Ustava v tretjem odstavku 153. člena določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti (torej tudi splošni akti za izvrševanje javnih pooblastil) v skladu z ustavo in z zakoni. Iz te določbe med drugim izhaja, da nižji pravni akt v primeru, ko zakonodajalec opredeli okvir pooblastila za normativno urejanje, ne sme preseči tega pooblastila. To za obravnavani primer, ko gre za izvrševanje danega zakonskega (javnega) pooblastila, pomeni, da normodajalec s splošnim aktom (SONDSEE) ni smel preseči zakonsko opredeljenega okvira urejanja, moral pa je tudi upoštevati, da v skladu s 87. členom Ustave RS pravice in obveznosti oseb lahko določa samo zakon.
Tudi za SONDSEE je upoštevno navedeno stališče, še toliko bolj, ker je zakonodajalec z določbami EZ-1 dal pooblastilo za sprejem splošnega akta neoblastvenemu organu, ki je zato strogo vezan na izrecen obseg in vsebino javnega pooblastila. Pri tem pa bi že zakonodajalec moral določiti, kdaj šteje, da gre za neupravičen odjem in kakšni so iz tega izhajajoči ukrepi, ko gre za denarno obveznost odjemalca, v bistvenem pa tudi, kako (po katerih kriterijih) se bo ta obveznost ugotavljala.
V tej zadevi sodišče za SONDSEE ugotavlja, da za sporno ureditev obračunavanja porabljene električne energije in uporabe omrežja v SONDSEE v EZ-1 ni ustrezne pravne podlage. Te podlage ni v 144. členu EZ-1 in tudi ne v kateri od drugih določb EZ-1, ZOEE pa ob izdaji računa še ni veljal. Vsa ta vprašanja za sporno obdobje v celoti ureja SONDSEE, zato SONDSEE ne predstavlja zgolj konkretizacijo postopkov in kriterijev neupravičenega odjema, kar bi kot podzakonski akt edino lahko določal.
I.Tožbi se ugodi in se odločba Agencije za energijo št. 451-2/2022/21 z dne 8. 7. 2022 odpravi ter se zadeva vrne Agenciji za energijo v ponovni postopek.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 25 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1.Agencija za energijo (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo z dne 2. 2. 2022 v zadevi plačila računa št. 88405 z dne 8. 9. 2021 za neupravičen odjem električne energije na merilnem mestu št. ... na naslovu ... Kočevje. Posebni stroški v postopku niso nastali.
2.Tožnik je pri toženki vložil zahtevo za odločanje v sporu z distribucijskim operaterjem - stranko z interesom v zvezi s plačilom računa v višini 1.898,97 EUR za neupravičeni odjem električne energije na merilnem mestu št. ... na naslovu ..., Kočevje. V zahtevi za odločanje je navedel, da je bil z dopisom družbe A. d.d. obveščen, da je bilo 7. 9. 2021 pri kontroli merilnega mesta ugotovljeno, da se je tožnik samovoljno priključil na električno omrežje v podnožju glavne varovalke. Ker prevzeta električna energija ni bila registrirana na števcu električne energije, je bil izdelan obračun za obdobje od 7. 9. 2020 do 7. 9. 2021 in izstavljen račun.
3.V postopku pred toženko je stranka z interesom pojasnila, da je pooblaščeno osebje A. d.d. 7. 9. 2021 ugotovilo, da je bil na tožnikovem naslovu izvršen nedovoljen priklop dela inštalacije predmetnega objekta na omrežje električne energije mimo merilnih naprav, kot je razvidno iz fotografij in zapisnika o kontroli merilnega mesta z dne 7. 9. 2021. Ob pregledu je bilo na priključenem vodniku izmerjen tok, kar dokazuje porabo električne energije. Zato je družba A. E.U. d.o.o. tožniku izdala račun za ta neupravičeni odjem po določbi 247. člena Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem električne energije (takrat veljavna navodila, Ur. I. RS št. 7-152/2021; v nadaljevanju SONDSEE) za obdobje od ugotovitve neupravičenega odjema za 12 mesecev nazaj, to je od 7. 9. 2020 do 7. 9. 2021 (za 12 mesecev). Po 245. členu SONDSEE je za vse obveznosti dejanskega uporabnika sistema iz naslova neupravičenega odjema solidarno in neomejeno odgovoren lastnik merilnega mesta. Tožnik se z izračunanim zneskom ni strinjal, češ da je nerealen, uporabljena formula pa da je za velike odjemalce, kot so proizvodne delavnice in ne za gospodinjsko uporabo.
