Jedro

Sodišče prve stopnje dilemo, ali je parcela 97/15 individualno pripadajoče zemljišče ali pa gre za zemljišče v javni rabi, materialno pravno pravilno razrešilo. Pri tem je pravilno izhajalo iz kriterijev določenih v prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 in upoštevalo, da zakon ne daje prednosti nobenemu kriteriju, ampak jih določa enakovredno in primeroma.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Predlagateljica je na podlagi določb ZVEtL-11 vložila predlog za ugotovitev pripadajočega zemljišča k stavbi na naslovu Cesta A. 3, Ljubljana (ID znak ... - 2321).

2.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku z izpodbijanim sklepom ugotovilo: I. da individualno pripadajoče zemljišče stavbe in s tem njen splošni skupni del v solastnini vsakokratnih etažnih lastnikov predstavljajo parcele 97/15, 97/16 in 97/17, vse k. o. X2; II. da na teh parcelah obstoji neprava stvarna služnost v javno korist, in sicer pravica obratovanja in vzdrževanja obstoječe javne razsvetljave ter pripadajoče infrastrukture, dostopa do javne razsvetljave in pripadajoče infrastrukture za potrebe obratovanja in vzdrževanja ter odstranjevanja naravnih ovir pri obratovanju in vzdrževanju, in sicer za čas obratovanja javne razsvetljave, po modro obarvani služnostni trasi, ki je razvidna iz izrisa katastra z dne 17. 11. 2023 (priloga B7) v korist nasprotne udeleženke Mestne Občine Ljubljana. Odločilo je še, da se zemljiškoknjižni vpisi na podlagi tega sklepa izvedejo po uradni dolžnosti v vrstnem redu zaznambe postopka III N 50/2019 z učinkom od 29. 1. 2019.

3.Pritožbo zoper odločitev je vložila nasprotna udeleženka. Sklep izpodbija v I. in III. točki izreka, a le v pogledu pripadnosti parcele 97/15 stavbi predlagateljev. Predlaga spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo predlog v tem delu zavrnjen, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.V bistvenem navaja, da je po njenem mnenju parcela 97/15 javna površina. Izpolnjen ni ne urbanistični ne dejanski kriterij. V naravi gre za parkirišče. Izvedenka je v pisnem mnenju pojasnila, da je bila parcela v razpoložljivi dokumentaciji določena kot javna površina in da je bilo funkcionalno zemljišče v izmeri 2.250 ㎡ načrtovano v sklopu današnjih parcel 97/16 in 97/17. Tudi gradbeno dovoljenje se ni nanašalo na parkirišča. Parkiranje je bilo načrtovano na javnih površinah, kar je skladno s takratnimi urbanističnimi standardi. Odločitve v drugih postopkih ne morejo vplivati na presojo v konkretnem primeru in sodišče ni vezano na njihov izid, sploh pa ne na prakso sodišča, ki je bila materialno pravno napačna in se ni ozirala na prostorske akte. V nadaljevanju opozarja na pojasnilo izvedenke v postopku III N 206/2019, da so bila parkirišča v soseski načrtovana kot javna (zaradi komplementarne rabe), pri čemer je šlo za parkirišča pri ZD, trgovini B., knjižnici in pošti (str. 7 zapisnika). Glede na to, da se pošta nahaja v stavbi na naslovu C. cesta 361, Ljubljana, ki leži nasproti obravnavane stavbe, pritožnica meni, da je izvedenka s tem ciljala tudi na parkirišče, ki je predmet tega predloga in leži na nepremičnini 97/15. Meni, da se lahko parkirna mesta za obravnavano stavbo zagotavljajo na javnih površinah, kot je bilo tudi prvotno načrtovano. V tem postopku postavljena izvedenka je pojasnila, da se gradbeno in uporabno dovoljenje za stavbo ni pogojevalo s tem, da se stavbi zagotovijo parkirišča, iz česar izhaja, da urbanistični kriterij za nepremičnino 97/15 ni podan. S tem, ko je sodišče sporno nepremičnino ugotovilo kot pripadajoče zemljišče, je omejilo možnost parkiranja uporabnikom javnih storitev, ki so ta parkirišča uporabljali v skladu s komplementarno rabo. Sklicuje se na skico trase javne razsvetljave, iz katere izhaja, da javna razsvetljava poteka tudi po spornem parkirišču. Če ne bi šlo za javno površino, javne razsvetljave tam ne bi bilo. Morebitna raba etažnih lastnikov ne more spremeniti teh dejstev, saj lahko javne površine uporablja vsakdo. Pomeni, da ni podan niti dejanski kriterij, saj se je raba s strani lastnikov stavb lahko vršila le v okviru javne rabe. Morebitno vzdrževanje teh površin s strani etažnih lastnikov je lahko zgolj posledica ostankov prejšnjega režima, to je udarniškega dela. Glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče odločanje po prostem preudarku v skladu s 3. odst. 43. čl. ZVEtL-1. To pride v poštev le takrat, ko ni mogoče ugotoviti, ali določeno zemljišče predstavlja individualno ali skupno pripadajoče zemljišče. V konkretnem primeru pa se je izkazalo, da gre za javno površino.

