je tožnica mejo zakoličila v vseh mejnih točkah, ali le v nekaterih. Meja je namreč bila kasneje urejena s sodno poravnavo in so bile točke, ki so jih pokazale stranke, lahko le osnova za pogajanja, mejo pa je po doseženem dogovoru pred zapisom sodne poravnave nato vsem pokazal izvedenec geometer in jo tudi označil. Prav tako kršitve 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ne predstavlja zapis izpovedbe sodnice G., da tožnica ni izrazila nestrinjanja. To namreč ni v nasprotju z izpovedjo sodnice, ki jo pritožba povzema, da se natančno ne spominja, kje je bila tožnica ob podpisu sodne poravnave.

7. Neutemeljena je pritožbena graja dokazne ocene sodišča prve stopnje. Slednje je dokaze vestno, skrbno in razumno ocenilo, dokazna ocena pa je vsebinsko prepričljiva. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da so bile priče Z. Š., I. Š. ter N. G. pristranske, ker so izpovedovale zgolj o dejstvih, ki so bila za njih ugodna. Sodišče je izpovedi omenjenih prič primerjalo tudi z izpovedjo izvedenca J. D., pooblaščenca druge tožene stranke B. R. ter N. S. in na podlagi vsega navedenega zaključilo, da tožnica ni izkazala zmote o dejstvu, da podpisuje sodno poravnavo. Za podpis poravnave so namreč vedeli vsi ostali prisotni v postopku, zato bi ob običajni skrbnosti, ki se zahteva od vsake stranke, za to dejstvo morala vedeti tudi tožnica kot predlagateljica. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnica ni navedla, da bi bila v zmoti glede katere od posameznih mejnih točk, dogovorjenih s poravnavo, torej glede vsebine zapisanega, temveč le glede tega, da podpisuje sodno poravnavo. Te zmote pa ni uspela izkazati. Tožnica v pritožbi nakazuje na neskrbnost poslovanja sodišča v nepravdnem postopku glede vodenja omenjenega postopka. Morebitnih kršitev v postopku tožnica v tem sporu ne more uveljavljati, njene navedbe pa tudi ne izkazujejo, da bi sodno poravnavo podpisala zaradi zvijače. Zgolj nasveti ali izražanje stališč sodnice o koristnosti ureditve meje v smeri predlagane rešitve v sodni poravnavi ne pomenijo, da je bila slednja podpisana pod vplivom sile ali zvijače, saj je imela tožnica vso možnost, da bi podpis zavrnila, če je ocenila, da ni v njeno korist. 8. Na očitke, ki jih pritožba posebej izpostavlja kot kršitev materialnega prava, je pritožbeno sodišče že odgovorilo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 392. člena ZPP v zvezi z določbami obligacijskega prava o napakah volje (45., 46. in 49. člen OZ).

9. Pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu tudi ni zaznalo razlogov, na katere bi pazilo po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.

10. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).