Jedro

Odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je podan, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za hujšo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja je potrebno šteti vsako drugo ravnanje, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja delavec ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno ali moralno škoduje, ali bi lahko škodovalo njegovim interesom, tudi če to dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja. Med takšna ravnanja sodi tožnikovo ravnanje (razbijanje po stanovanju in prepir, zaradi katerega je morala zoper tožnika intervenirati policija), čeprav to ravnanje ni bilo takšne intenzivnosti, da bi bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja nasilja v družini.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točke I, II in IV izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ….z dne 7. 12. 2011 ter sklep tožene stranke št. …. z dne 7. 11. 2011 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo, ga za čas od 18. 1. 2012 do 31. 3. 2012 in od 1. 5. 2012 naprej prijavi v vsa socialna zavarovanja ter mu za navedeno obdobje obračuna ustrezno bruto plačo, odvede zakonsko določene davke in prispevke ter mu izplača ustrezno neto plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. v mesecu dalje do plačila z neto plačo za pretekli mesec (točka II izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za plačilo zneska 595,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2012 do plačila (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 969,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 8 dnevnega roka od vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje, vse na fiduciarni račun pooblaščenca (točka IV izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje „odločilo v nasprotju z razlogi sodbe, na katerih ta temelji, koliko so ti sploh podani.“ Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo izključno na naknadno spremenjene izjave tožnikove žene A.A. ter na izpovedbo tožnika, ni pa se opredelilo do listinskih dokazov, ki jih je predložila tožena stranka. Tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od tožnikovega sina B.B. in tudi ne do listin iz kazenskega spisa, ki jih je sicer vpogledalo. Iz teh listin izhaja, da so bili podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je odreklo verodostojnost kot priči zaslišanemu policistu C.C. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ne more biti odgovoren za očitano kršitev po drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), češ da niso dokazani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja. Odpovedna razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR sicer res izhajata iz istega dogodka, vendar gre za dva odpovedna razloga, ki ju je potrebno presojati vsakega zase. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot policist, ki se je pri svojem delu srečeval s primeri, ki so bili enaki ali podobni njegovemu. Tožena stranka od vseh policistov pričakuje, da tudi v prostem času ravnajo v skladu s predpisi, saj predstavljajo organ, ki ima med svojimi temeljnimi nalogami določeno varovanje življenj, osebne varnosti in premoženja ljudi, kot tudi vzdrževanje javnega reda. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da iz izpovedb zaslišanih prič D.D., E.E., F.F. ter pisnih izjav G.G. in H.H. (vsi našteti so zaposleni v MNZ oziroma policiji) izhaja, da ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Ocena, ali je kršitev delovne obveznosti tako huda, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, je pridržana delodajalcu, v konkretnem primeru generalnemu direktorju policije. Kot priča zaslišani direktor Policijske uprave ... F.F.je izpovedal, da ima policija v razmerju do oseb, ki so pri njej zaposlene, ničelno toleranco glede družinskega nasilja. Celo v primeru, če bi bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz formalnih razlogov nezakonita, ali ker očitano ravnanje ne bi bilo dokazano, to ne pomeni, da ni možnosti za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo podredno predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni opravilo tehtanja vseh okoliščin in interesov obeh strank (ne le tožnika, ki je seveda zainteresiran, da ohrani zaposlitev), glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo, da poklic policista zahteva izostren čut za zakonitost in pravičnost, upoštevanje moralnih načel v službi in v zasebnem življenju. Sodišče prve stopnje se je glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja oprlo izključno na izpovedbe prič, ki niso pristojne za odločanje o tem vprašanju. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje „odločilo v nasprotju z razlogi sodbe, na katerih ta temelji, koliko so ti sploh podani“ je sicer nekoliko nejasna, vendar pa je očitno, da tožena stranka z njo uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožba ne konkretizira v čem naj bi bilo nasprotje med izrekom in razlogi izpodbijani sodbe, saj je navedbo o odločitvi v nasprotju z razlogi sodbe možno razumeti kot uveljavljanje te pomanjkljivosti. Prav tako pritožba ne navaja, glede katerih odločilnih dejstev sodba nima razlogov. Pritožbeno sodišče na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sicer pazi tudi po uradni dolžnosti, vendar pri tem preizkusu ni ugotovilo, da bi izpodbijana sodba imela pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo možno preizkusiti.

