Jedro

Če prosilec zataji, da je pred vložitvijo prošnje za azil v Sloveniji predhodno vložil prošnjo za azil v drugi državi, je to razlog, da se njegova prošnja kot očitno neutemeljena zavrne zaradi zavajanja oziroma zlorabe postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/03, 17/06 in 37/06 - sklep US) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.3.2006; s sklepom (1. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 4. alineo 36. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora zapustiti Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Tožnik je namreč v prošnji za priznanje azila na izrecno vprašanje, ali je že kdaj v kateri državi zaprosil za azil, jasno odgovoril z ne. Ker pa je bilo na podlagi podatkov iz baze Eurodac iz njegovih prstnih odtisov ugotovljeno, da je 4.12.2003 zaprosil za azil v Franciji in nato v Avstriji 23.1.2005, tožnik pa je to zatajil, je izpolnjen pogoj za zavrnitev njegove prošnje za azil kot očitno neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke in je tudi svojo odločitev oprlo na 1. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 4. alineo 36. člena ZAzil. Menilo je, da tožnik zavaja oziroma zlorablja azilni postopek s tem, ko je zatajil, da je že prej vložil prošnjo za azil v drugih državah. S tem pa je bil izpolnjen pogoj, da se je njegova prošnja na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila kot očitno neutemeljena v pospešenem azilnem postopku. Kot neutemeljene je zavrnila tožnikove tožbene ugovore, da ni res, da bi izjavil, da v drugi državi ni zaprosil za azil. Glede na takšno stanje stvari prvostopno sodišče tudi ni opravilo glavne obravnave, saj tožnik v tožbi ni navajal nobenih drugih okoliščin, dejstev oziroma predlagal nobenih dokazov, ki naj bi jih sodišče na obravnavi izvedlo in ki bi vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s sprejeto odločitvijo tožene stranke.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnih predpisov ter bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da je odločitev prvostopnega sodišča v nasprotju s podatki in dokazi v spisih, ker je pojasnil, da nikoli ni zanikal, da je v drugi državi zaprosil za azil. Že v prošnji za azil pa je navedel, da ima izvorni državi težave z ilegalno vojsko za združitev Albanije, saj dobiva anonimna pisma, v katerih ga pozivajo, da se javi njihovi vojski, ker bo drugače ubit. V Sloveniji tudi ni zaprosil za azil zaradi ekonomskih razlogov, saj je bil v izvorni državi natakar in je dobro zaslužil. Moral pa je pobegniti, ker se je upravičeno bal za svoje življenje. Prvostopno sodišče ga ni zaslišalo, s čimer je kršilo načelo zaslišanja in bi bilo treba že zaradi tega izpodbijano sodbo razveljaviti. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožnikovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v številnih sodbah pojasnilo, da sta v ZAzil urejeni dve vrsti postopka, in sicer redni azilni postopek in tako imenovani pospešeni azilni postopek, ki je v bistvu vrsta skrajšanega upravnega postopka, kakršnega določa Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP - UPB2, Uradni list RS, št. 24/06). Pogoje za uvedbo pospešenega azilnega postopka določa 2. odstavek 35. člena ZAzil. Določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, med drugim tudi, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja (1. alinea). V 36. členu ZAzil pa so taksativno našteti primeri zavajanja in zlorabe postopka, med katerimi je tudi prikritje, da je prosilec že pred vložitvijo prošnje v Sloveniji vložil prošnjo za azil v drugi državi, še posebej, če pri tem uporablja napačno istovetnost (4. alinea). V 63. b členu ZAzil je določeno, da mora biti prošnja za azil podana na obrazcu, predpisanem v podzakonskem predpisu iz 6. odstavka 25. člena ZAzil. Pri jemanju prošnje na zapisnik je tujec dolžan dati pristojnemu organu med drugim tudi podatek glede predhodnih prošenj za azil (2. odstavek 63. b člena ZAzil). Po 4. odstavku 29. člena ZAzil mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Predložiti mora vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni. V skladu s 5. odstavkom 29. člena ZAzil mora prosilec za azil dati vse osebne podatke in podatke o svojih preteklih doživetjih, ki so pomembni za ugotovitev njegove istovetnosti, ali so sicer pomembni za postopek. Vse te navedbe morajo biti verodostojne, sicer se na podlagi prošnje za azil lahko azilni postopek zaključi zaradi enega od razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Na te pravice in obveznosti v postopku in na pravne posledice neresničnih izpovedi je bil tožnik po podatkih upravnega spisa opozorjen.

V obravnavanem primeru je tožnik svojo prošnjo za azil podajal na obrazec v prisotnosti tolmača in uradne osebe, pri čemer je vsako stran svoje prošnje tudi posebej podpisal. Tako tudi 3. stran prošnje, v kateri je v 23. točki zastavljeno vprašanje, če je že kdaj v drugi državi zaprosil za priznanje azila, in njegov odgovor, da ne. Glede na to je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev prvostopnega sodišča ter tožene stranke, da zavaja oziroma zlorablja azilni postopek. Njegove pavšalne tožbene navedbe, da takšne izjave ni dal, na drugačno odločitev v tej stvari ne morejo vplivati.

Po presoji pritožbenega sodišča tudi niso bile kršene določbe glede postopka v upravnem sporu s tem, ko prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave, čeprav je tožnik to v tožbi izrecno zahteval. Po določbi 4. odstavka 72. člena ZUS je takšna kršitev podana le, če je to vplivalo ali bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. To pa tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni. Tožnik namreč v tožbi ni navedel nobenih dokazov oziroma okoliščin glede razloga, zaradi katerega je bila njegova prošnja za azil zavrnjena, torej glede svoje izjave o tem, da predhodno ni v nobeni drugi državi zaprosil za azil. Pač pa je glavno obravnavo zahteval glede okoliščin za priznanje azila, torej ali je bil v izvorni državi preganjan, s čemer pa je želel, da se opravi redni azilni postopek. Te okoliščine pa v zadevi, v kateri se je odločalo v pospešenem azilnem postopku, niso pravno pomembne za odločitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.