Jedro

Parcelacijski načrt, na katerega se sklicuje sodba, so torej pravdne stranke prejele prej kot sodbo in so bile z njim seznanjene. Ponovno vročanje iste listine v tekočem postopku ni potrebno. Zato dejstvo, da že prej vročeni parcelacijski načrt ni bil priložen sodbi, ne pomeni uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik garaže v izmeri 18 m2 in stanovanjske stavbe v izmeri 60 m2, stoječih na parc. št... vl. št... k.o..., po parcelacijskem načrtu Ljubljanskega geodetskega biroja z dne 8.1.1993, ki je sestavni del te sodbe in da ima tožnik na tej parceli pravico uporabe. Tožencem je naložilo, da dovolijo pristojnemu geodetskemu organu, da pri vl. št. . k.o... popravi katastrsko stanje po navedenem parcelacijskem načrtu in da se pri novo nastali parceli št... k.o... vknjiži lastninska pravica in pravica uporabe na ime tožnika. V obrazložitvi je navedeno, da sta tožnika v letu 1963 pridobila od prejšnjih lastnikov J. in U. J. hlev s pripadajočim zemljiščem na delu parc. št... k.o... Tožnik je na mestu nekdanjega hleva zgradil hišo. Med pogodbeniki je bilo jasno določeno, kateri del nepremičnine je bil predmet prodaje. To je tožnik nato nemoteno užival kot svojo lastnino, toženci pa temu niso nasprotovali. Na temeljih bivšega hleva je tožnik zgradil hišo z lastnimi sredstvi, poleg nje pa tudi garažo. Oba objekta sta vpisana v zemljiški knjigi in vrisana v mapno kopijo. Obseg funkcionalnega zemljišča je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca gradbene stroke. Izvedenec geodetske stroke pa je zemljišče zamejičil in izdelal skico. Po parcelacijskem načrtu z dne 8.1.1993 predstavlja sporna nepremičnina parcelo št... k.o... Tožnik je lastnik objektov na tej parceli in imetnik pravice uporabe na zemljišču. Zoper to sodbo pravdne stranke niso vložile pritožbe, in je postala pravnomočna dne 22.5.1995. To pravnomočno sodbo izpodbija Državno tožilstvo Republike Slovenije z zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo dne 21.8.1995. Sodbo izpodbija v celoti. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1.tč. prvega odst. 400. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 13.točko drugega odst. 354.čl. tega zakona. Sodbi očita, da ima take pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti. Izrek je nerazumljiv, razlogi pa so med seboj v nasprotju. O odločilnih dejstvih je nasprotje med vsebino listin in med tem, kar se o njih navaja v razlogih sodbe. Izreku sodbe očita, da navaja kot sestavni del sodbe parcelacijski načrt Ljubljanskega geodetskega biroja z dne 8.1.1993, tega načrta pa sodba ne vsebuje. Ni razumljivo, kaj naj bi pomenila naložena poprava katastrskega stanja. Pri isti nepremičnini ni mogoče vknjižiti lastninske pravice in pravice uporabe, kot je to določeno v izpodbijani sodbi. Nasprotje v razlogih je v tem, ker sodba navaja, da ima tožnik dokazno breme, da je na spornih nepremičninah pridobil solastninsko pravico, v nadaljevanju pa govori sodba o določenem delu parcele. Sodba nadalje navaja, da so solastniki vedeli in v naravi razpolagali s fizično določenim delom nepremičnine, nato pa pravi, da se solastniki med seboj v odnosu do tožnika niso mogli sporazumeti. Iz obrazložitve ni razvidno, ali govori sodba o hiši in garaži, ali samo o zemljišču ali o obojem skupaj. Iz sodbe ni mogoče razbrati, kaj pravzaprav obsega sporna nepremičnina. Nasprotje med vsebino zapisnikov in tem, kar se o njih navaja v sodbi, je v tem, da sodišče navaja kot nesporno dejstvo, da sta bila J. v času prodaje hleva izključna lastnika gospodarskega poslopja oziroma hleva, dasi to dejstvo ni bilo nikjer ugotovljeno kot nesporno. V sodbi je še navedeno, da sta J. razpolagala s svojim delom nepremičnine tako, da sta prodala tožniku 108 m2, iz delilnega načrta, ki naj bi bil del sodbe, pa izhaja, da gre za 153 m2. Iz sodbe torej ni razvidno, za kakšno površino zemljišča gre. Zahteva zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnim strankam, ki pa nanjo niso odgovorile (3. odst. 390.čl. v zvezi z 2. odst. 408.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Izpodbijana sodba se v izreku sklicuje na parcelacijski načrt Ljubljanskega geodetskega biroja z dne 8.1.1993 in ga šteje za sestavni del sodbe, vendar ta parcelacijski načrt sodbi ni bil priložen. Toda pravdnim strankam je bil vročen posebej dne 30.1.1993 oziroma 1.2.1993, kar izhaja iz povratnic, razen za pooblaščenko prvih dveh toženih strank, ki pa je ta parcelacijski načrt izrečno obravnavala v pripravljalnem spisu z dne 24.5.1993. Iz tega nedvomno izhaja, da ji je bil vročen. Parcelacijski načrt, na katerega se sklicuje sodba, so torej pravdne stranke prejele prej kot sodbo in so bile z njim seznanjene. Ponovno vročanje iste listine v tekočem postopku ni potrebno. Zato dejstvo, da že prej vročeni parcelacijski načrt ni bil priložen sodbi, ne pomeni uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP.