4.Toženka je izpodbijano odločbo izdala po opravljeni ustni obravnavi, na kateri je bil prisoten tudi tožnik. Povedal je, da nima dostopa do omarice in da ni bilo nobenih vidnih znakov vloma ali poškodbe omarice. Ob kontroli sta ga delavca A. d.d. na merilno mesto poklicala po tem, ko sta sama že vpogledala v omarico. Na tem naslovu ima sedež tudi njegovo podjetje B., A.A. s.p., ki izvaja elektroinštalacijska dela. Zapisnik o nadzoru je podpisal, ker ni bila obkrožena točka A - samovoljni priklop.
5.Na podlagi tako izvedenih dokazov je toženka ugotovila, da je tožnik odjemalec električne energije in lastnik merilnega mesta št. ..., ob kontroli merilnega mesta pa je bil ugotovljen nedovoljen priklop dela električne inštalacije na distribucijsko omrežje mimo merilnih naprav. Zavrača tožnikov ugovor, da bi morala kontroli prisostvovati policija in uporabnik sistema, saj takšna obveznost ne izhaja iz določb sistemskih obratovalnih navodil (prvi odstavek 195. člena SONDSEE). Po sedmem odstavku 69. člena Zakona o oskrbi z električno energijo (v nadaljevanju ZOEE) distribucijski operater obračuna neupravičen odjem fizični ali pravni osebi, ki neupravičeno odjema električno energijo. Neupravičen odjem ureja SONDSEE v določbah od 245. do 247. člena. Če ni mogoče ugotoviti, kdaj se je začel neupravičen odjem, mora po petem odstavku 245. člena SONDSEE uporabnik sistema plačati neupravičen odjem za obdobje 12 mesecev nazaj in pri tem ni relevantno, kdo je posegel v strankino priključno merilno omarico, temveč zadošča ugotovitev, da je stranka neupravičeno odjemala električno energijo iz distribucijskega omrežja. Toženka ugotavlja, da je stranka z interesom za potrebe obračuna porabljene električne energije pravilno upoštevala zmnožek toka uporabljenega vodnika, napetosti in mesečnih obratovalnih ur, in sicer za obdobje 12 mesecev nazaj. Pri obračunu ni mogoče izhajati iz pretekle porabe električne energije in v ta namen ni mogoče angažirati izvedenca.
6.Tožnik odločbo toženke izpodbija s tožbo. V tožbi ponovi ugovore, ki jih je zatrjeval že v postopku pred toženko, in sicer: da nima dostopa do omarice, ker je zaklenjena s ključavnico distributerja; da omarica ni poškodovana; da poseg v omarico lahko naredi le pooblaščeni delavec z možnostjo dostopa; da je nedavno nazaj A. d.d., PE Kočevje na prošnjo tožnika prestavil dve merilni mesti iz omarice na fasadi objekta v na novo postavljeno prostostoječo omarico in ob tem so predstavniki A. d.d., PE Kočevje izvedli vse potrebne prevezave ter združitev obeh obstoječih merilnih mest v eno merilno mesto.