V okviru pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da se ni opredelilo do uradnega zaznamka o obvestilih, ki se nanaša na tožnikovega sina B.B. Ta listina se v spisu nahaja kot priloga B3, sodišče jo je prebralo, zato bi se do nje tudi moralo opredeliti. Res je sicer, da toženi stranki kot delodajalcu ta dokument ne bi bil dostopen, če ne bi hkrati opravljala funkcijo organa za odkrivanje kaznivih dejanj. Po vsej verjetnosti ta uradni zaznamek ne bo dostopen niti sodniku, ki bo v kazenskem postopku odločal o obtožnici zoper tožnika, saj bo uradni zaznamek iz kazenskega spisa izločen. Vendar pa navedeno ne more vplivati na dolžnost sodišča, da se opredeli do vseh relevantnih dokazov, to je tudi dokaza z uradnim zaznamkom o obvestilih, zbranih od B.B. V kolikor je sodišče prve stopnje imelo kakšne dvome glede vsebine tega uradnega zaznamka, bi jih lahko razčistilo v okviru zaslišanja priče I.I., ki je uradni zaznamek sestavil in ki je bil že zaslišan v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Ob upoštevanju zgolj tistih dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje že ugotovilo, je sicer lahko pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku očitana kršitev obveznosti nima vseh znakov kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami). To kaznivo dejanje stori, kdor v družinski skupnosti z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče ravna, ga z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja iz skupnega prebivališča, ali mu omejuje svobodo gibanja, ga zalezuje, ga prisiljuje k delu, ali opuščanju dela, ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v skupnosti v podrejen položaj. Po ustaljeni sodni praksi (glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 815/2010 z dne 3. 3. 2011) gre pri kaznivem dejanju nasilja v družini praviloma za neko trajnejše ravnanje storilca, ki poruši normalne medsebojne odnose v družini. Pri tožniku pa je šlo za osamljeno ekscesno ravnanje, ki ni porušilo normalnih medsebojnih odnosov v družini, kakor je to razvidno tudi iz izpovedbe priče A.A. Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da ni podan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, češ da tožniku ni mogoče očitati, da bi kršil obveznost iz 12. alineje prvega odstavka 14. člena pogodbe o zaposlitvi. V 14. členu pogodbe o zaposlitvi so namreč primeroma našteta ravnanja, ki se jih je delavec dolžan vzdržati, med njimi je tudi vsako dejanje, ki imajo znake naklepnega kaznivega dejanja. Navedeno pomeni, da bi, po stališču sodišča prve stopnje, v konkretnem primeru vsebinsko šlo za isti odpovedni razlog tako po prvi kot po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka se je v odpovedi sicer res sklicevala tudi na določbo 12. alineje prvega odstavka 14. člena pogodbe o zaposlitvi, vendar to ne pomeni, da je obstoj odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR možno presojati le s stališča ali je tožnik kršil pogodbeno obveznost iz 12. točke prvega odstavka 14. člena pogodbe o zaposlitvi. Odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je podan, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Za hujšo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja pa je potrebno šteti ne le dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, temveč tudi vsako drugo ravnanje, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja tožnik ter glede na naravo dejavnosti delodajalcu materialno ali moralno škoduje, ali bi lahko škodovalo njegovim interesom. Med takšna ravnanja pa sodi tudi razbijanje po stanovanju in prepir, zaradi katerega je morala intervenirati policija, čeprav to ravnanje ni bilo takšne intenzivnosti, da bi bili izpolnjeni znaki kaznivega dejanja nasilja v družini.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kaj je tožnik dejansko storil in nato na podlagi tega presojalo, ali gre za naklepoma storjeno hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je namreč presojalo zgolj le to, ali ima tožnikovo ravnanje vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Tožena stranka ima sicer prav, ko opozarja, da je v pristojnosti direktorja policije ocena, ali je kršitev takšna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je, ali je podan z zakonom določen razlog in ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank delovnega razmerja ni možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. V okvir te presoje spada tudi načelno stališče vodstva policije o ničelni toleranci do družinskega nasilja. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za zakonitost odpovedi, določeni v prvem odstavku 110. člena ZDR, ob tehtanju „vseh okoliščin in interesa obeh pogodbenih strank“ utemeljeno upoštevalo tudi izpovedbe prič D.D., E.E., F.F., pisni izjavi psihiatrov G.G. in H.H. ter pisno mnenje Policijskega sindikata Slovenije. Vse te izpovedbe in dokazi vendarle kažejo na to, da so v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo delovno razmerje možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Vendar pa je tudi v okviru tehtanja vseh okoliščin interesov obeh pogodbenih strank potrebno imeti jasno stališče o tem, kaj se je spornega večera dejansko zgodilo, takšne ugotovitve pa izpodbijana sodba ne vsebuje. V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik doma vinjen razgrajal in razbijal, da pa A.A. ni pretepal oziroma udaril, potem je upoštevajoč pozitivno mnenje vseh tožniku neposredno nadrejenih delavcev, pozitivno prognozo, razvidno iz mnenja psihologov, zaposlenih pri toženi stranki, ter nenazadnje tudi sedanje stanje v tožnikovi družini, kakor ga je neposredno zaznavalo sodišče prve stopnje, možna ugotovitev, da ni bil izpolnjen osnovni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 110. člena ZDR. Vendar pa kot rečeno je za takšno stališče bistvena ugotovitev o tem, kakšno ravnanje je tožniku dokazano.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je ocenilo, da ne bi bilo smotrno, če bi ugotovljene pomanjkljivosti odpravljajo na pritožbeni obravnavi. Pritožbeno sodišče bi namreč moralo ponoviti vse izvedene dokaze, da bi lahko dopolnilo pomanjkljivo dokazno oceno glede vprašanja, kaj se je zgodilo 9. 10. 2011 in 12. 6. 2011. Sodišče prve stopnje pa bo v novem postopku v skladu z načelom enotnosti glavne obravnave lahko le prebralo zapisnike do sedaj izvedenih obravnav in nato znova odločilo o zahtevku.

V novem postopku se bo sodišče opredelilo do vseh izvedenih dokazov, po potrebi dopolnilno zaslišalo tožnika ter priči A.A. (glede tega, kaj se je 9. 10. 2011 oziroma 12. 6. 2012 dejansko dogajalo) in pričo C.C. (glede okoliščin sestave uradnega zaznamka, o obvestilih zbranih od B.B.) in nato o zadevi znova odločilo. V kolikor bo sodišče prve stopnje v novem postopku znova ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, se bo moralo opredeliti tudi do predloga tožene stranke za uporabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe drugega odstavka 118. člena ZDR.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.