Jedro

S prenehanjem družbe kot glavnega dolžnika zaradi stečaja ne prenehajo tudi njene obveznosti (pač pa te obstajajo še naprej, v posledici pa obstajajo tudi akcesorne, na obstoj teh obveznosti vezane pravice upnikov). Upnikova opustitev prijave (oziroma prepozna prijava) terjatve v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika na obstoj akcesornih obveznosti (kamor sodi tudi poroštvo) ne vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžan toženec tožnici v 15-ih dneh plačati 17.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.9.2015 dalje (I. točka izreka). V presežku (za znesek 8.105,28 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožencu je naložilo tudi plačilo tožničinih pravdnih stroškov v znesku 1.717,57 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki.

3. Tožnica se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z obrazložitvijo, da bi morala računsko dokazati, koliko ji je toženec vrnil. Toženec je tisti, ki bi moral dokazati, koliko kredita je bilo vrnjenega. Slednji ji mora posojilo, zmanjšano za že vrnjene zneske, vrniti (sklicuje se na 569. člen OZ). Sodišče je kršilo 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je pričakovala, da bo sodišče odločilo v meji postavljenega zahtevka (2. člen ZPP). Ni ji dalo možnosti, da višino izgubljenega dobička izračuna sodni izvedenec, ki ga je pravočasno predlagala (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Glede razlogov, zaradi katerih je tožbeni zahtevek delno zavrnilo, sodbe ni moč preizkusiti. Obstajalo naj bi tudi nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe, vsebino listin, pravne podlage ter vsebino zapisnikov o izvedbi dokazov. Vse listine (vključno z zapisniki) potrjujejo, da toženec posojila ni vrnil. Glede očitka sodišča, da ni predlagala izvedenca, poudarja, da je zadeva tako preprosta, da bi bilo takšno angažiranje nepotrebno. Zahtevajo se zgolj osnove matematike. Dokazala je, da je bilo tožencu jasno, koliko dolguje. Šele kasneje je slednji (točneje njegov pooblaščenec) „izumil“ razlog, da nič ne dolguje, ker naj bi bil „le porok“.

4. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 5. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (s stroškovno posledico). Sodišče je najprej navedlo, da je bila med strankama sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju, nadalje, da je dejansko šlo za marketinški vložek v toženčevo družbo, zaključilo pa, da po dogovoru družba ne bi bila dolžna vrniti zneskov anuitet, če bi poslovala tako, da bi vsa navedena leta v posojilni pogodbi kupovala dogovorjene količine kave oziroma jih sproti redno plačevala. Razlogi sodišča so sami s seboj v nasprotju. Poudarja, da ni bila sklenjena posojilna pogodba, temveč gre za poslovno sodelovanje na način, da tožnica vlaga v podjetje toženca. Pri tem ne gre za posojilo, temveč za bonitete zaradi ekskluzivnega naročanja kave in drugih izdelkov pri tožnici. Trditev sodišča, da med strankama ni sporno, da je družba T. d.o.o. od tožnice dejansko dobila 30.000,00 EUR, ni točna. Del denarja je dobila od A. A. Od tožnice je dobila zgolj nakazanih 15.000,00 EUR in 3.141,77 EUR. Zatrjevanje, da je toženec dolžan vrniti znesek 25.605,28 EUR, je neutemeljeno. Tožnica ni izkazala, da gre za posojilo. Zakoniti zastopnik tožnice je izpovedal, da je bila pri drugi pogodbi sklenjena asignacijska pogodba, s katero se je zapirala neka toženčeva obveznost do zakonitega zastopnika tožnice, ki je obstajala že od prej. Šlo je za pobotanje očitno starega dolga med tožencem in zakonitim zastopnikom tožnice. Z asignacijo je bila sklenjena nova pogodba, pri kateri toženec kot porok ni sodeloval. Šlo naj bi za novacijo, zaradi katere je porokova obveznost prenehala. O vsem tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnica njegovih navedb o tem, da je šlo za novacijo, ni prerekala, zaradi česar se ta štejejo za priznana. Proti družbi T. d.o.o. kot glavnemu plačniku je bil začet stečajni postopek. Sklep o končanju stečajnega postopka zoper stečajnega dolžnika je 19.2.2015 postal pravnomočen. Tožnica kot upnica svoje terjatve do glavnega dolžnika ni prijavila, zaradi česar je ta prenehala. Ker je prenehala glavna terjatev, je jasno, da tudi poroštva, ki je v razmerju do zavarovane obveznosti akcesorno, ni več. Toženec o nastanku obveznosti za plačilo ni bil obveščen. Odpovedi posojilnih pogodb ni prejel. Ta dejstva niti niso bila prerekana. Posledično pogoji za uveljavitev denarne terjatve zoper njega niso nastali. Nepravilna je odločitev glede teka zamudnih obresti, saj rok, določen v preklicu posojilnih pogodb, tožencu ni bil znan. Sodišče se do njegovih navedb o tem, da ni prejel obvestila o neplačilu ter da niso nastopili pogoji za uveljavljanje poroštva, ni opredelilo. Slednje je arbitrarno odločilo, da tožnice ni pozivalo, naj dostavi poslovno dokumentacijo glede pobotov iz prejšnjih let med družbo T. d.o.o. ter tožnico, z utemeljitvijo, da je tožnica že vnaprej izjavila, da tudi, če jo bo sodišče k temu pozvalo, te dokumentacije ne bo dostavila. Sodišče bi bilo tožnico dolžno pozvati. Toženec je tekom postopka navedel, da nima dostopa do pobotnih listin. Ugovarjal je tudi, da je pogodba, s katero naj bi bilo določeno osebno poroštvo, zaradi nasprotovanja moralnemu načelu, nična. Pri sestavljanju pogodb ni bilo govora o osebnem poroštvu. Sodišče se do tega ni opredelilo. Stranka lahko ničnost uveljavlja tudi po prvem naroku. Ker tožnica tega ni prerekala, bi moralo sodišče šteti, da sta bili pogodbi sklenjeni z zlorabo zaupanja toženca in da sta posledično nični. Vprašanje ničnosti poroštvene izjave predstavlja predhodno vprašanje po 13. členu ZPP. Sodišče, ki naj bi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, naj bi očitno zaključilo, da bo odločilo arbitrarno, predvsem pa mu ni dalo možnosti, da pojasni navedbe. Dejansko stanje je ugotovljeno arbitrarno, kršeni naj bi bili pravici iz 22. in 25. člena Ustave RS. Pravica do pravnega sredstva ni zagotovljena, če sodišče le navede neko pavšalno tezo. V posledici nepravilne odločitve o glavni stvari je nepravilna tudi stroškovna odločitev. Predlaga dokaze.

6. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi toženca

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo med toženčevo družbo T. d.o.o. in tožnico dejansko (v začetku leta 2012 in 2013) dogovorjeno, da bo slednja dala družbi za vsak lokal znesek 15.000,00 EUR, ki ga bo družba vračala kot letne anuitete do konca vsakega leta, v primeru, da bo letno naročala najmanj toliko kave, kot je bilo med strankama dogovorjeno v pogodbi o poslovnem sodelovanju in da bo kupljeno kavo redno plačevala, pa letne anuitete ne bo treba vrniti, ker se bo štela kot bonus kupcu kave (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. V našem pravu velja načelo pogodbene avtonomije volje, kar pomeni, da lahko udeleženci (če pri tem ne ravnajo v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli) prosto urejajo obligacijska razmerja (3. člen OZ(1)). Zato lahko posamezna obligacijska (pogodbena) razmerja vsebujejo hkrati elemente (značilnosti) različnih pogodbenih tipov, kar njihovo enoznačno poimenovanje otežuje. Tudi v konkretnem primeru(2) pa ta okoliščina (sama za sebe) ni bistvena. Pomembno je le, da sodišče prve stopnji pri svoji odločitvi izhajalo iz trditev obeh strank, ki jih je na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričljivo ovrednotilo.

10. Toženec je v okviru svojih trditev v obeh odgovorih na tožbo(3) sam navedel, da je bilo dogovorjeno, da bo tožnica družbi T. d.o.o. nakazala denarni znesek 15.000,00 EUR.(4) Da naj bi po vsaki od njiju (toženčeva) družba T. d.o.o. prejela 15.000,00 EUR (skupaj torej 30.000,00 EUR), na drugi strani potrjujeta tudi 1. člena (obeh) Posojilnih pogodb št. 23/2012 in 7/2013, sklenjenih med njo in tožnico.(5) Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve (izpodbijane sodbe) poudarilo, da je družba T. d.o.o. „dejansko“ dobila 30.000,00 EUR. V nadaljevanju pa je predvsem povzelo izpovedbo toženca, ki je ob zaslišanju omenil, da je del denarja dobil od A. A.(6) Ker je šlo očitno zgolj za modaliteto na ravni izplačila(7) (temeljne obveznosti), so v tej smeri postavljeni pritožbeni očitki neutemeljeni.