4.Predlagateljica in udeleženec Nepremičninski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja na pritožbo nista odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.V pritožbenem postopku je sporno, ali parcela 97/15 predstavlja del javne infrastrukture (javno parkirišče), ki se je v letu 1993 lastninila v korist nasprotne udeleženke,3 ali pa gre za pripadajoče zemljišče stavbe predlagateljev, ki se je v letu 1997 lastninilo v njihovo korist.4

7.Sodišče prve stopnje je to dilemo razrešilo z uporabo kriterijev, ki jih določa 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1 ter zaključilo, da nepremičnina predstavlja individualno pripadajoče zemljišče stavbe na naslovu Cesta A. 3, Ljubljana.

8.Bistvene dejanske ugotovitve, na katere je sodišče prve stopnje tak zaključek oprlo, so sledeče:

8.Obravnavana stavba, v kateri je 86 stanovanj, je bila umeščena v prostor po Generalnem planu urbanističnega razvoja mesta Ljubljana iz leta 1966 in Zazidalnem načrtu za zazidalne otoke BS111/1, BS111/2, BS111/4, del zazidalnega otoka BS111/5, BS112/1 in BS112/2 ter lokacijski dokumentaciji iz leta 1977 dopolnjeni v letu 1978. Lokacijska dokumentacija je obravnavala več objektov hkrati, a le dve stolpnici (poleg obravnavane še stolpnico na naslovu D. ulica 1). Ostali predvideni objekti so bili javnega značaja. Kot funkcionalno zemljišče k sporni stavbi je bilo predvideno zemljišče v izmeri 2250 m2 v sklopu današnjih parcel 97/16 in 97/17, parkirišče na današnji parceli 97/15, na kateri je 65 parkirnih mest, pa je bilo opredeljeno kot javna površina. Pri tem je bilo število parkirnih mest za območje celotnega zazidalnega načrta načrtovano glede na število predvidenih stanovanj. Sporna parcela, na kateri so (tudi) parkirišča, se nahaja ob objektu predlagateljev, ta pa je umaknjen v zaledje ožjega zazidalnega načrta. Predvideno načrtovanje je bilo le deloma realizirano: od treh (javnih) objektov ob C. (zahodno od sporne stavbe), s tlorisom 375 m2, je bila zgrajena le pošta, zgrajena sta bila tudi objekta vzhodno od obravnavane stavbe (v parcelacijskem načrtu v prilogi 4.3 izvedeniškega mnenja označena s "C", kasneje pa kot "B." in "Kino" ter "... dom"). Na območju stavb ob C. cesti je bilo urejenih tudi več parkirišč, kot je bilo prvotno načrtovano - vzhodno od pošte je bilo v naravi izvedeno približno dvakrat večje parkirišče, prav tako je v območju križišča C. ceste in Ceste A. urejeno parkirišče južno od stavbe B. Nepremičnina 97/15 se je ves čas uporabljala za potrebe stavbe predlagateljev (na njej so parkirišča, prostor za smetnjake, stojalo za stepanje preprog). Prostor ožjega območja zazidalnega načrta je bil deloma že razdeljen, saj je bilo v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani III N 206/2019, na podlagi istih prostorskih aktov in istega parcelacijskega načrta, pravnomočno odločeno, da pripadajoče zemljišče k drugi zgrajeni stolpnici (to je stavbi na naslovu D. 1) predstavljata tudi parceli 101/4 in 101/16 (na katerih se nahajajo parkirišče ob D. ulici in parkirišče ob Cesti A.), ki sta bili v (isti) lokacijski dokumentaciji prav tako opredeljeni kot javni površini. Površine za parkiranje ob stavbah z javnim programom se ohranjajo ob C. cesti. Ugotovljeno je tudi, da se na zelenih površinah ob severni meji parcel 97/15 in 97/17 ter vzhodni meji parcel 97/17 in 97/16 nahajajo drogovi javne razsvetljave, vodi javne razsvetljave pa še na površini med dvema nizoma parkirnih mest na parceli 97/15.

9.Tako povzeto dejansko stanje v pritožbenem postopku ni konkretizirano izpodbijano. Pritožnica s trditvijo o javni rabi smiselno nasprotuje le ugotovitvi, da so nepremičnino 97/15 uporabljali le etažni lastniki stavbe predlagateljev. Na ta očitek bo odgovorjeno v nadaljevanju.

