Jedro

Tudi subjektivno dojemanje zmote je vezano na skrbnost ravnanja v pravnem prometu, toženca pa tudi nista navedla posebnih okoliščin, zaradi katerih ne bi mogla razumeti pogodbenih pravnih pravil ob sklenitvi pogodbe oziroma vsaj potem, ko sta prejela pojasnila od notarke in pooblaščenca tožnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nedopustna izvršba, ki je bila dovoljenja s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju I 516/2015 z dne 21. 12. 2015. Zavrnilo je primarni tožbenih zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim sta toženca zahtevala; da se razveljavi točka Petič notarskega zapisa Dogovora o razveljavitvi notarskega zapisa kupoprodajne pogodbe s klavzulo neposredne izvršljivosti notarke M. A. z dne 3. 7. 2015 SV 478/2015, ki so ga sklenile pravdne stranke, da se ta točka notarskega zapisa dogovora pravilno glasi, da sta toženca v primeru prodaje nepremičnin drugemu kupcu za kupnino v skupni višini najmanj 650.000,00 EUR zavežeta tožnikoma povrniti znesek v višini 43.449,09 EUR in da se v primeru, da bodo nepremičnine prodane za ceno, ki je nižja od 650.000,00 EUR in višja od 606.550,90 EUR, toženca zavežeta povrniti tožnikoma sorazmerni del zneska 43.449,09 EUR. Zavrnjen je bil tudi podredni tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, da je točka Petič notarskega zapisa sporazuma nična in da sta tožnika dolžna tožencema plačati 43.449,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 6. 2015 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da povrneta tožnikoma njune pravdne stroške.

2. Toženca vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih je zavrnilo 2. točko podrednega tožbenega zahtevka, na podlagi katerega morata tožnika plačati tožencema odškodnino v višini 43.449,009 EUR, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je ugotovilo, da je v notarskem zapisu sporazuma veljavna točka Tretjič, ki tožnikoma nalaga, da plačata tožencema odškodnino v višini 43.449,09 EUR. Tožnika podrednemu zahtevku nista nasprotovala, zato bi sodišče moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave. Tožnika sta navajala dejstva, ki se nanašajo na neposredno izvršljivost in točko Petič notarskega zapisa sporazuma. Zmotna je ugotovitev sodišča, da toženca ne moreta več zahtevati razveljavitve te določbe, ker je potekel prekluzivni rok, ker sta toženca najkasneje 29. 2. 2016, ko sta prejela elektronsko sporočilo notarke, izvedela, da sta vsebino notarskega sporazuma napačno razumela. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe toženke, da je napačno tolmačila elektronsko sporočilo notarke. Iz sporočila notarke izhaja, da sta le tožnika dolžna tožencema plačati odškodnino, ne pa, da sta toženca dolžna vrniti plačano odškodnino in da je plačilo odškodnine vezano na uspešnost prodaje nepremičnine. Toženka je izpovedala, da je elektronsko sporočilo notarke tolmačila na način, da morata tožnika še plačati odškodnino tožencema in ne, da morata toženca karkoli plačati tožnikoma. Iz interpretacije elektronskega sporočila je mogoče razbrati, da se odškodninska obveznost tožnikov v višini 43.449,09 EUR zmanjša za 34.425,05 EUR, ne pa da sta toženca dolžna tožnikoma vrniti plačano odškodnino. V kolikor bi prvotoženka iz elektronskega sporočila razbrala, da sta toženca zavezanca za plačilo in ne tožnika, sporočila ne bi poslala pooblaščencu tožnikov. Enoletni subjektivni rok za izpodbijanje pravnega posla začne teči, ko je pogodbenik subjektivno