7.Tožnik meni, da je do spornega priklopa prišlo zaradi enega od naslednjih razlogov: (i) da je pri prestavitvi merilnega mesta iz PMO omarice v SOR omarico ali pri združitvi obeh merilnih mest v eno merilno mesto prišlo do napake in so delavci A. , PE Kočevje d.d. nepravilno zvezali in se je to sedaj ugotovilo; (ii) ali da je nekdo iz A. d.d. namenoma izvedel nedovoljeno prevezavo na omrežje mimo števca, da bi s tem oškodoval tožnika. Slednje tožnik predvideva na podlagi telefonskega klica sosede 26. 8. 2021, ki mu je povedala, da se pri njeni hiši pri elektro omaricah potikata dve neznani osebi in gledata omarico. Prav tako ga je poklical tudi sosed in mu povedal, da si zadaj za njegovo hišo dva možakarja pri elektro omari nekaj ogledujeta. Če bi tožnik res sam naredil samovoljni priklop, bi že zaradi teh dveh klicev šel nemudoma odklopit kabel iz omrežja. Tožnik poseduje tudi samooskrbno sončno elektrarno. Tožnik je po poklicu električar in ima 36 let delovnih izkušenj, od tega večino pri nasprotnem udeležencu - enota Kočevje. V času zaposlitve je razpolagal s pooblastilom za dostop do naprav, pa nikoli ni pomislil, kaj šele izvedel samovoljni priklop mimo števca. Kot zaposleni na A. d.d. je imel večkrat nenapovedane kontrole odjemnega mesta. Ko je sporazumno prekinil delovno razmerje, je vrnil vse ključe v skladu z obveznostjo razdolžitve. Obravnavani priklop je narejen "diletantsko" in takšnega ne bi izvedel nihče, ki se vsaj malo spozna na elektriko.
8.Tožnik ni bil prisoten, ko sta delavca A. d.d. ugotovila domnevni nezakoniti odjem električne energije, pozvan je bil naknadno. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da tožnik že drugo leto uspešno uporablja lastno električno energijo. Tožnik je v aprilu 2020 z A. d.d. sklenil dve pogodbi, in sicer pogodbo z C. d.o.o. o samooskrbi za gospodinjstvo in odjem, o prodaji in nakupu električne energije in pogodbo o uporabi sistema za samooskrbo z A. d.d. Na podlagi teh pogodb tožnik mesečno plačuje znesek v višini 13,66 EUR za strošek omrežnine in premijo za kritje odstopanj. Zato bi izvedenec ustrezne energetske stroke moral ugotoviti, koliko električne energije je v očitanem obdobju proizvedla sončna elektrarna v lasti tožnika ter koliko je tako proizvedene energije porabila toženka.
9.Tožnik še ugovarja, da se sporna elektrika zaračunava na podlagi solidarne odgovornosti že zgolj iz razloga, ker je bil ugotovljen odjem in meni, da takšna zakonodaja ni ustavna, sam pa s solidarno odgovornostjo ni bil nikoli seznanjen. Meni, da bi bila takšna ureditev upravičena v primeru, če bi bil števec električne energije montiran v notranjosti hiše, kot je bila praksa nekoč in bi v takem primeru odjemalec imel možnost nedovoljenega dostopa do števca. Odjemalci z zunanjim števcem v PMO omarici, ki je pod ključem distributerja, nimajo dostopa do omarice, nasilni vdor pa v konkretnem primeru ni bil ugotovljen. Tožnik se sklicuje še na sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 1348/2015, kjer je sodišče ugotovilo, da ob pregledu merilnega mesta bilo ugotovljeno, da je bil nezakonit preklop izveden med varovalkami in števcem, saj je bila po odklopu varovalk v hiši še vedno elektrika. Tako sta izpovedali priči, to je delavec tožeče stranke in policist, ki je bil v ogledu prisoten. Takšnega postopka v tožnikovi zadevi ni bilo, policist ali druga oseba v vlogi priče nista bila prisotna. Sodišču predlaga, da po izvedeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povračilo stroškov upravnega spora.
