Jedro

Če je tožnica zatrjevala, da je dela opravila po pogodbi (ustnem dogovoru), pa tega dogovora ni uspela dokazati, potem ni naloga sodišča, da ugotavlja, ali je morda dela vseeno opravila in dolguje morda po kakšni drugi, neposlovni podlagi. Tudi za tako podlago bi namreč morala tožnica ponuditi ustrezne trditve, pa jih ni. Zato ni bilo dejanske podlage za uporabo 190. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. in IV. tč. izreka) potrdi.

II. Toženec mora tožnici v roku 15 dni povrniti 372 EUR pritožbenih stroškov, če zamudi, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je najprej zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za 2.910,19 EUR z zahtevanimi obrestmi (I. tč. izreka odločbe sodišča prve stopnje). Nato pa je delno ugodilo preostalemu tožbenemu zahtevku tožnice in tožencu naložilo, da ji v 15 dneh plača 1.182,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2019 dalje (II. tč.). V preostalem delu, to je za plačilo 5.545,40 EUR z zahtevanimi obrestmi, je zahtevek zavrnilo (III. tč.) ter po temelju odločilo o stroških postopka, in sicer da mora toženec povrniti tožnici 17,6 % njenih stroškov, slednja pa njemu 83,40 % (IV. tč.).

2. Takšna presoja sodišča temelji na oceni sodišča, da je bil med strankama tega spora poleg gradbene pogodbe za izgradnjo bazena „ključ v roke“ za dodatna dela sklenjen še aneks, za katerega omenjena klavzula ni veljala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vrednost teh naknadno izvedenih še neplačanih del, ocenilo pa, da še dodatnih zatrjevanih ustnih dogovorov tožnica ni dokazala, in posledično trditev v zvezi s temi deli ni ugotavljalo.

3. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, toženec le glede odločitve o stroških, tožnica pa zoper zavrnilni del (III. tč.) in glede stroškov.

4. Tožnica nominalno uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge, predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in novo sojenje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno presodilo utemeljenost toženčevega ugovora glede plačila dodatnih del in dogovorjeni odbitek. Ker toženec ni priznaval količin oz. izmer, bi tožnica svoja ključna dejstva lahko dokazala le z izvedencem gradbene stroke, sodišču pa očita, da je ta dokaz zavrnilo in jo prikrajšalo za enakopravno obravnavanje. Ključno je namreč, ali je sama izvedla predvideno količino betonske mulde vzdolž bazena in napravila predvidene slepe jaške ter ali je napravila predvideno količino podložnega betona pod talno ploščo debeline 10 cm. Ugotoviti bi bilo treba vrednost teh del in ali je morala opraviti večjo količino del. Teh ključnih vprašanj izvedencu sodišče ni dopustilo, očita pritožnica. Nadalje nasprotuje tudi izračunu sodišča; to je ugotovilo, da niso utemeljeni odbitki: 1.500 EUR za manjšo bazensko školjko, 63,34 EUR za slepi jašek ter 458,26 za dobavo in vgradnjo podložnega betona. Ugotovilo je, da je upravičena do 300 EUR za statični obračun. Znesek neutemeljenih odbitkov in dodatnega plačila tako znaša 1.908,60 EUR oz. z DDV 2.089,92 EUR. Ker je toženec za dodatna dela že plačal 2.839,18 EUR, dolguje še 2.089,92 EUR in ne le 1.182,74 EUR. Glede dodanega dela - najema odra pritožnica očita, da sodišče ne bi smelo biti vezano na kvalifikacijo, pač pa po razpravnem načelu presoditi vse pravne podlage. Tako bi po njenem moralo zaključiti, da je bil glede tega sklenjen ustni dogovor, ne glede na dogovor, da bodo za dodatna dela sklenjeni pisni aneksi, pač pa glede na ugotovljena dejstva, da je bilo doseženo soglasje volj. Navaja, da ne gre za nepredvidena nujna naknadna dela, pač pa za spremljevalna dela. Toženec je priznal, da je vedel, da bo morala tožnica opraviti tudi dela, ki niso zajeta v predračunu DD 1-3. Meni, da gre vsaj za neupravičeno obogatitev in bi sodišče moralo uporabiti 190. čl. ZPP. Nato navaja oz. ponavlja, kaj bi moral po njenem mnenju izvedenec ugotoviti oz. na katera vprašanja, ki jih sodišče ni dopustilo, odgovoriti.

5. Toženec glede stroškov meni, da je tožničin uspeh manjši, in sicer 12,28 % in predlaga temu ustrezno spremembo IV. tč. Meni namreč, da sodišče ne bi smelo odšteti zneska umaknjenega dela tožbe, saj ni šlo za umik v posledici plačila, pač pa za neuspeh. Opredeljuje še pritožbene stroške.