11. Da naj bi šlo pri asignaciji za pobotanje starega dolga med njim in tožničinim zakonitim zastopnikom, toženec v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval.(8) Tudi iz pritožbe same izhaja, da te navedbe črpa iz zaslišanja tožničinega zakonitega zastopnika, torej iz sfere dokazovanja, ki pa ustreznih (to je pravočasnih) strankinih trditev ne more nadomestiti. Ker zato te navedbe predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP(9)), se to sodišče do njih ni opredeljevalo.

12. Da je „bila z asignacijo sklenjena nova pogodba“ oziroma da naj bi šlo torej za novacijo, je toženec povsem splošno navajal že v postopku na prvi stopnji.(10) Tudi v pritožbi še vedno vztraja, da je z asignacijsko pogodbo prišlo do prenovitve razmerja in da je njegova (poroštvena) obveznost prenehala. S tem v zvezi pa velja opozoriti, da se morata o novaciji upnik in dolžnik sporazumeti (323. člen OZ), da se prenovitev ne domneva ter da morata stranki izraziti namen, naj dotedanja obveznost ugasne (324. člen OZ). Ker tovrstnih (ustrezno konkretiziranih) navedb toženec v postopku na prvi stopnji (nikoli) ni podal, je pritožbeno navajanje, da naj bi bilo potrebno trditev o novaciji (ker ni bila prerekana) šteti za priznano, brezpredmetno.(11)

13. Pritožnik nadalje neutemeljeno vztraja pri naziranju, da je, ker tožnica terjatve v stečaju zoper družbo T. d.o.o. ni priglasila, v posledici prenehanja terjatve do glavnega dolžnika prenehala tudi njegova (poroštvena) obveznost. V tem oziru velja uvodoma (ponovno(12)) poudariti, da se toženec ni zavezal zgolj kot porok, ampak (kakor to izhaja iz 7. člena Posojilne pogodbe št. 7/2013 in 7. člena Posojilne pogodbe št. 23/2012, ki ju je obe podpisal) kot porok in plačnik. To pa pomeni, da njegova (poroštvena) obveznost ni subsidiarna ampak solidarna(13) (tretji odstavek 1019. člena OZ).

14. Njegovemu zatrjevanju nadalje nasprotuje tako sama vsebina 1022. člena OZ(14) kot tudi s strani Vrhovnega sodišča RS zavzeto stališče. Slednje je v načelnem pravnem mnenju z dne 21.6.2013(15) oziroma odločbah(16) poudarilo, da s prenehanjem družbe kot glavnega dolžnika zaradi stečaja ne prenehajo tudi njene obveznosti (pač pa te obstajajo še naprej, v posledici pa obstajajo tudi akcesorne, na obstoj teh obveznosti vezane pravice upnikov), kot tudi da upnikova opustitev prijave (oziroma prepozna prijava) terjatve v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika na obstoj akcesornih obveznosti(17) (kamor sodi tudi poroštvo) ne vpliva.