10.Toženka v odgovoru na tožbo poudari, da je bil nedovoljen priklop nesporno ugotovljen. Glede očitka, da bi pri kontroli moral sodelovati tudi policist, toženka pove, da nima razloga, da bi dvomila o strokovnem znanju pooblaščenih delavcev A. d.d., nenazadnje pa je tudi tožnik izpovedal, da je bil ob kontroli šokiran nad videnim v omarici, da sam ne bi nikoli tako nestrokovno izvedel nedovoljenega posega. Tožbeni očitek o neizvedbi zaslišanja tožnika ter prič označi za neupravičenega, saj se je ustne obravnave pri toženki udeležil tudi tožnik, podal je svoje izjave in imel možnost stranki z interesom postavljati vprašanja ter predlagati dokaze, pri čemer pa prič ni predlagal. Toženka je v postopku ugotovila, da dejansko stanje ni sporno. Za neupravičen odjem zadošča, da je izpolnjen pogoj po eni izmed alinej drugega odstavka 245. člena SONDSEE in zanj odgovarja lastnik merilnega mesta solidarno in neomejeno, zato tožnikove navedbe, da sam ni posegal v priključno merilno omarico, za odločitev v zadevi niso pravno pomembne. V obrazložitvi odločbe pa je izčrpno utemeljen tudi obračun neupravičenega odjema, kot ga določa 247. člen SONDSEE.
11.Glede tožbenega pomisleka o (ne)ustavnosti SONDSEE toženka pojasnjuje, da SONDSEE predstavlja splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, ki jih je izdal pristojni C. d.o.o., na podlagi takrat veljavnega petega odstavka 144. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), soglasja Agencije za energijo in Vlade Republike Slovenije ter uskladil na podlagi veljavnega sedmega odstavka 136. člena in v zvezi z drugim odstavkom 175. člena Zakona o oskrbi z električno energijo, soglasja Agencije za energijo in soglasja Ministrstva za infrastrukturo, ter jih objavil v Uradnem listu Republike Slovenije.
12.Stranka z interesom v svojem odgovoru na tožbo poudari, da je bil nedovoljen priklop 7. 9. 2021 nesporno ugotovljen, račun pa je bil izdan skladno z 247. členom SONDSEE za 12 mesecev nazaj. Skladno z določili je bila tožniku zaračunana ocenjena količina električne energije neupravičenega odjema na način, da je bila priključna moč (jakost vstavljene varovalke) in napetosti (230 V), pomnožena s številom obratovalnih ur, ki so določene za posamezna obračunska obdobja, obračunane po veljavnem ceniku SODO za zasilno oskrbo, povečane za 30 %, kar je v skladu z določbami 245. in 247. člena SONDSEE. Predlaga zavrnitev tožbe.
Dokazni sklep
13.Sodišče je na glavni obravnavi dne 23. 4. 2025 sprejelo dokazni sklep, in sicer je vpogledalo v listine upravnega spisa, zlasti dopis A. d.d. z dne 9. 9. 2021, dopis tožnika z dne 20. 9. 2021, dopis A. d.d. z dne 15. 10. 2021, posnetek zaslona pametnega telefona na dan 12. 11. 2021, Pogodbo št. 1196416-1 o uporabi sistema za samooskrbo z A .d.d. z dne 2. 4. 2020, položnico z dne 14. 5. 2021. Dokazne predloge za imenovanje sodnega izvedenca ter za zaslišanje tožnika in toženke ter pooblaščenih delavcev A., PE Kočevje pa je zavrnilo kot nepotrebne za odločitev sodišča.
K točki I. izreka
14.Tožba je utemeljena.
