Jedro

Dedič svoje dedne izjave ne more preklicati ali spremeniti zgolj z enostransko izjavo, ki jo poda zapuščinskemu sodišču. Pod pogoji iz 138. člena ZD lahko dedič zahteva razveljavitev svoje izjave o odpovedi dediščini (ta izjava je enostranski pravni posel), pri čemer mora svoj zahtevek uveljavljati s tožbo v pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, katero premoženje spada v zapuščino po zapustnici (I. točka izreka). Za dediča po zapustnici je razglasilo njenega sina A. A., do celotne zapuščine (II. točka izreka). Odredilo je še ustrezna dejanja po pravnomočnosti sklepa o dedovanju (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje zapustničina dedinja, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep ter vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Navaja, da je podala izjavo o odpovedi dediščini v zmoti in pod vplivom sodedičeve zvijače, zato ni veljavna. Pritožnica je podala izjavo o odpovedi dediščini v skladu z dogovorom s sodedičem, ki pa ji je po zapuščinski obravnavi dejal, da denarja po zapustnici več ni, saj ga je porabil. Sodedič je izkoristil pravno nepoučenost pritožnice. Meni, da bi morala biti opozorjena, da si lahko vzame pooblaščenca, ki bi preprečil sodedičevo zvijačo. Pritožnica ni razumela posledic odpovedi dediščini, poleg tega pa ni mogla vedeti, da je bila žrtev zvijačnega ravnanja. Po zapuščinski obravnavi je pritožnica izvedela za nova dejstva in dokaze, saj je na CSD zvedela, da je sodedič priznal, da je dvignil denar z materinega računa. Zapuščino predstavljajo tudi neupravičeno dvignjena sredstva zapustnice z bančnega računa. Obseg zapuščine v izpodbijanem sklepu je zato napačno ugotovljen. Prvo sodišče ni vročilo izpisov bančnih računov zapustnice pritožnici. Sklicuje se na sklep II Cp 1169/2017, ki opozarja, da mora sodišče gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo. Dopolnitev pritožbe z dne 7. 9. 2018 je bila podana po preteku pritožbenega roka, zato je pritožbeno sodišče kot prepozne ni upoštevalo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na zapuščinski obravnavi 29. 6. 2018 je prvo sodišče ugotovilo, katero premoženje spada v zapuščino. Nato se je k dedovanju priglasil zapustničin sin, pritožnica pa je podala izjavo, da se odpoveduje dediščini.

5. Pritožnica v pritožbi zatrjuje, da je izjavo o odpovedi dediščini dala v zmoti in pod vplivom sodedičeve zvijače. Po zapuščinski obravnavi je na CSD zvedela, da je sodedič priznal, da je dvignil denar z zapustničinega bančnega računa in ga porabil. Smiselno trdi, da se dediščini ne bi odpovedala, če bi ji bilo znano pravo dejansko stanje.

6. Izjava o odpovedi dediščini se ne more preklicati. Dedič, ki je takšno izjavo dal, pa lahko zahteva razveljavitev te izjave, če je bila povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti (138. člen ZD). Dedič svoje dedne izjave ne more preklicati ali spremeniti zgolj z enostransko izjavo, ki jo poda zapuščinskemu sodišču. Pod pogoji iz 138. člena ZD lahko dedič zahteva razveljavitev svoje izjave o odpovedi dediščini (ta izjava je enostranski pravni posel), pri čemer mora svoj zahtevek uveljavljati s tožbo v pravdi. Takšen zahtevek je vezan na subjektivni in objektivni prekluzivni rok (99. člen v zvezi s 14. členom OZ).

7. Iz zapisnika o zapuščinski obravnavi ne izhaja, da bi obstajale okoliščine, ki bi prvemu sodišču narekovale izvedbo procesnih dejanj v smislu 165. člena ZD, saj pritožnica ni podala nobenega predloga v tej smeri. Zakaj bi morala biti s strani prvega sodišča opozorjena, da si lahko vzame pooblaščenca, pritožnica ne pojasni. Ne glede na to, ali je bil obseg zapuščine napačno ugotovljen, ker potrditvah pritožnice spadajo v zapuščino tudi denarna sredstva zapustnice oziroma zapustničina terjatev do sodediča iz naslova dviga denarnih sredstev z bančnega računa zapustnice, mora pritožnica v pravdi doseči razveljavitev izjave o odpovedi dediščini. Odpoved dediščini ne more biti delna in ne pogojna (prvi odstavek 136. člena ZD). Sklep II Cp 1169/2017 se nanaša na drugačno dejansko stanje, kot je obravnavano v tej zadevi, zato že iz tega razloga ni relevanten.

8. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep prvega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).