Jedro

ZBPP v četrtem odstavku 34. člena ZBPP določa, da zoper odločbe in sklepe organa za BPP ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor. Zato je tudi po presoji sodišča odločitev o zavrženju pritožbe zoper sklep pristojnega organa za BPP zakonita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožničino pritožbo zoper sklep št. Bpp 129/2012-4 z dne 14. 8. 2012, ker po četrtem odstavku 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ni pritožbe zoper sklepe pristojnega organa za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), mogoč pa je upravni spor.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja. Trdi, da nima podlage v zakonu in sodišču predlaga, naj ga odpravi in razveljavi, tožnici pa dodeli brezplačno pravno pomoč. Meni, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena in se sklicuje na pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Izpodbijani sklep naj ne bi bil izdan na podlagi določb ZBPP in Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj naj ta dva zakona ne bi določala, da se o BPP lahko odloča s sklepom. Odločanje o BPP naj tudi ne bi bila upravna stvar in ne predmet upravnega spora, sodišče pa bi po tožničinem mnenju moralo vložiti zahtevo za oceno ustavnosti 34. člena ZBPP. Zoper vsako odločitev sodišča bi morala biti dovoljena pritožba, zato meni, da je izpodbijani sklep nezakonit in v neskladju z Ustavo. Upravno sodišče naj ne bi bilo pristojno odločati o lastnih odločitvah, upravni spor zoper odločbo sodišča pa naj bi bil nezakonit, saj naj ne bi bilo toženca iz petega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi se sklicuje še na 25., 87., 120. in 125. člen Ustave.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in pojasnjuje, da je tožnica zoper sklep št. Bpp 129/2012-4 z dne 14. 8. 2012 vložila tako pritožbo kot tudi tožbo, ter da je bilo o tožbi že pravnomočno odločeno s sodbo Upravnega sodišča I U 1359/2012 z dne 17. 10. 2012. Tožnica v vlogi z dne 20. 11. 2012 navaja, da Upravno sodišče ne more zastopati Republike Slovenije, ker naj sodišče ne bi bilo organ.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica izpodbija sklep o zavrženju pritožbe zoper sklep organa za BPP, ker meni, da bi pritožba morala biti dovoljena. Kot je pojasnil že organ za BPP, ZBPP v četrtem odstavku 34. člena ZBPP določa, da zoper odločbe in sklepe organa za BPP ni pritožbe, mogoč pa je upravni spor. Zato je tudi po presoji sodišča odločitev o zavrženju pritožbe zoper sklep pristojnega organa za BPP zakonita.

Zmotno je mnenje tožnice, da upravni spor ni mogoč, ker da sodišče ni državni organ. Prvi odstavek 37. člena Zakona o sodiščih izrecno določa, da so sodišča državni organ. To pomeni, da je v skladu s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 tožena stranka država, ki jo zastopa sodišče kot organ, ki je izdal izpodbijani akt. Ker je torej zoper odločitve organa za BPP mogoč upravni spor (ki ga je tožnica tudi izkoristila, saj je zoper sklep št. Bpp 129/2012-4 z dne 14. 8. 2012 vložila tudi tožbo, o kateri je sodišče tudi meritorno odločilo s sodbo I U 1359/2012 z dne 17. 10. 2012), je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je tožnica prikrajšana za pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zato sodišče v obravnavani zadevi ni sledilo tožničinemu predlogu, naj vloži zahtevo za oceno ustavnosti 34. člena ZBPP. Ustavno sodišče je namreč že z odločbo U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 presodilo, da izključitev pritožbe v upravnem postopku ni v nasprotju z Ustavo, če je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

Skladnost ureditve, po kateri v upravnem sporu Upravno sodišče odloča o zakonitosti odločitev organa za BPP z Ustavo, pa je Ustavno sodišče presojalo z odločbo U-I-125/10 z dne 31. 5. 2012. Presodilo je, da tretji odstavek 2. člena ter četrti in peti odstavek 34. člena ZBPP niso v neskladju z Ustavo. Iz obrazložitve te odločbe je razvidno, da je Ustavno sodišče upoštevalo zakonsko ureditev, po kateri je zoper odločitev organa za BPP mogoč upravni spor, saj je navedeno odločitev med drugim sprejelo tudi na podlagi stališča, po katerem ureditev ZBPP zgolj zato, ker o pravnem sredstvu zoper odločitev predsednika Upravnega sodišča odločajo sodniki tega sodišča, ni v neskladju s pravico do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).