15.V obravnavani zadevi je toženka ugotovila, da sta pooblaščena delavca A. d.d., PE Kočevje 7. 9. 2021 ugotovila, da je bil na tožnikovem naslovu izvršen nedovoljen priklop dela inštalacije predmetnega objekta na omrežje električne energije mimo merilnih naprav, zato je bil tožniku izdan račun za neupravičen odjem po 245. in 247. členu SONDSEE za obdobje od 7. 9. 2021 do 7. 9. 2020. Tožnik temu obračunu ugovarja iz več razlogov, med drugim tudi zaradi solidarne odgovornosti lastnika merilnega mesta, kot jo določa četrti odstavek 245. člena SONDSEE,1 za katero meni, da ni v skladu z Ustavo. Tožnik je namreč v tožbi ter na glavni obravnavi pojasnjeval, da so zaradi priklopa njegove samooskrbne elektrarne delavci A. opravili prestavitev merilnega mesta iz PMO omarice v SOR omarico ter združitev obeh merilnih mest v eno merilno mesto in da meni, da bi pri tem posegu lahko prišlo do napake pri prevezavi, dopušča pa tudi možnost, da bi mu to kdo od pooblaščenih delavcev namerno naredil, pri čemer pove, da je bil tudi sam zaposlen v A. d.d., enota Kočevje. Toženka meni, da so ti tožbeni ugovori materialno pravno nerelevantni, saj je bil neupravičen odjem nesporno ugotovljen, lastnik merilnega mesta pa je solidarno odgovoren za vse obveznosti dejanskega uporabnika sistema, kar je bilo tudi že večkrat potrjeno v sodni praksi tukajšnjega sodišča.
16.Na glavni obravnavi je sodišče opravilo razpravo s strankama glede tega, ali je pri obravnavani zadevi treba upoštevati odločitev Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 50/2024 z dne 22. 1. 2025, v kateri je Vrhovno sodišče uporabilo institut exceptio illegalis za Splošne pogoje za dobavo in odjem električne energije (v nadaljevanju SPDO), ki so neupravičen odjem električne energije določali pred uveljavitvijo SONDSEE. Toženka je zagovarjala razlago, da v obravnavani zadevi ta odločitev Vrhovnega sodišča ni upoštevna, saj je izpodbijana odločba izdana v času, ko je že veljal Zakon o oskrbi z električno energijo (v nadaljevanju ZOEE), ki je v sedmem odstavku 69. člena določil, da distribucijski operater obračuna neupravičen odjem fizični ali pravni osebi, ki neupravičeno odjema električno energijo iz distribucijskega omrežja in napačne meritve uporabniku sistema, če merilna naprava ni pod nadzorom operaterja. Obračunavanje neupravičenega odjema in napačnih meritev distribucijski operater podrobneje določi v sistemskih obratovalnih navodilih. Toženka torej meni, da je bila na ta način odpravljena pomanjkljivost v zakonodaji glede ureditve in možnosti zaračunavanja neupravičenega odjema električne energije, kot jo je ugotovilo Vrhovno sodišče v navedeni sodbi.
17.Sodišče temu stališču toženke ne sledi. ZOEE je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 172/2021 in je začel veljati 13. 11. 2021. Neupravičen odjem je bil pri tožniku ugotovljen 7. 9. 2021 in sporni račun je bil izdan za obdobje od 7. 9. 2020 do 7. 9. 2021. Spor med tožnikom in stranko z interesom se torej nanaša na obdobje pred uveljavitvijo ZOEE. Toženka je o tem sporu sicer res odločila v času, ko je že veljal ZOEE, vendar pa to na presojo, ali je obstajala ustrezna zakonska pravna podlaga za obračun neupravičenega odjema pri tožniku, ne vpliva. Le-ta bi namreč morala obstajati najmanj v trenutku ugotovljenega neupravičenega odjema (torej na dan 7. 9. 2021), ko pa ZOEE še ni veljal. ZOEE v svojih določbah tudi ne ureja retroaktivne uporabe 69. člena ZOEE. Zato je sodišče pri svoji odločitvi, upoštevajoč tožbeni ugovor o neustavnosti ureditve solidarne odgovornosti v SONDSEE, izhajalo iz stališč Vrhovnega sodišča v navedeni sodbi.