dojel zmoto in ne v hipotetični možnosti, ko naj bi nekdo mogel in moral izvedeti, da je v zmoti. Bistven je časovni moment, ko nekdo dejansko izve, da je v zmoti in ko je izvedel za razlog izpodbojnosti. Toženca sta enota sospornika in vsak od njiju je aktivno legitimiran za izpodbijanje po nasprotni tožbi, zato se komuniciranje enega s tretjimi osebami ne more prenašati na drugega. Nejasni so razlogi sodišča, ki ugotavlja, da je potrebna obličnost pri sprejemanju notarskega zapisa sporazuma, da sporazum pogojev obličnosti ne izpolnjuje glede na določbe Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN), da pa pomanjkljiva oblika ne vodi v neveljavnost sklenjenega pravnega posla. Tožnika sta bila z notarskim zapisom zavezana plačati tožencema odškodnino v višini 43.449,09 EUR, zato je nelogično, da bi bila toženca dolžna tožnikoma vračati odškodnino, glede na ceno, ki bi jo dosegla pri prodaji nepremičnine. Logično je, da je bilo dogovorjeno, da se v primeru prodaje nepremičnine za manj kot 650.000,00 EUR toženca zavezujeta tožnikoma povrniti sorazmerni del razlike med zneskom 650.000,00 iz za 43.449,09 EUR znižanim zneskom 606.550,90 EUR. Tožnika sta oškodovala toženca, ker sta sklenila kupoprodajno pogodbo, ki jo nista imela namena izpolniti. Interpretacija točke Petič notarskega zapisa sporazuma, kot jo je naredilo sodišče ne odraža prave volje pogodbenih strank. Osnovni namen sklenitve sporazuma v notarskem zapisu je bil, da tožnika povrneta tožencema škodo, ker je bila kupoprodajna pogodba razveljavljena, ker tožnika nista izpolnila pogodbene obveznosti, za to obveznost pa je bila določena neposredna izvršljivost. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da bi v primeru ničnosti točke Petič notarskega sporazuma, sodišče moralo ugotoviti, da je ničen celoten sporazum. Sodišče ni pojasnilo razlogov, zakaj je bila za tožnika ta točka pogoj za sklenitev sporazuma, saj sta v trenutka podpisa notarskega sporazuma toženca že razpolagala z veljavnim in izvršljivim dogovorom z dne 12. 6. 2015, ki je predstavljal bistveni pogoj za sklenitev sporazuma. V notarskem zapisu so pogodbene stranke uredile plačilne obveznosti do nasprotne stranke, zato je zmotna ugotovitev sodišča, da gre za enostransko obveznost tožencev.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče ni storilo formalnih pomanjkljivost, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni pa tudi storilo kršitev postopka, ki jih navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe sistematično, pregledno in skrbno pojasnilo razloge, zaradi katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in zaradi katerih je zavrnilo primarni in podredni zahtevek iz nasprotne tožbe. Protispisna je pritožbena trditev, da tožnika nista prerekala navedb tožencev v zvezi z 2. tč. podrednega zahtevka iz nasprotne tožbe. Vprašanje (ne)plačila odškodnine v višini 43.449,09 EUR je bilo odločilno dejstvo, na katerem sta tožnika z navedbami podrobno utemeljevala svoje pravice in dolžnosti oziroma pravice in dolžnosti tožencev iz pogodbenega razmerja. Nobene nejasnosti ni v obrazložitvi sodbe glede pravic in obveznosti pravdnih strank iz notarskega zapisa sporazuma, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in tudi ne glede (ne)veljavnost notarskega zapisa sporazuma v zvezi z obličnostjo pravnega posla. Argumentacija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je prepričljiva in temelji na metodološkem napotku iz 8. člena ZPP.

