Jedro

Ker je bila med strankama sklenjena pogodba o profesionalnem igranju košarke in tožnik svoj zahtevek temelji na tej pogodbi, v tožbi pa niti ne zatrjuje, da bi bil pri toženi stranki v delovnem razmerju oziroma da bi uveljavljal pravico iz delovnega razmerja, gre za premoženjskopravni spor iz civilnopravne pogodbe, za rešitev katerega ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da vsebina pogodbe, sklenjene med strankama, kljub siceršnjem drugačnem poimenovanju, vsebuje vse elemente delovnega razmerja. Pravna narava razmerja med strankama dokazuje, da je šlo za delovno razmerje oziroma pogodbo o zaposlitvi, oziroma, da je bil takšen namen strank. Posledično je pogodba sklenjena med tožečo stranko kot delavcem (igralec je bilo njeno delovno mesto) in toženo stranko, kot delodajalcem. Vsebina pogodbe, vsebina razmerja, davčna obravnava in primerjalno pravna ureditev ne dopuščata utemeljenosti sklepa, da v konkretnem primeru ni šlo za delovno razmerje. Po določbi 4. člena ZDR je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Razmerje med tožnikom in toženo stranko je imelo vse elemente delovnega razmerja, in sicer je šlo za delavca in delodajalca, prostovoljnost, organiziranost delovnega procesa, osebnost in odplačnost dela, nepretrganost dela, delo po navodilih delodajalca, opravljanje dela pod nadzorom delodajalca. Pogodbena določila pa so urejala tudi: o subsidiarnosti igralca v klubu, o trajanju pogodbe, zdravniškem pregledu, delovni vizi in delovnem dovoljenju, zagotovitvi prehrane, zagotovitvi stanovanja in avtomobila, zagotovitvi poravnavanja obveznosti pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, zagotoviti polnega plačila igralca v primeru škode pri delu, o plačilih t.i. „transfer fee“, o posebni davčni obravnavi poklicnih športnikov. Delovno sodišče je že ugotovilo obstoj delovnega razmerja v primeru košarkarskega trenerja in to kljub posebnosti položaja trenerja. Delovnega sodišča pri tej odločitvi ni motilo, da je bil čas opravljanja dela trenerja odvisen od potreb kluba in ni bil fiksno določen tako, kot je običajno določen delovni čas v delovnem razmerju. Za opredelitev razmerja kot delovnega ni bila ovira dejstvo, da je delo dejansko potekalo v času igralne sezone, v preostalem delu leta pa le delno, ali pa sploh ne. Tudi dodatna netipičnost razmerja, da trener košarkarske ekipe ni tako vezan na zahteve in navodila delodajalca, košarkarskega kluba, kot so sicer vezani delavci v delovnem razmerju, delovnemu sodišču ni predstavljalo ovire za ugotovitev, da obstaja delovno razmerje med trenerjem in košarkarskim klubom. Če velja navedena sodna praksa za profesionalne trenerje košarkarjev, bi tem bolj morala veljati za košarkarje, ker so še bolj podrejeni delodajalcu. Sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 318/2007 z dne 17. 10. 2007, na katero se sklicuje tožena stranka, se nanaša na spor v zvezi s pogodbo o delu, ki je obligacijsko-pravna pogodba. Med strankama navedene pravdne zadeve ni bilo sporno, da gre med njima za obligacijsko-pravni odnos, zato se sodišče v samo pravno naravo razmerja niti ni spuščalo. Omenjena sodba zato ne more biti relevantna in uporabna za rešitev pravne narave razmerja med tožečo in toženo stranko. Ob pomanjkanju relevantne domače sodne prakse o pravni naravi razmerja med športnimi klubi in profesionalnimi igralci, se tožeča stranka sklicuje tudi na nemško zakonodajo, sodno prakso in pravno teorijo, ki pravna razmerja v prvi nemški nogometni ligi – ki je primer ene najbolj profesionalnih in od nacionalne nogometne zveze neodvisnih lig – med klubi ter njihovimi igralci in trenerji, obravnava kot delovnopravna.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne. Meni, da iz tožbenih trditev ne izhaja, da sta bili pravdni stranki v delovnem razmerju, kar bi utemeljevalo stvarno pristojnost naslovnega sodišča. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je kot poklicni športnik sklenil pogodbo s toženo stranko za igranje košarke z naslovom „Ugovor o profesionalnem igranju košarke“. Kakor izhaja iz tožbenih navedb je tožnik svoje obveznosti pravilno in v redu izpolnjeval s tem, da se je udeležil priprav tožene stranke za sezono 2003/2004, za katere je pogodbo s toženo stranko tudi sklenil. Med pripravami pa se je tožena stranka enostransko in brez upravičenega razloga odločila, da ni pripravljena izpolnjevati prevzetih obveznosti do tožnika in je tožniku samovoljno preprečila nadaljnjo izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Ker je tožena stranka tožniku obljubila zaposlitev v košarkaški sezoni 2003/2004, je s predmetno tožbo zahteval plačilo protidajatev, in sicer 9-krat po 5.500,00 EUR neto, izplačano do 15. v mesecu s pričetkom najkasneje od 18. 9. 2003 in z zadnjim izplačilom do 15. 5. 2004, ustrezno odvedenimi prispevki, davki; brezplačno individualno uporabo stanovanja v zelo dobrem stanju in popolnoma opremljenega, ki vključuje vse potrebno za normalno življenje kot npr. pralni stroj, fiksni telefon in TV, vključno s pokritjem stroškov za ogrevanje, vodo in porabljeno električno energijo; brezplačno uporabo osebnega vozila srednjega razreda; vsak dan kosilo in večerjo, primerno potrebam vrhunskega športnika. Tožnik je ocenjeval vrednost obljubljenih bonitet, in sicer brezplačne uporabe stanovanja in kritja zgoraj navedenih stroškov na minimalno 250,00 EUR neto mesečno, brezplačno uporabo vozila srednjega razreda na 150,00 EUR neto mesečno in brezplačno prehranjevanje na 150,00 EUR mesečno.

