Jedro

Z izpodbijanjem ugotovljenega dejanskega stanja vložnika uveljavljata razlog, ki ni predmet postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega D.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni D.S. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 120.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu sta bila obsojeni I.L. in obsojeni D.S. spoznana za kriva kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Obsojenemu D.S. je bila izrečena denarna kazen v višini tridesetih dnevnih zneskov, to je 139.800 SIT. Z uvodoma navedeno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani je bila pritožba zagovornikov obsojenega D.S. zavrnjena kot neutemeljena.

Zagovornika obsojenega D.S., odvetnika I.S. in S.S., sta dne 11.3.2003 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavljata absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakonika. Po njunem mnenju je ugotovitev sodišča, da je oškodovanega poškodoval tudi obsojeni S., v nasprotju z vsebino listin, ki se nahaja v spisu. Izpodbijana sodba naj bi bila tako v popolnem nasprotju z izvedeniškim mnenjem. Pri obsojenemu D.S. tudi ni bil podan direktni naklep, po mnenju zagovornikov tudi pravna kvalifikacija dejanja ni pravilna, saj bi šlo lahko kvečjemu za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ. Iz teh razlogov zagovornika predlagata, da naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 2. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, kar je potrdilo tudi sodišče druge stopnje, iz teh ugotovitev pa sledi, da je obsojeni D.S. sodeloval pri pretepanju oškodovanca. Na podlagi izvedeniškega mnenja je ugotovilo, da je do preloma osnovnega členka palca desne roke oškodovanca lahko prišlo zaradi udarca s trdim topim predmetom, kot je npr. brca ali palica, iz česar je sodišče zaključilo, da je do te poškodbe prišlo prav zaradi brce obute noge v predel desnega palca ali padca na roko. Prav tako je sodišče ugotovilo, da sta oba obsojenca dejanje storila skupno s sodelovanjem pri izvršitvi in da sta ga storila z direktnim naklepom. Iz tako ugotovljenega dejanskega stanja je razvidno, da zagovornika obsojenega D.S. izpodbijata prav to ugotovljeno dejansko stanje kot zmotno.

Pravno opredelitev kaznivega dejanja zagovornika v zahtevi grajata kot posledico zatrjevane zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kaznivo dejanje, opisano v izreku pravnomočne sodbe sodišča prve stopnje, vsebuje vse zakonite znake kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ, zato kršitev kazenskega zakona ni podana.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da zagovornika obsojenega D.S. v zahtevi uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki je z zahtevo ni mogoče uveljavljati, kršitev kazenskega zakona pa ni podana. Iz teh razlogov je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.