15. Res je toženec tik pred zaključkom zadnjega naroka z glavno obravnavo (glej sedmo stran zapisnika z dne 21.4.2016) navajal, da ga tožnica „ni skladno z določili OZ obvestila o neizpolnjevanju obveznosti glavnega dolžnika.“ Glede tega ugovora velja izpostaviti, da 1025. člen OZ jasno določa, da je posledica takšne opustitve lahko „zgolj“ upnikova odškodninska odgovornost(18) (in ne prenehanje poroštvene obveznosti). Dodatno opredeljevanje do pritožbenih navedb, da o teh okoliščinah ni bil obveščen (oziroma da ni prejel tožničine pošte), zato ni potrebno. Kar se tiče teka zakonskih zamudnih obresti, pa toženec tovrstnih (ustrezno konkretnih) ugovorov v postopku pred sodiščem prve stopnje (pravočasno) ni podal (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16. Toženec je v postopku na prvi stopnji zelo splošno navajal, da bo iz listin razvidno, da se zneski ujemajo s posojilom, in predlagal, da sodišče prve stopnje tožnico pozove k predložitvi pobotnih listin glede pobota vračila po posojilni pogodbi oziroma katere terjatve je tožnica pobotala z družbo T. d.o.o. (druga stran zapisnika zapisnika o naroku z dne 23.2.2016). Poleg tega, da slednji svojih navedb ni ustrezno konkretiziral (izvedba dokazov v informativne namene pa ni dovoljena), tudi ni prepričljivo (konkretno) pojasnil (zgolj navajanje, da naj bi šla omenjena družba v stečaj oziroma da naj bi bil ta zaključen, namreč ne zadošča), zakaj jih, glede na to, da gre za listine, ki izvirajo tudi iz njegove sfere,(19) ni predložil sam. Ker tako predpostavkam za uporabo 227. člena ZPP ni zadostil, pritožbeno sklicevanje na omenjeno določbo(20) ni utemeljeno.

17. Sodišče prve stopnje je (v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) pravilno pojasnilo, zakaj okoliščina, da (kot je izpovedal) pogodb (zaradi zaupanja) ni prebral, toženca nastale obveznosti v ničemer ne razbremenjuje. Na drugi strani je slednji šele na naroku dne 21.4.2016(21) navedel, da ni bilo nikoli govora o osebnem poroštvu ter da je bilo to določilo v pogodbo dodano brez dogovora med strankami, kar naj bi kot zloraba zaupanja nasprotovalo moralnemu načelu in pomenilo ničnost pogodbe. Drži, da se je moč (kot navaja pritožba) na ničnost sklicevati tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar samo na podlagi trditev o dejstvih, ki so bile podane v za to predvidenih zakonskih okvirih. V obravnavanem primeru pa toženec takšnih (ustrezno konkretnih) trditev v postopku na prvi stopnji pravočasno ni podal. Na drugi strani pa se ne nasprotni stranki ne sodišču prve stopnji do njegovih prepoznih (in obenem presplošnih(22)) trditev (ter posledičnega sklicevanja na ničnost) ni bilo potrebno opredeljevati.

18. Pritožbeni očitki o arbitrarni ugotovitvi dejanskega stanja, absolutno bistveni kršitvi pravil pravdnega in izvršilnega postopka, kršitvah 22. in 25. člena URS, so ne le (sami po sebi) presplošni, ampak iz prej omenjenih razlogov tudi sicer neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je podalo konkretne (jasne) razloge za sprejeto (pravilno) odločitev, prav tako pa ni zagrešilo nobenih očitanih kršitev. Ker je odločitev o glavni stvari pravilna (zakonita),(23) pritožbi ni bilo moč slediti niti glede stroškovne odločitve (ki je temeljila zgolj na zatrjevanju nepravilne (nezakonite) odločitve o glavni stvari).

O pritožbi tožnice

19. Tožnica v pritožbi (protislovno in zato neprepričljivo) na eni strani navaja, da ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti, da višino izgubljenega dobička izračuna sodni izvedenec, ki naj bi ga pravočasno predlagala, hkrati pa tudi, da je zadeva tako preprosta, da bi bilo takšno angažiranje nepotrebno. To navajanje pa je tudi sicer nerelevantno. Ne le, da (iz predmetnega spisa) ni razvidno, da bi katera od strank postavitev takšnega izvedenca predlagala, ampak je (kot je to razvidno iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) sodišče prve stopnje potrebo po izvedencu tudi sicer vezalo za primer, da bi bil stranki predložili upoštevno (popolno) dokumentacijo, nanašajočo se na opravljena plačila (ki pa, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ni bila predložena).