10.Pritožbeno sodišče se najprej opredeljuje do trditve o nedopustnem odločanju po prostem preudarku in nedopustnem upoštevanju odločitve v zadevi Okrajnega sodišča v Ljubljani III N 206/2019. V zvezi s tem ugotavlja, da iz razlogov sklepa ne izhaja, da bi bil uporabljen prosti preudarek iz 3. odst. 43. čl. ZVEtL-1. Sodišče prve stopnje je namreč le opozorilo, da je z odločitvijo v zadevi III N 206/2019 prišlo do podobne situacije, kot če bi ga uporabilo. Se pa pritožbeno sodišče strinja, da na dejstvo, da je z odločitvijo v zgoraj omenjeni zadevi že prišlo do delne razdelitve ožjega območja zazidalnega načrta (in zato po mnenju sodišča prve stopnje ne bi bilo pravično, če bi bila parkirna mesta ob stavbi A. 3 opredeljena kot javna) odločitev ne bi smela biti oprta. Določilo 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1 je v pogledu kriterijev sicer odprto, a je treba upoštevati, da se v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča ugotavlja namembnost zemljišča za čas do začetka lastninjenja. Dejstva iz obdobja za tem na odločitev zato ne morejo (in ne smejo) vplivati.

11.To pa ne pomeni, da ta odločitev kljub temu ni materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju ostalih dejstev ter vsega procesnega gradiva, predvsem mnenja izvedenke urbanistične stroke s prilogami, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dilemo, ali je parcela 97/15 individualno pripadajoče zemljišče ali pa gre za zemljišče v javni rabi, materialno pravno pravilno razrešilo. Pri tem je pravilno izhajalo iz kriterijev določenih v 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1 in upoštevalo, da zakon ne daje prednosti nobenemu kriteriju, ampak jih določa enakovredno in primeroma.5

12.Kot poudarja tudi pritožnica, mora biti namembnost zemljišča utemeljena kumulativno tako z urbanističnega kot z dejanskega vidika. Ne drži pa, da izpodbijani sklep take utemeljitve nima in da sporne nepremičnine ne po urbanističnem ne po dejanskem kriteriju ni mogoče opredeliti kot pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljev.

13.V okviru dejanskega vidika je sodišče prve stopnje ugotovilo in upoštevalo, da se na tej nepremičnini nahaja parkirišče, na katerem je 65 označenih parkirnih mest in da se na njej nahaja tudi v letu 1986 izveden objekt za odpadke ter stojalo za stepanje preprog. Gre torej za zemljišče, ki glede na svojo ureditev lahko pomeni pripadajoče zemljišče. Drži sicer, da bi sama urejenost nepremičnine v delu, ki predstavlja parkirišče, pa tudi vodi javne razsvetljave, ki se nahajajo na njej, lahko govorili tudi v prid trditvi pritožnice, da gre za javno površino, a je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi to, da je nepremičnina ves čas služila le potrebam stavbe predlagateljev. Na njej so parkirali stanovalci ter etažni lastniki stavbe Cesta A. 3, Ljubljana, njihov je tudi objekt za smeti in stojalo za stepanje preprog. Da bi se nepremičnina uporabljala kot javna površina, nasprotna udeleženka ni z ničemer dokazala, na pavšalni ravni pa je ostala tudi pritožbena navedba, da so (parkirišče) uporabljali tudi uporabniki javnih storitev. Ne glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da te pritožbene navedbe ne potrjujejo niti druge ugotovljene okoliščine, na primer lokacijska umeščenost ter razpoložljivost in uporaba drugih nepremičnin. Nepremičnina 97/15 se, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, nahaja neposredno ob objektu predlagateljev, ki je umaknjen v zaledje, to je stran od stavb z javnim programom. Ugotovljeno je tudi, da so bile od stavb, ki so imele javni značaj in so bile načrtovane v okviru lokacijske dokumentacije, zgrajene samo pošta ob C. cesti in stavbi, ki sta v parcelacijskem načrtu (list. št. 67) označeni s "C", vzhodno od pošte, kjer je PUP še v letu 1987 predvideval gradnjo policijske postaje in banke, pa je bilo v naravi izvedeno dvakrat večje parkirišče od prvotno načrtovanega, parkirišče pa je bilo urejeno tudi v območju križišča C. ceste in Ceste A. (južno od B.), kar kaže na to, da so uporabniki javnih storitev imeli možnost uporabljati druga (javnim objektom bližja) parkirišča. Da sporna nepremičnina ni služila splošnim potrebam, ampak potrebam sporne stavbe, pa nakazuje tudi velikost samega parkirišča. Na njem je le 65 parkirnih mest, kar že v času izvedbe gradnje ni pokrilo niti (predvidenih6) potreb same stavbe in je zato malo verjetno, da bi parkirišče uporabljale še tretje osebe. V stavbi je namreč 86 stanovanj. Parkirišča (v smislu zatrjevane komplementarne rabe) niso uporabljali niti stanovalci in etažni lastniki druge (na podlagi iste lokacijske dokumentacije zgrajene) stolpnice na naslovu D. 1. Iz razlogov sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani III N 2029,7 v katerem je sodišče ugotavljalo pripadajoče zemljišče k tej stavbi, tako izhaja, da je bila uporaba parkirnih mest od izgradnje dalje razdeljena na posamezne objekte in da stanovalci D. 1 niso nikoli parkirali ob stavbi A. 3 in obratno. Na parceli 97/15 se, na površini med dvema nizoma parkirnih mest, res nahajajo vodi javne razsvetljave, a pritožnica temu dejstvu v okoliščinah konkretnega primera pripisuje prevelik pomen. Javna razsvetljava oziroma drogovi javne razsvetljave so namreč tudi na preostalih dveh nepremičninah, pa v pritožbenem postopku ni sporno, da sta individualni pripadajoči zemljišči. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zato dejanska ureditev nepremičnine 97/15 (2. tč. 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1) in njena redna raba (3. tč. 1. odst. 43. čl. ZVEtl-1) utemeljujeta dejansko namembnost zemljišča za redno rabo stavbe predlagateljev.