18.Neupravičen odjem, obračun neupravičenega odjema in solidarno odgovornost lastnika merilnega mesta določa SONDSEE v členih 245. do 247. Gre za splošni akt, ki ga je izdal sistemski operater distribucijskega omrežja električne energije (družba C., d.o.o.) na podlagi petega odstavka 144. člena EZ-1 ter soglasja Agencije za energijo št. 73-1/2020-21/263 z dne 22. 10. 2020 in soglasja Vlade Republike Slovenije, št. 36001-1/2020/3 z dne 9. 12. 2020. Da je bil akt izdan na podlagi 144. člena EZ-1, izrecno izhaja iz preambule SONDSEE.
19.Pred sprejetjem SONDSEE so veljali Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju SPDO), ki jih je prav tako izdal sistemski operater distribucijskega omrežja na podlagi četrtega odstavka 70. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) in Uredbe o koncesiji gospodarske javne služba dejavnosti sistemskega operaterja distribucijskega omrežja električne energije. SPDO je v 57. in 58. členu določil, kaj se šteje za neupravičen odjem in kako se ga obračuna. Glede tega akta je Vrhovno sodišče v navedeni sodbi ugotovilo, da gre za splošni akt za izvrševanje javnega pooblastila,
ki pa ga ni dopustno uporabiti (exceptio illegalis), saj 57. in 58. člen SPDO nista pomenila zgolj podrobnejše določitve obveznosti neupravičenega odjema v zakonsko določenih okvirih, pač pa nedovoljeno urejanje zakonske materije s splošnim aktom za izvrševanje javnega pooblastila.
20.Enako sodišče ugotavlja za člene 245. in 247. SONDSEE. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, Ustava v tretjem odstavku 153. člena določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti (torej tudi splošni akti za izvrševanje javnih pooblastil) v skladu z ustavo in z zakoni. Iz te določbe med drugim izhaja, da nižji pravni akt v primeru, ko zakonodajalec opredeli okvir pooblastila za normativno urejanje, ne sme preseči tega pooblastila. To za obravnavani primer, ko gre za izvrševanje danega zakonskega (javnega) pooblastila, pomeni, da normodajalec s splošnim aktom (SONDSEE) ni smel preseči zakonsko opredeljenega okvira urejanja, moral pa je tudi upoštevati, da v skladu s 87. členom Ustave RS pravice in obveznosti oseb lahko določa samo zakon.
21.Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče za SPDO (in povsem enako velja za SONDSEE), četudi SONDSEE ni podzakonski predpis, je tudi za ta splošni akt upoštevno navedeno stališče, še toliko bolj, ker je zakonodajalec z določbami EZ-1 dal pooblastilo za sprejem splošnega akta neoblastvenemu organu, ki je zato strogo vezan na izrecen obseg in vsebino javnega pooblastila. Pri tem pa bi že zakonodajalec moral določiti, kdaj šteje, da gre za neupravičen odjem in kakšni so iz tega izhajajoči ukrepi, ko gre za denarno obveznost odjemalca, v bistvenem pa tudi, kako (po katerih kriterijih) se bo ta obveznost ugotavljala.