20. Ker je sodišče prve stopnje o višini s strani toženca odplačanega dolga odločilo na podlagi izvedenih dokazov(24) (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) in ne pravil o dokaznem bremenu, je pritožbeno pojasnjevanje, da je bilo o tej okoliščini takšno breme na tožencu, brezpredmetno. Pritožbeno zatrjevanje, da naj bi vse listine (vključno z zapisniki) potrjevale, da toženec posojila ni vrnil, je (očitno) presplošno in kot tako neupoštevno. Nobenih pomislekov v pravilnost izpodbijane odločitve pa (samo za sebe) ne more vzbuditi niti pritožničino navajanje, da naj bi dokazala, da je bilo tožencu jasno, koliko dolguje, in da naj bi slednji (točneje njegov pooblaščenec) šele kasneje „izumil“ razlog, da nič ne dolguje, ker naj bi bil „le porok“. Tudi očitki o zagrešenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma navedba, češ da je „od sodišča upravičeno pričakovala, da bo odločilo v meji postavljenega zahtevka“, so povsem nekonkretizirani (nejasni) in zato neupoštevni.

21. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

22. Zaradi neuspeha s pritožbama pravdni stranki sami trpita svoje z vložitvijo pritožb nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (2): V katerem sodišče prve stopnje navaja elemente različnih pogodbenih tipov, ki so se med seboj prepletali.

Op. št. (3): Glej tretjo stran odgovora na tožbo z dne 18.12.2015 oziroma tretjo stran odgovora na tožbo z dne 18.12.2015 vloženega v združeni zadevi P 257/2015. Op. št. (4): Po obeh pogodbah gre torej skupaj za 30.000,00 EUR.

Op. št. (5): Takrat imenovano U. d.o.o. Op. št. (6): Skupaj (od tožnice in A. A.) prejeti znesek pa je (po njegovih besedah) znašal 30.000,00 EUR.

Op. št. (7): Katerega (skupno) višino je ob zaslišanju potrdil tudi sam toženec.

Op. št. (8): Slednji je zatrjeval (glej četrto stran odgovora na tožbo z dne 18.12.2015 – l. št. 11), da v času, ko je bila sklenjena pogodba z dne 9.1.2013, tožnica še ni razpolagala z zneskom, ki bi ga družbi T. d.o.o. lahko nakazala kot dogovorjeni bonus, zaradi česar je v korist dobrih poslovnih odnosov (tožničin direktor) A. A. sam izplačal znesek bonusa družbi T. d.o.o., družba U. d.o.o. (torej tožnica) pa bo znesek povrnila A. A. Op. št. (9): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (10): Glej četrto stran odgovora na tožbo z dne 18.12.2015 (l. št. 11).

Op. št. (11): Do takšne (povsem splošne) trditve se nista bila dolžna opredeljevati ne tožnica in ne sodišče prve stopnje.

Op. št. (12): To je namreč v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Op. št. (13): Pritožbeno nasprotovanje tovrstnim (v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) zaključkom sodišča prve stopnje je ne le novo (vse to je namreč zatrjevala sama tožnica), ampak tudi sicer neustrezno pojasnjeno.

Op. št. (14): Določba prvega odstavka omenjenega člena za primer upnikove opustitve priglasitve terjatve v stečajnem postopku glavnega dolžnika (oziroma opustitve obvestila poroka o tem) ne predvideva prenehanje zahtevka napram poroku, ampak „zgolj“ upnikovo odškodninsko odgovornost za škodo, ki bi jo porok iz tega razloga utrpel. Op. št. (15): Načelno pravno mnenje občne seje VS RS 1/2013. Op. št. (16): Glej sodbe VSRS II Ips 200/2014 z dne 21.1.2016, II Ips 379/2011 z dne 28.8.2014 in II Ips 171/2006 z dne 9.7.2008. Op. št. (17): Oziroma upnikovih akcesornih stranskih pravic (upravičenj).

Op. št. (18): Glej V. Kranjc v Obligacijski zakonik s komentarjem (redaktorja Miha Juhart in Nina Plavšak), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1061; prav tako VSL sodbo II Cp 2947/2014 z dne 21.5.2014. Op. št. (19): Iz predmetnih posojilnih pogodb je namreč razvidno, da je bil direktor družbe T. d.o.o. Op. št. (20): Pritožba sicer pomotoma omenja 527. člen ZPP.

Op. št. (21): Torej šele na drugem naroku za glavno obravnavo (kar je v nasprotju s prvim odstavkom 286. člena ZPP).

Op. št. (22): Skratka neupoštevnih.

Op. št. (23): In so zato v pritožbi podani dokazni predlogi brezpredmetni.

Op. št. (24): To je izpovedb tožničinega zakonitega zastopnika in toženca.