Jedro

Kot je Vrhovno sodišče že večkrat odločilo, sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Vsaka stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep Občinskega sveta Občine Litija, št. 354-49/2016-7 z dne 20. 12. 2016. Ugotovilo je namreč, da sklep tožene stranke o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe (župana) po pravilih ZUS-1 ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tudi tožbo tožeče stranke zoper odločbo Občinske uprave Občine Litija o odmeri komunalnega prispevka, št. 354-49/2016-2 z dne 3. 11. 2016. Ugotovilo je, da ta v času vložitve tožbe še ni bila dokončna.

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo, v kateri navaja, da vlaga pritožbo proti odločbi (pravilno: sklepu), s katero je sodišče iz procesnih razlogov "zavrnilo" zahtevek za izločitev župana in predlaga, naj sodišče pritožbi ugodi tako, da se župana izloči in se mu tako onemogoči še naprej škodovati pritožniku in njegovi družini. Trdi, da je odločitev sodišča neživljenjska in da je sodeči senat imel na mizi tudi odločitev v zadevi I U 436/2017-10, s katero je bila odločba o odmeri komunalnega prispevka odpravljena in zadeva vrnjena v ponoven postopek. Pritožnik meni, da je v obeh spisih zadosti dokaznega gradiva, da bi sodišče sprevidelo pot k meritorni odločitvi za izločitev. Smisel izločitve naj bi bil ravno v tem, da se vnaprej prepreči posledice. Pritožnik v nadaljevanju navaja dejanske okoliščine, ki pa s stališčem sodišča prve stopnje niso povezane. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrženje oziroma podredno njeno zavrnitev. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat odločilo, sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).1

6. Iz določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 izhaja, da sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. To pomeni, da so akti, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, predmet presoje v upravnem sporu le takrat, če tako določa zakon. Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo procesni sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Ker sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe med takšne sklepe ne sodi, ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

7. Na navedeno ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki (dokaj posredno) uveljavljajo drugačno stališče, še manj pa navedbe, ki s predmetom spora niso niti povezane (dostop do vode, izgradnja javnega vodovoda, način županovanja...).

8. Vrhovno sodišče tudi ugotavlja, da na sprejeto stališče v obravnavani zadevi ne more vplivati niti odločitev sodišča prve stopnje v zadevi I U 436/2017-10, s katero je bila odločba o odmeri komunalnega prispevka odpravljena in zadeva vrnjena pristojnemu organu v novo odločanje. Odločitev kvečjemu potrjuje to, da zatrjevane kršitve pravice do nepristranskega odločanja v tem upravnem sporu ni mogoče uveljavljati. Ob odpravi odmerne odločbe po naravi stvari preneha tudi pravovarstvena potreba po sodnem odločanju o (ne)izločitvi uradne osebe pritožbenega organa, ki bi oziroma je odločal o pritožbi zoper (odpravljeno) odmerno odločbo.

K II. točki izreka:

9. Ker je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo, pritožnik na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

10. Po določbi prvega odstavka 165. in 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Ker tožena stranka s svojim odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi, je Vrhovno sodišče skladno s prej navedenimi določbami ZPP in ZUS-1 odločilo, da sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 352/2016 z dne 10. 5. 2017 in sklepe Vrhovnega sodišča I Up 252/2017 z dne 23. 5. 2018, I Up 3/2010 z dne 1. 7. 2010, I Up 250/2009 z dne 23. 12. 2009, I Up 470/2008 z dne 8. 10. 2008, I Up 404/2007 z dne 1. 10. 2008 itd.