5. Iz listin in dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so pravdne stranke 27. 5. 2015 sklenile kupoprodajno pogodbo v obliki notarskega zapisa, s katero so se dogovorile, da bosta toženca prodala tožnikoma nepremičnine. Tožnika sta se zavezala plačati kupnino v višini 650.000,00 EUR do 31. 5. 2015. Ker kupnine nista plačala, so pravdne stranke 12. 6. 2015 sklenile Dogovor o razveljavitvi notarskega zapisa kupoprodajne pogodbe s klavzulo neposredne izvršljivosti, v katerem sta se tožnika zavezala povrniti tožencema škodo v višini 43.449,09 EUR. Vsa ta dejstva so zapisana tudi v točki Prvič notarskega zapisa sporazuma SV 478/15 z dne 3. 7. 20151. V 5. alineji točke Prvič notarskega zapisa sporazuma je še pojasnjeno, da pogodbene (pravdne) stranke „sklepajo ta notarski sporazum z namenom določitve načina in roka povračila škode v višini 43.449,09 EUR s klavzulo neposredne izvršljivosti“. Načini in roki izpolnitve medsebojnih obveznosti so bili določeni v naslednjih točkah notarskega zapisa sporazuma.

6. V točki Drugič notarskega zapisa sporazuma je bilo ugotovljeno, da je tožencema nastala škoda v višini 43.449,09 EUR, ker sta tožnika kršila obveznosti iz kupoprodajne pogodbe, s tem, ko nista plačala kupnine. V točki Tretjič notarskega zapisa sporazuma sta se tožnika zavezala plačati tožencema dogovorjeno odškodnino do 10. 7. 2015, v točki Četrtič pa je bilo določeno, da ima v tem delu notarski zapis moč neposredno izvršljive listine, zato je izvršilno sodišče na predlog tožencev izdalo sklep o izvršbi zoper (oba) tožnika za znesek 34.752,32 EUR, ker sta tožnika del odškodnine v višini 10.897,05 EUR že plačala. Tožnika sta vložila ugovor zoper sklep o izvršbi in kasneje tožbo na nedopustnost izvršbe, ki je predmet tega postopka. Zatrjevala sta, da sta toženca prodala nepremičnine za kupnino v višini 515.000,00 EUR, zato je njuna obveznost, da plačata odškodnino, prenehala, na podlagi točke Petič notarskega zapisa sporazuma, ki določa, da v primeru, če bodo nepremičnine prodane za 650.000,00 EUR, se toženca zavežeta tožnikoma povrniti znesek v višini 43.449,09 EUR v roku treh delovnih dni od prejema kupnine, v primeru, da „bodo nepremičnine prodane za ceno nižjo od 650.000,00 EUR, pa se toženca zavežeta povrniti tožnikoma sorazmerni del zgoraj navedenega zneska“.

7. Pogodba z dne 3. 7. 2015, ki je bila sestavljena v obliki notarskega zapisa, predstavlja izjavo (avtonomne) volje, s katero so pogodbeniki vsebinsko uredili pravice in obveznosti iz poslovnega razmerja. Tako razlaga pogodbe v širšem smislu2, ki obsega razumevanje jezikovnih znakov, ki sta jih pogodbeni stranki (pravdni stranki) uporabili pri določanju (zapisu) konkretnih in posamičnih pravil, ki so vsebina pogodbe (pogodbenega obligacijskega razmerja), kot razlaga pogodbe v ožjem smislu, kjer se uporabljajo metode razlage, pri opredelitvi pomena teh pravnih pravil, pripelje do enakega rezultata in sicer, da morata tožnika v roku osmih dni od podpisa notarskega sporazuma plačati tožencema odškodnino v višini 43.449,09 EUR in zakonske zamudne obresti v primeru zamude, toženca pa sta dolžna v primeru prodaje nepremičnin za ceno 650.000,00 EUR povrniti tožnikoma celotno plačano odškodnino, v primeru, če bodo nepremičnine prodane za ceno, ki je nižja od 650.000,00 EUR, pa sta toženca dolžna povrniti tožnikoma sorazmerni del odškodnine. Gre za pomensko jasne določbe, ki določno opredeljujejo vsebino pogodbenega pravnega razmerja in s tem pravice in obveznosti pogodbenih (pravdnih) strank (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Notarski zapis sporazuma je bil prebran pogodbenim strankam, vsebina pogodbenih pravnih pravil pa ne dopušča nobenega dvoma, kakšne so pravice in obveznosti pogodbenih strank. Velja domneva o popolnosti listine, po kateri se šteje, da so vsebina pogodbenega razmerja samo tista konkretna in posamična pravila, ki so zapisana na listini, s podpisom katere je bila pogodba sklenjena3. Toženca tudi nista navedla nobenega utemeljenega razloga, da ne bi mogla ob potrebni skrbnosti, ki se zahteva od udeležencev v pravnem prometu (prvi odstavek 6. člena OZ) razumeti vsebine pogodbenih pravnih pravil, tudi ob upoštevanju konkretnih okoliščin, ki se na nanašajo na toženca, enako pa tudi nista navedla utemeljenih razlogov, zakaj potem, ko sta od notarke in pooblaščenca tožnikov prejela natančna pojasnila, kakšna je njuna pogodbena obveznost iz točke Petič notarskega zapisa sporazuma, nista pravočasno vložila tožbe za razveljavitev te pogodbene določbe zaradi zmote. Tudi subjektivno dojemanje zmote je vezano na skrbnost ravnanja v pravnem prometu, toženca pa tudi nista navedla posebnih okoliščin (in concreto), zaradi katerih ne bi mogla razumeti pogodbenih pravnih pravil ob sklenitvi pogodbe oziroma vsaj potem, ko sta prejela pojasnila od notarke in pooblaščenca tožnikov. Vsebina pogodbenega razmerja, kot ga zatrjujeta toženca, pa ni dokazana (drugi odstavek 82. člena OZ).

