Jedro

Po določbi 33. člena ZTLR se pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Na podlagi določbe 1. odst. 498. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99) je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi uporabilo določbe ZPP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Sodišče prve stopnje je s sodbo zaradi izostanka ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim tožeča stranka zahteva od tožene stranke, da ji izstavi primerno listino, da se bo lahko vknjižila kot lastnica nepremičnine, pripisane pri vl. št. x k.o. V. in sicer pri 250/1000-inkah zemljiškoknjižnega telesa II. Toženi stranki je še naložilo, da povrne tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 60.794,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je njeno razveljavitev. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba je utemeljena. Sodišče izda sodbo zaradi izostanka, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa 332. člen ZPP. Med drugim mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, ki so navedena v tožbi (4. točka 1. odst.), zatrjevana dejstva pa ne smejo biti v nasprotju s predloženimi dokazi (5. točka 1. odst.). Tožeča stranka je zatrjevala, da je dejanski lastnik in posestnik poslovnih prostorov, toženec pa je pravni naslednik KK H., ki je vknjižen kot imetnik pravice uporabe istih poslovnih prostorov. Pravdni stranki sta želeli uskladiti zemljiškoknjižno stanje z dejanskim in sta zato sklenili pogodbo, imenovano "Ugovor o prijenosu prava korištenja in razpolaganja," ki pa ima take pomanjkljivosti, da ne more biti podlaga za vknjižbo tožeče stranke. Ker toženec ni hotel skleniti aneksa k navedeni pogodbi, je tožnik s tožbo zahteval izdajo primerne zemljiškoknjižne listine. Lastninska pravica se pridobi (a) po samem zakonu, (b) na podlagi pravnega posla, z (c) dedovanjem (1. odst. 20. člena ZTLR), pa tudi z (d) odločbo državnega organa (2. odst. 20. člena ZTLR). Iz tožbi priloženih dokazov je sklepati, da naj bi tožnik postal "dejanski lastnik" spornih poslovnih prostorov na podlagi pravnega posla. Iz pogodbe o prenosu pravice uporabe in razpolaganja (prevod "Ugovora o prijenosu prava korištenja i raspolaganja") je namreč razbrati, da prav s to pogodbo prodajalec (tožena stranka) prenaša na kupca (tožečo stranko) pravico uporabe in razpolage. Iz (nepodpisanega) aneksa k pogodbi, ki ga je sestavila tožeča stranka, pa je to potrjeno in še dodano, da je bila tudi plačana kupnina. Aneks zato nasprotuje tožnikovi trditvi, da naj bi s pogodbo stranki le uskladili zemljiškoknjižno stanje z dejanskim, kar bi prišlo v poštev npr. pri priposestvovanju. Pogodba in njen aneks trditve tožeče stranke, da je pridobila lastninsko pravico na spornih poslovnih prostorov, zožujejo na pravnoposlovno pridobitev. Drugačni pridobitvi po povedanem navedeni dokazi nasprotujejo. Po določbi 33. člena ZTLR se pridobi lastninska pravica na nepremičnini z vpisom v javno knjigo. Ta javna knjiga je zemljiška knjiga, vpis pa predstavlja pridobitni način lastninske pravice. Ker tožeča stranka trdi, da je v zemljiški knjigi vpisana pravna prednica tožene stranke, je očitno, da na podlagi pravnega posla (še) ni mogla postati lastnica spornih poslovnih prostorov. Tako se pokaže, da dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, nasprotujejo njeni trditvi, da je lastnica spornih poslovnih prostorov in da je treba le še uskladiti zemljiškoknjižno stanje z dejanskim. Po povedanem se pokaže, da pritožnica utemeljeno uveljavlja, da na podlagi dejstev, navedenih v tožbi in predloženih dokazov ni bilo mogoče izdati sodbe zaradi izostanka (6. točka 2. odst. 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje (1. odst. 369. člena ZPP). V skladu z določbo 3. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče še sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke, ki je priglasila stroške za odgovor na tožbo, pridrži za končno odločbo.