6. Toženec je na pritožbo tožnice obrazloženo odgovoril ter predlagal njeno zavrnitev, slednja pa na njegovo pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Izpodbijana sodba je v celoti pravilna in zakonita; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

_O pritožbi tožnice:_

9. Sodišče prve stopnje ni kršilo tožničine pravice do obravnavanja. Dokaz z izvedencem gradbene stroke je izvedlo, kar pritožba nekorektno prezre in se ne sooči z razlogi sodišča, zakaj je izvedencu naložilo pripravo odgovorov na točno določena vprašanja in zakaj njegove vloge ni razširilo. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v tč. 10., 11. in 36, so jasni in pravilni ter jim ni česa dodati. Tožnica ni želela doplačati predujma za nadaljnje delo izvedenca (zaslišanje), poleg tega posamezna vprašanja niso bila relevantna. Sodišče prve stopnje pravilno tudi ni dopustilo, da bi preko dokaza z izvedencem tožnica uveljavila svoje prepozne trditve in svojo dejansko podlago tožbe na ta način razširila.

10. Sodišče prve stopnje je nadalje popolnoma pravilno in jasno razložilo, zakaj ga tožnica ni uspela prepričati o ustno dogovorjenih dodatnih delih, poleg tistih, vsebovanih v pisni gradbeni pogodbi in aneksu (40. tč. obrazložitve). Pravilno je poudarilo pomeni pisnosti v tovrstnih poslih (tč. 39 obrazložitve izpodbijane sodbe). V navedeno dokazno oceno, ki je jasna, pregledna, razumna, notranje skladna in logična pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov; prepričljivo je analizirana izpovedba nadzornika in tožničinega prokurista, ne z analizo ne z razlogi v zaključku pa se pritožnica konkretno niti ne sooči. 11. Drži sicer, da pravo pozna sodišče in da zato sodišče sâmo presodi, ali je tožbeni zahtevek utemeljen po katerikoli pravni podlagi. Vendar pa to v našem civilnem pravdnem postopku ne velja za dejstva. Sodišče je pri sojenju (uporabi prava) vezano na trditve in dokaze pravdnih strank. Če je tožnica zatrjevala, da je neka dela opravila po pogodbi (ustnem dogovoru), pa tega dogovora ni uspela dokazati, potem ni naloga sodišča, da ugotavlja, ali je morda dela vseeno opravila in dolguje morda po kakšni drugi, neposlovni podlagi. Tudi za tako podlago bi namreč morala tožnica ponuditi ustrezne trditve, pa jih ni. Zato ni bilo dejanske podlage, da bi sodišče lahko uporabilo 190. čl. Obligacijskega zakonika - OZ (verjetno ne ZPP).

12. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje za presojo, ali toženec tožnici še kaj dolguje le na podlagi pisno sklenjenega aneksa. Tudi izračun utemeljenega dela terjatve, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, je pravilen in pregleden (glej natančno pojasnjene posamezne postavke v točkah 27. do 31., sintezo pa v tč. 35.), pritožba, da ni tako, pa neutemeljena. Tudi za 300 EUR za statični obračun je sodišče prve stopnje izrecno pojasnilo (opomba 3 na str. 14), da jih upoštevalo in vštelo v obračun naknadnih del, ki jih je na podlagi aneksa opravila tožnica. Natančno in preverljivo je pojasnjeno (tč. 35.), da je treba od vrednosti naknadno opravljenih del v znesku 5.686,39 EUR (in ne 6.226,60 EUR, saj je znesek 9,5 % DDV sodišče prve stopnje pravilno obračunalo le enkrat, od tu očitno napaka v izračunu, ki ga ponuja pritožnica, a tega ne pojasni oz. ne argumentira nasprotnega) odšteti 2.013,40 EUR na račun odbitkov, in ne 4.035,00 EUR, ker se vsi odbitki niso udejanili, natančno pa je pojasnjeno, kateri so se in kateri ne - kar je tožnica izvršila, ni odštelo.

13. Tako je glede betonske mulde in slepih jaškov sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da dejstvo, da tožnica betonske mulde sploh ni izvedla, izhaja iz njenih trditev (rekapitulacije končnega obračuna - tč. 30 obrazložitve sodbe), zato pravilno tega ni ugotavljalo z izvedencem, pač pa je to postavko odštelo; glede slepih jaškov pa je na podlagi istega ugotovilo, da je tožnica izvedla le enega in ne štirih, zato je odbilo vrednost treh.

14. Ker je toženec nesporno plačal na ta račun že 2.839,18 EUR, ostane še znesek, na katerega je obsojen - 1.182,74 EUR, kar mora plačati z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_O pritožbi toženca:_

15. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre za izjemno situacijo, zaradi katere je utemeljeno odstopilo od pravila, po katerem se zaradi umika tožbe tožeče stranke ne bremeni za stroške nasprotnika le, če je umik posledica izpolnitve. V pričujočem primeru je namreč šlo za pomoto in je tožeča stranka tožbo delno umaknila takoj, ko jo je sodišče pozvalo, naj tudi ta del zahtevka utemelji.

16. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti vsak svoje stroške neuspešne pritožbe, tožnica pa mora tožencu povrniti stroške odgovora, ki mu jih je z njo povzročila (1. odst. 154. čl. ZPP), in sicer 500 tč. za sestavo odgovora, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, skupaj 372 EUR. Priznane stroške mora plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).