Jedro

Okoliščina, da sta si tožnika naknadno premislila ter sedaj zahtevata vračilo nacionaliziranega zemljišča v naravi, ne pomeni, da o zahtevku za denacionalizacijo ni bilo odločeno.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla pritožbo tožnikov zaradi molka organa prve stopnje. V obrazložitvi sklepa navaja, da je A.A. dne 6. 6. 2011 vložil pritožbo zaradi molka organa prve stopnje, v kateri je navedel, da organ prve stopnje, to je Upravna enota Ravne na Koroškem, še ni odločila o zahtevku za denacionalizacijo za sedanjo parcelo št. 93/3 v izmeri 338,11 m2, katere vračilo zahtevata tožnika v naravi. Tožena stranka je zato pozvala prvostopni organ, da sporoči razloge, zaradi katerih še ni odločeno o navedenem zahtevku. Prvostopni organ je v svojem odgovoru z dne 20. 6. 2011 pojasnil, da je bilo o navedenem zemljišču že pravnomočno odločeno z delno odločbo prvostopnega organa št. D-321-18/93-0301-310 z dne 8. 9. 2008, ki je postala pravnomočna dne 2. 9. 2009, potem ko je drugostopni organ z odločbo z dne 16. 1. 2009 zavrnil pritožbo, Upravno sodišče pa v zadevi II U 76/2009 zavrnilo tožbo v upravnem sporu. Ker je torej bilo o zemljišču, ki je predmet pritožbe zaradi molka organa, že pravnomočno odločeno, je tožena stranka predlog tožnikov zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Pritožba zaradi molka organa prve stopnje je možna le takrat, če organ o zahtevku stranke sploh ne odloči. V obravnavanem primeru pa je bilo sporno zemljišče vrnjeno v obliki odškodnine, med tem ko sedaj tožnika zahtevata vračilo zemljišča v naravi. Če se sedaj stranke ne strinjajo s tako obliko vračila, pa to ni razlog za vložitev pritožbe zaradi molka organa.

Tožnika v tožbi navajata, da se tožena stranka v svojem sklepu sklicuje le na dopis upravne enote, pri tem pa se ni spustila v presojo dejanskega stanja, dokazov, ki utemeljujejo obstoj dejstev ter razlogov, ki so bili odločilni pri presoji dokazov. Navajata, da med strankami ni sporno, da sta tožnika zahtevala vrnitev nepremičnine sedaj parcelna št. 93/3 k.o. …, v izvedeniškem mnenju označene s črko G, v naravi. Sporno pa je, ali je upravni organ ta zahtevek obravnaval in o njem odločil. Tožena stranka sicer zatrjuje, da je bilo zemljišče vrnjeno v obliki odškodnine, to je obveznic SOD, vendar bi se morala pred tem opredeliti, ali lahko odločitev upravnega organa v obrazložitvi odločbe, vendar izven izreka, postane izvršljiva, dokončna in pravnomočna. Vprašanje je, ali ima odločitev izdana izven izreka, poleg procesnopravnih še materialnopravne učinke, ter ali je lahko takšna odločitev razlog za zavrženje vloge tožnikov zaradi molka organa prve stopnje. Tožnika vztrajata, da upravni organ vse do sedaj ni odločil o tem delu zahtevka za vrnitev nepremičnin v naravi, ne glede na to, da je v odločbi D-321-18/93-0301-310 navajal, da obstajajo ovire za vrnitev zemljišča v naravi. Ker v tem delu o zahtevku ni bilo odločeno v izreku delne odločbe z dne 8. 9. 2008, je izpodbijani sklep nezakonit. Tožnika predlagata, da sodišče sklep tožene stranke odpravi, toženi stranki naloži, da mora v roku 30 dni izdati upravni akt, s katerim mora odločiti o zahtevku tožnikov za vrnitev nepremičnine sedaj označene s parcelno št. 93/3 k.o. …, v izmeri 338,11 m2, v naravi. Prav tako zahtevata, da jima tožena stranka povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijanem sklepu in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za vložitev pritožbe zaradi molka organa prve stopnje. V skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Ur. list RS, št. 24/06-UPB-2, 126/07, 65/08, 8/10, ZUP) ima stranka, če pristojni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (četrti odstavek 222. člena). Ravnanje organa druge stopnje v takem primeru ureja 255. člen ZUP in sicer organ druge stopnje zahteva od prvostopnega organa, da mu sporoči, zakaj odločbe ni pravočasno izdal. Če spozna, da odločba iz opravičenih razlogov oziroma iz razlogov, ki so na strani stranke, ni bila pravočasno izdana, podaljša organu prve stopnje rok za odločbo za toliko časa, kolikor je trajal razlog za zamudo, vendar ne več kot za en mesec.