8. Toženca sta prodala nepremičnine v skupni vrednosti 515.000,00 EUR4, kar je 79,23 % od zneska 650.000,00 EUR, kar pomeni, da bi imela tožnika v primeru, če bi plačila celotno odškodnino v višini 43.449,09 EUR, kot je bila določena v točkah Drugič in Tretjič notarskega zapisa sporazuma, na podlagi točke Petič, terjatev zoper toženca v višini 34.424,71 EUR. Tožnika sta plačala tožencema del odškodnine v višini 10.897,97 EUR, zato je glede na vrednost prodanih nepremičnin, nedopustna izvršba tožencev, ki uveljavljata terjatev zoper tožnika v izvršilnem postopku na podlagi točk Drugič, Tretjič in Četrtič notarskega zapisa sporazuma, ker je ta njuna terjatev prenehala zaradi pobotanja s terjatvijo tožnikov, ki ima pravno podlago v točki Petič notarskega zapisa sporazuma. Gre za primer iz 8. tč. prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ko je terjatev upnika (v konkretnem primeru tožencev) prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe. Nastop tega dejstva so pravdne stranke v notarskem zapisu sporazuma predvidele in zanj določile pravne posledice. Pravdne stranke so pričakovale, da bosta toženca nepremičnine prodala, zato so določile pogodbena pravna pravila, kako se vrednost prodanih nepremičnin upošteva in kakšne so pravice in obveznosti pogodbenih strank v primeru prodaje nepremičnin. Teza tožencev je, da ni najti razumnega razloga, zaradi katerega bi toženca pristala, na takšno vsebino pogodbenih pravnih pravil, ki jim nalaga dolžnost, da morata vrniti sorazmerni del plačane odškodnine, glede na višino kupnine, ki jo bosta prejela s prodajo nepremičnin, ker je bila višina odškodnine že sporazumno dogovorjena, toženca pa sta se z izvršljivim notarskim zapisom zavezala plačati celotno odškodnino. Iz vsebine notarskega zapisa sporazuma izhaja, da je bil skupni namen pogodbenih strank, da toženca takoj po podpisu notarskega zapisa plačata dogovorjeno odškodnino, ki jo nista plačala na podlagi dogovora z dne 12. 6. 2015, toženca pa sta se zavezala vrniti tožnikoma sorazmerni del odškodnine, glede na višino prejete kupnine. V tem je skupni namen pogodbenikov, takšna razlaga pa tudi ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v OZ. Ta zaveza tožencev, da vrneta del odškodnine tožnikoma, je obstajala le v primeru prodaje nepremičnine, kot to določa točka Petič notarskega zapisa sporazuma. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnika denarno obveznost iz notarskega zapisa do tožencev izpolnila.

9. V notarskem zapisu so pogodbene stranke določile lastna pravna pravila, s katerimi so uredile vsebino medsebojnih pravic in obveznosti, kar pomeni, da gre za vzajemno odplačno pogodbo. Zmotna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da točka Petič notarskega zapisa sporazuma predstavlja enostranski pravni posel. Ta zmotna materialnopravna ugotovitev pa ni vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve, ker je sodišče prve stopnje odločitev materialnopravno pravilno utemeljilo tudi na drugih relevantnih razlogih, iz katerih izhaja, da ni bilo kršeno načelo enake vrednosti vzajemnih dajatev pri sklenitvi dvostranske pogodbe.

10. Pravdne stranke notarskega zapisa sporazuma niso podpisale ob prisotnosti notarke oziroma njene namestnice, temveč ob prisotnosti zaposlene delavke v notarski pisarni, ki ni izpolnjevala pogojev oziroma ni imela zakonskega pooblastila za pripravo in branje notarskih zapisov, zaradi česar tudi ni mogla opraviti svoje pojasnjevalne dolžnosti iz 42. člena ZN. Zaradi te oblične pomanjkljivosti sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je točka Četrtič notarskega zapisa sporazuma, ki se nanaša na neposredno izvršljivost notarskega zapisa, nična, vendar v postopkih, v katerih se uveljavlja nedopustnost izvršbe, se ne more izpodbijati obstoj terjatve, ki je ugotovljen z izvršilnim naslovom. Za preostalo vsebino pogodbenega pravnega razmerja pa zakon ne predpisuje posebne oblike, pa tudi pogodbene stranke ne zatrjujejo, da so se sporazumele, da bo posebna oblika pogoj za veljavnost njihove pogodbe, zato posebna oblika za veljavnost prevzetih pravic in obveznosti iz pogodbe (razen glede neposredne izvršljivosti notarskega zapisa) ni bila potrebna (glej 51. in 54. člen OZ). Obveznosti iz pogodbe so v celoti izpolnjene (glej 58. člen OZ), zato ničnost točke Četrtič notarskega zapisa sporazuma v ničemer ne poslabšuje pravnega položaja tožencev in ne posega v njune s pogodbo pridobljene pravice.