22.EZ-1 tega področja ne ureja. EZ-1 sistemska obratovalna navodila (torej SONDSEE) določa v 144. členu. Sistemska obratovalna navodila urejajo obratovanje in način vodenja prenosnih in distribucijskih sistemov. Sistemska obratovalna navodila morajo zagotavljati zmožnost skupnega delovanja sistemov ter morajo biti pregledna, objektivna in nediskriminatorna (prvi odstavek). S sistemskimi obratovalnimi navodili se zlasti uredijo: (i) tehnični in drugi pogoji za varno obratovanje sistemov z namenom zanesljive in kakovostne oskrbe z elektriko; (ii) način zagotavljanja sistemskih storitev; (iii) postopki za obratovanje sistemov v kriznih stanjih; (iv) pogoji za priključitev na sistem in način priključitve na sistem; (v) tehnični pogoji za medsebojno priključitev in delovanje sistemov različnih elektrooperaterjev; (vi) monitoring kakovosti storitev oskrbe z elektriko; (vii) vrsta, struktura, frekvenca in način izmenjave podatkov med elektrooperaterji, potrebnih za varno obratovanje in učinkovito vodenje sistemov (drugi odstavek). Sistemska obratovalna navodila morajo urejati stroške tehničnih ukrepov, ki so potrebni za priključitev novih proizvajalcev elektrike (tretji odstavek). V sistemskih obratovalnih navodilih morajo biti vloge in odgovornosti sistemskih operaterjev, distribucijskih operaterjev, dobaviteljev, končnih odjemalcev, proizvajalcev in operaterja trga opredeljene glede na pogodbene dogovore, obveznosti do odjemalcev, izmenjavo podatkov, lastništvo podatkov in odgovornost za merjenje porabe, vključno s postopki, ko dobavitelj ali končni odjemalec odstopi od pogodbe o dobavi (četrti odstavek).
23.V določbah v 245. - do 247. členu SONDSEE pa je določen neupravičen odjem električne energije ter določitev neupravičenega odjema, ko so količine izmerjene in ko niso izmerjene. V četrtem odstavku 245. člena SONDSEE je določena tudi sporna solidarna in neomejena obveznost lastnika merilnega mesta za neupravičen odjem, na kateri temelji tudi obračun tožniku po izdanem računu. Enako kot je ugotovilo Vrhovno sodišče za SPDO, v tej zadevi sodišče za SONDSEE ugotavlja, da za sporno ureditev obračunavanja porabljene električne energije in uporabe omrežja v SONDSEE v EZ-1 ni ustrezne pravne podlage. Te podlage ni v 144. členu EZ-1 in tudi ne v kateri od drugih določb EZ-1, ZOEE pa ob izdaji računa še ni veljal. Vsa ta vprašanja za sporno obdobje v celoti ureja SONDSEE, zato SONDSEE ne predstavlja zgolj konkretizacijo postopkov in kriterijev neupravičenega odjema, kar bi kot podzakonski akt edino lahko določal.
24.Odločitev toženke (in zavrnitev tožnikovih ugovorov, da sam ni posegel v omarico oziroma merilno mesto) toženka utemeljuje s sklicevanjem na četrti odstavek 245. člena SONDSEE. Vendar tega podzakonskega določila (kot tudi celotne ureditve v 245. - 247. členu SONDSEE) sodišče s sklicevanjem na t. i. exceptio illegalis (125. člen Ustave), glede na zgornje ugotovitve, ne sme uporabiti. Podzakonski akti v vsebinskem smislu ne smejo določati nobenih obveznosti brez zakonske podlage in zunaj vsebinskih okvirov, ki morajo biti v zakonu izrecno določeni ali vsaj z razlago določljivi (87. in 153. člen Ustave), SONDSEE kot podzakonski akt pa po pojasnjenem nedopustno določa novo obveznost.
25.Glede na navedeno je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala toženka o sporu med tožnikom in stranko odločiti brez upoštevanja določb 245. do 247. člena SONDSEE.
K točki II. izreka
26.Tožnik je v postopku upravnega spora uspel, zato mu pripada povračilo stroškov postopka pred tukajšnjim sodiščem na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in tretjega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, zadeva pa je bila rešena po opravljeni glavni obravnavi.
-------------------------------
1Ki določa, da za vse obveznosti uporabnika sistema iz tega poglavja teh SONDSEE (neupravičen odjem) je lastnik merilnega mesta solidarno in neomejeno odgovoren.
2Točka 17.
3Točka 26.
4Točki 20 in 21.
5Glej tudi sodba Višjega sodišča v Mariboru, št. I Cp 798/2023.