Sodišče prve stopnje se je s sklepom izreklo za stvarno nepristojno in zadevo po pravnomočnosti odstopilo v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani. Navedlo je, da gre pri pogodbi med strankama za pogodbo o profesionalnem igranju košarke in da pogodba nima elementov delovnega razmerja. V pogodbi sta pravdni stranki uredili civilnopravne pravice in obveznosti obeh, zato ne gre za delovni spor in ni pristojno specializirano delovno sodišče, ampak sodišče splošne pristojnosti.

Po določbi točke b, 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je delovno sodišče pristojno za spore o (premoženjskih) pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. V obravnavani zadevi pa iz utemeljitve tožbe in predložene pogodbe ne izhaja, da bi stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi po delovnem pravu. Res je v 1. členu (1.4) pogodbe o profesionalnem igranju košarke za sezono 2003/2004 navedeno, da je klub dolžan igralcu zavarovati vse dokumente za igranje košarke v Sloveniji (certifikat, „letter of clearance“ in pd) kakor tudi dokumente za normalno bivanje v Sloveniji (bivalno dovoljenje, delovno vizo, delovno dovoljenje ipd.) za ves časa trajanja te pogodbe. Toda iz nadaljnjih pogodbenih določil izhaja, da ne gre za zaposlitev kot delavca, temveč kot poklicnega športnika. Ker je bila med strankama sklenjena pogodba o profesionalnem igranju košarke in tožnik svoj zahtevek utemeljuje na tej pogodbi, v tožbi pa niti ne zatrjuje, da bi bil v delovnem razmerju pri toženi stranki ali da bi uveljavljal kakršnokoli pravico iz delovnega razmerja, gre torej za premoženjski spor iz civilnopravne pogodbe (in ne iz pogodbe o zaposlitvi), za rešitev katerega je na podlagi 1. člena, 7. točke 2. odstavka 32. člena in 48. člena ZPP pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, kakor je pravilno sklenilo sodišče prve stopnje. Enako stališče je v sporu o pristojnosti zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII R 19/2007 z dne 19. 9. 2007. Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 365. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker odgovor na pritožbo ni bil potreben, tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (154. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).