11. Nedokazane so trditve tožencev, da je obstajal pogodbeni dogovor, da v primeru, da bodo nepremičnine prodane za ceno nižjo od 650.000,00 EUR in višjo od 606.550,90 EUR, morata toženca plačati tožnikoma sorazmerni del zneska 43.449,09 EUR. V tem delu so navedbe tožencev tudi v nasprotju z njunimi navedbami, da je bila odškodnina določena sporazumno in da zato ni logično, da bi se toženca zavezala, da bosta tožnikoma vrnila del plačane odškodnine, glede na višino prejete kupnine od prodaje nepremičnin. Toženca tudi nista navedla utemeljenih razlogov in še manj ponudila dokazov, da dogovor iz notarskega zapisa sporazuma ne bi predstavljal prave volje pravdnih strank. Točka Petič je pomembni del pogodbenega dogovora o načinu povračila škode, ki udejanja splošni dogovor iz 5. alineje točke Prvič notarskega zapisa sporazuma, s tem, da je šele ob prodaji nepremičnin prišlo do uveljavitve pogodbenega pravnega pravila iz točke Petič notarskega zapisa sporazuma.

12. Nobenega psihičnega in čustvenega izsiljevanja s strani prvotožnice ni bilo dokazanega, ki bi lahko pravno veljavno vplivalo na veljavnost notarskega zapisa, kot je bil določen v točki Petič notarskega zapisa sporazuma. Tudi te navedbe tožencev le dodatno potrjujejo, da sta toženca sprejela pogodbena pravna pravila in da nista bila v zmoti glede pravic in obveznosti, kot so bile določene v notarskem zapisu sporazuma.

13. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da sta toženca zamudila rok za izpodbijanje pogodbe zaradi zmote. Toženca sta najkasneje 29. 2. 2016, ko je toženka prejela elektronsko sporočilo notarke, izvedela, da se točka Petič notarskega zapisa sporazuma tolmači drugače, kot naj bi jo razumela toženca. Teza pritožbe je, da se toženka s tem sporočilom še ni seznanila s pravo vsebino pogodbene obveznosti iz točke Petič notarskega sporazuma, saj v nasprotnem tega sporočila ne bi poslala pooblaščencu tožnikov in da je bistven časovni moment, ko sta toženca mogla in morala izvedeti, da sta v zmoti. V obligacijskih razmerjih se od udeležencev zahteva, da ravnajo s potrebno skrbnostjo (prvi odstavek 6. člena OZ). Ob potrebni skrbnosti, bi toženca ob prejemu elektronskega sporočila notarke, lahko ugotovila, tudi glede na konkretne okoliščine, kakšne pravice in obveznosti določa točka Petič notarskega sporazuma, nedvomno pa sta ta dejstva lahko ugotovila, ko sta prejela dopis pooblaščenca tožnikov z dne 9, 3. 2016, v katerem so natančno pojasnjene pravice in obveznosti pravdnih strank iz pogodbenega razmerja, kot jih je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi notarka je opredeljeno navedla, kakšne so obveznosti tožencev na podlagi točke Petič notarskega zapisa sporazuma, zato tudi ni moč sprejeti pritožbene teze, da je bila toženka tudi po prejemu tega sporočila v zmoti, saj v nasprotnem sporočila ne bi poslala pooblaščencu tožnikov. Pritožba še izpostavlja, da toženca nista enotna sospornika in da komunikacija enega s tretjo osebo, se ne more nanašati tudi na drugega, pri tem pa pritožba ne upošteva ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec 9. 3. 2016 klical notarko in ji pojasnjeval, da je vsebina točke Petič notarskega sporazuma napačno zapisana, kar pomeni, da je bil tudi toženec v istem obdobju kot toženka seznanjen s pravo vsebino prevzetih pogodbenih obveznosti. Pravilne so zato ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženca nista delovala dovolj skrbno, kot se pričakuje od povprečno skrbnega človeka v pravnem prometu, zato se na zmoto ne moreta sklicevati.

14. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženca s pritožbo nista uspela, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila zavrnjena njuna pritožba, je bil zavrnjen tudi njun zahtevek za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. 1 V nadaljevanju notarski zapis sporazuma. 2 Podrobneje glej: dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, letnik 2003, stran 487. 3 Podrobneje glej: dr. Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, letnik 2003, stran 485. 4 Pritožbeno sodišče se glede kupnine (za premičnine in nepremičnine) v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje iz 73. tč. obrazložitve sodbe.