Ni utemeljen tudi nadaljnji očitek, da ni razumljivo, kaj naj bi pomenila poprava katastrskega stanja, v katero so dolžni privoliti toženci. Izraz "poprava" katastrskega stanja res ni ustrezen, vendar je iz sodbe dovolj jasno razvidno, da gre za izvedbo spremembe v zemljiško-katastrskem opreratu (27.čl. Zakona o zemljiškem katastru, Ur.l. SRS št. 16/74) na podlagi parcelacijskega načrta z dne 8.1.1993 v zvezi z odločbo Mestne geodetske uprave Ljubljana, ki nalaga spremembo stanja v katastrskem opreratu. Navedba izraza, ki ga zakon ne uporablja, ki pa se smiselno dovolj približa vsebini zakonske določbe, nima za posledico take nejasnosti sodbe, da bi bila zaradi tega nerazumljiva ali da je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Točno je, da pri isti nepremičnini, ki ni razdeljena na zemljiškoknjižna telesa, ni mogoče vknjižiti lastninske pravice in pravice uporabe. Toda iz izreka sodbe pod tč. 1. in 2. ter iz obrazložitve povsem jasno izhaja, da se vknjižba lastninske pravice nanaša na objekte, stoječe na parc. št... vl. št... k.o..., vknjižba pravice uporabe pa na zemljišče s to parcelno številko. Zato poenostavitev oziroma skrajšava teksta v tč. 3. izreka sodbe ne pomeni take kršitve, kot jo očita zahteva za varstvo zakonitosti. Izrek sodbe, gledan v celoti, je razumljiv. Če bodo delno pomanjkljive formulacije v posameznih delih izreka sodbe, ki v tem sledi tožbenemu zahtevku, tožeči stranki otežile izvršbo, to v obravnavanem primeru nima takega pomena, da bi lahko šlo za bistveno kršitev določb postopka po 13.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP.

Tožnik je sprva tožil na priznanje solastnine po idealnem deležu, kasneje pa je zahtevek spremenil in uveljavljal lastninsko pravico na objektih in pravico uporabe na novi parceli. Sodba izraža pravilno stališče, da je dokazno breme na njegovi strani. Ko pri tem omenja uveljavljanje solastninske pravice, je to povsem nebistvena napaka, kajti poudarek je na tem, katera od strank ima dokazno breme. V tem delu obrazložitve sodba ne utemeljuje vsebine odločitve, pač pa na splošno opredeljuje pravno naravo spora in govori o procesnem položaju tožnika. V tem kontekstu uporabljen izraz solastnina namesto lastnina nima nobenega vpliva na odločitev. Zato tudi ta napaka ne predstavlja uveljavljanega revizijskega razloga.

Sodba na več mestih ugotavlja, da sta prodajalca razpolagala z določenim delom parcele, ki sta ga odsvojila tožniku in da so tudi ostali solastniki - toženci, šteli nepremičnino za razdeljeno. Te ugotovitve veljajo za razmerje med tožnikom in prodajalcema J. po eni strani in za tožence med seboj po drugi strani. Meja in točna izmera parcele, ki jo je pridobil tožnik, pa sta bili ugotovljeni v tej pravdi. Če bi bile te okoliščine med vsemi pravdnimi strakami nesporne, pravda ne bi bila potrebna. To je razvidno iz sodbe, ki je sicer obširna in težko pregledna, vsebuje pa vse potrebne ugotovitve in je vzeto v celoti razumljiva ter podprta z dokaznimi ugotovitvami in pravnimi stališči. Nasprotja med posameznimi odlomki, vzetimi iz celote, so zato samo navidezna. Vse to velja tudi za nadaljnji očitek, da ni jasno, ali govori sodba o hiši in garaži ali samo o zemljišču ali o obojem skupaj. Iz sodbe je docela jasno razvidno, da je odločeno o lastninski pravici na objektih in o pravici uporabe na zemljišču (tč. 1. in 2. izreka). Tudi glede izmere parcele ni nejasnosti. Obseg parcele je bil določen na podlagi dveh izvedeniških mnenj in izhaja iz parcelacijskega načrta s priloženo odločbo. Nova parcela je večja od prvotne, njena velikost pa je določena po pravilih stroke v skladu z opredelitvijo namena rabe kot stavbišče in zemljišče, potrebno za redno rabo objektov.

Ko sodba navaja, da je nesporno dejstvo, da sta bila J. v naravi izključna lastnika gospodarskega poslopja oziroma bivšega hleva, na katerem stoji tožnikova hiša, s tem ne misli na tak način ugotavljanja dejstev, ko stranke izrečno soglasno ugotovijo resničnost kakšne trditve ali obstoj kakšnega dejstva in se to kot nesporno vnese v razpravni zapisnik. V obravnavanem primeru to pomeni, da te okoliščine nobena od strank ni prerekala in da je torej zanesljivo ugotovljena. Uporaba izraza, ki je sicer v navadi v drugem pomenu, ne pomeni nobene kršitve določb postopka.

Glede na navedeno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno (393. in drugi odst. 408.čl. ZPP).