14.Odločitev pa je utemeljena tudi v pogledu urbanističnega vidika. V tem okviru gre (ob upoštevanju kriterijev iz 1. in 4. tč. 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1) za utemeljitev, da je bilo neko zemljišče, objektivno gledano, po pravilih stroke, neposredno namenjeno redni rabi stavbe.8 Drži sicer, da je bila nepremičnina 97/15 v razpoložljivi dokumentaciji iz časa gradnje opredeljena kot javna površina, a je pomembno tudi to, da so bila parkirišča na njej vključena v zazidalni načrt in lokacijsko dokumentacijo sočasno z izgradnjo obeh stolpnic in da se je njihovo število na območju zazidalnega načrta načrtovalo ob upoštevanju števila stanovanj. Dejstvo je tudi, da gradnja, kot je bila predvidena z zazidalnim načrtom in lokacijsko dokumentacijo, tudi sicer ni bila v celoti realizirana in da so bila zgrajena dodatna parkirišča ob stavbah z javnim programom (glej tč. 8 tega sklepa ter tč. 16 izpodbijanega sklepa). Vztrajanje pri (le deloma) realiziranem načrtovanju in komplementarni rabi parkirišč bi zato po presoji pritožbenega sodišča dalo rezultat, ki bi bil v nasprotju namenom inverzije načela

14.Odločitev je zato sodišče prve stopnje pravilno oprlo tudi na zadnji primeroma našteti kriterij iz 1. odst. 43. čl. ZVEtL-1 oziroma na v zvezi s tem podano pojasnilo izvedenke urbanistične stroke, da je možnost zagotavljanja parkirnih mest za potrebe večstanovanjske stavbe v okviru javnih površin velja(la) predvsem za stavbe v mestnih središčih, kjer v bližini stavbe ni (bilo) mogoče zagotoviti prostora, ne pa za stavbe zunaj zgoščenega urbanega okolja. Ker se v konkretnem primeru stavba, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, nahaja na obrobju mesta, sporna parkirišča pa so neposredno zraven stavbe, je dejanska ureditev, po kateri se je parcela 97/15 od izgradnje objekta dalje uporabljala za redno rabo te stavbe (in ne za javno rabo), po presoji pritožbenega sodišča skladna s pravili urbanizma, ki so veljala (tudi) v času do začetka lastninjenja.

15.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350 čl. ZPP10 pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 2. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 3. čl. ZVEtL-1 in 37. čl. ZNP11 potrdilo izpodbijani sklep.

-------------------------------

1Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča.

2Navedbo katastrske občine pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča.

3Javna infrastruktura je postala last države, občine ali MOL na podlagi 76. čl. Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS).

4Do lastninjenja je prišlo na podlagi Zakona o lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL).

5Glej odločbo II Ips 118/2021; glej tudi Predlog ZVEtL-1, redni postopek, EPA1926-VII, str. 21 do 23.

6Eno parkirišče/eno stanovanje.

7V tem postopku je kot udeleženka sodelovala tudi pritožnica. Zoper sklep pritožbe ni vložila.

8Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča s komentarjem, GV Založba 2003, str. 272.

9Isto tam.

10Zakon o pravdnem postopku.

11Zakon o nepravdnem postopku.

Zveza:

Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 43, 43/1, 43/1-1, 43/1-2, 43/1-3, 43/1-4, 43/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.