Tožnika v tožbi navajata, da o delu zahtevka za denacionalizacijo, ki se nanaša na vrnitev zemljišča (sedaj parcelna številka 93/3 v izmeri 338,11 m2) v naravi, ni bilo odločeno. Enako sta zatrjevala tudi v svojih vlogah v upravnem postopku. Menita namreč, da o tem zahtevku ni bilo odločeno v izreku delne odločbe št. D-321-18/93-0301-310 z dne 8. 9. 2008, na katero se sklicuje tožena stranka v izpodbijanem sklepu.

Sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je bilo z delno odločbo z dne 8. 9. 2008 med drugim pod točko 1. izreka odločeno o denacionalizacijskem zahtevku, ki se je nanašal na del podržavljenih parcel št. 88 in 89 k.o. … in sicer v obliki odškodnine v znesku 17.180,37 DEM za stavbna zemljišča, ter v višini 4.047,74 DEM za kmetijska zemljišča ( skupaj v višini 21.228,11 DEM). V obrazložitvi odločbe je prvostopni organ navedel, da je bila površina in vrednost zemljišč ugotovljena na podlagi izvedeniškega mnenja cenilke B.B. Cenilka je v svojem mnenju pod oznako G določila zemljišče v površini 338,11m2, ki sedaj v naravi predstavlja javno cesto in pločnik ter je del podržavljene parcele št. 89 k.o. … Že v pritožbi zoper navedeno delno odločbo sta tožnika ugovarjala, da o tem delu zahtevka in sicer v obliki vračila v naravi, ni bilo odločeno v izreku odločbe. V zvezi z navedenim ugovorom je tedaj tožena stranka v odločbi št. 490-82/2008/2 z dne 16. 11. 2009 navedla, da so upravičenci v pisni izjavi z dne 4. 6. 2008 spremenili zahtevek v plačilo odškodnine, ker obstajajo ovire za vračilo v naravi. Zoper navedeno odločbo je tožnik C.C. vložil tudi tožbo v upravnem sporu, ki pa jo je Upravno sodišče s sodbo opr. št. II U 76/2009 z dne 2. 9. 2009 zavrnilo. Med drugim je tudi kot neutemeljen zavrnilo tožbeni ugovor, da o zahtevku za vrnitev zemljišča označenega v cenitvenem poročilu G v izmeri 338,11 m2 ni bilo odločeno v izreku delne odločbe. Tožnika sta torej že v prejšnjih upravnih postopkih in upravnem sporu neuspešno uveljavljala navedeni ugovor. Sedaj poskuša to doseči z vložitvijo pritožbe zaradi molka organa prve stopnje ter z izpodbijanjem sklepa tožene stranke, ki je takšno pritožbo zavrgla.

Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna, pri tem se je tudi pravilno sklicevala na določbo 129. člena ZUP, ki v 4. točki prvega odstavka določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, kadar je bilo o njej že pravnomočno odločeno. Po podatkih spisa je bilo namreč o delu zemljišča z oznako G v izmeri 338,11 m2 odločeno z delno odločbo št. D-321-18/93-0301-310 z dne 8. 9. 2008. Okoliščina, da sta si tožnika naknadno premislila ter sedaj zahtevata vračilo navedenega zemljišča v naravi, pa ne pomeni, da o zahtevku za denacionalizacijo ni bilo odločeno. V skladu z Zakonom o denacionalizaciji se premoženje praviloma res vrača v naravi, kolikor pa to ni možno, pa v obliki odškodnine. Pooblaščenec tožnikov je v vlogi z dne 4. 6. 2008 navedel, da modificira zahtevek za vrnitev v naravi parcelne št. 93/03, tako da se za to zemljišče izplača odškodnina. O navedenem zahtevku pa je bilo odločeno z dopolnilno odločbo z dne 8. 9. 2008. Pri tem pa tožnik neutemeljeno ugovarja, da o tem delu zahtevka ni bilo odločeno tudi v izreku navedene delne odločbe. V okviru 1. točke izreka delne odločbe je namreč prvostopni upravni organ odločil, da je Slovenska odškodninska družba dolžna upravičencem izročiti obveznice SOD v skupni višini 21.228,11 DEM, v okviru navedenega zneska znaša odškodnina za kmetijska zemljišča 4.047,74 DEM in sicer za del podržavljenih parcel št. 88 in 89 v skupni izmeri 2.581,27 m2. Iz podržavljene parcele št. 89 pa je nastala tudi parcela, ki jo je izvedenka v svojem izvedeniškem mnenju označila kot zemljišče G v površini 338,11 m2 z začasno rezervirano parcelno št. 93/3 k.o … Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.