Jedro

Tožena stranka v sklepu o prenehanju delovnega razmerja ni navedla nobenih razlogov, s katerimi bi utemeljila zakonitost odpovedi. Ta dejstva je tožena stranka navedla šele v odgovoru na tožbo. Delodajalec mora v odpovedi dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je vezano le na dejansko opredelitev odpovednega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpovednega razloga delodajalec v sodnem postopku ne more več spreminjati. Zato pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče upoštevati kršitve delovnih obveznosti, ki jih je tožena stranka navedla v odgovoru na tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici s sklepom o prenehanju delovnega razmerja, nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka razveljavi v delu: „z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, določenega v tej točki izreka“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici s sklepom o prenehanju delovnega razmerja dne 2. 4. 2015, nezakonita (I. izreka); da tožnici dne 2. 4. 2015 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo temveč je trajalo do 30. 4. 2015 (II. izreka) ter da je tožena stranka dolžna za čas od 2. 4. 2015 do 30. 4. 2015 tožnici vpisati delovno dobo v evidenco ZPIZ in jo prijaviti v pokojninsko, invalidsko ter zdravstveno zavarovanje in obračunati plačo in druge prejemke, od bruto zneska in po plačilu davkov in prispevkov tožnici izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega prikrajšanja, od 19. 5. 2015 dalje do plačila (III. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek tožnice, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja tudi za čas od 1. 5. 2015 do reintegracije (IV. izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 167,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila. Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (V. izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I., II. in III. točka) in odločitev o pravdnih stroških (V. točka izreka) je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožnice ter tožnici naloži v plačilo stroške postopka. Sodišče ni izvajalo nobenih dokazov, ni zaslišalo pravdnih strank, ki sta bili obe prisotni na samem naroku dne 9. 10. 2015 in tudi ni vpogledalo listin niti jih ni prebralo, čeprav je v sodbi navedlo, da jih je na naroku prebralo. Postopanje sodišča predstavlja grobo kršitev postopkovnih pravil v škodo tožene stranke in tudi materialno pravo je sodišče uporabilo popolnoma napačno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila zakonita tako glede formalnih, kot materialnih razlogov in je tožena stranka v tej zvezi navedla jasne argumente ter predlagala izvedbo dokazov, tožnica pa ne in je torej tožnica s svojo neaktivnostjo dejansko potrdila navedbe tožene stranke. Namreč neprerekane trditve o dejstvih niso predmet dokazovanja, temveč se štejejo za priznana (214. člen ZPP). Sodišče sicer navaja, da je odpoved nezakonita, ker ni obrazložena, vendar pa je tožena stranka v sami odpovedi navedla, da je bila odpoved dana zaradi hujših kršitev pogodbe o zaposlitvi, kar zadostuje. Dejstvo, da je tožnica hudo kršila svoje delovne obveznosti po pogodbi, kar niti ni sporno, saj tožnica tega ni prerekala in je takšne navedbe tožene stranke tudi priznala, zaradi česar ji je tožena stranka, v skladu s pogodbo in delovnopravnimi predpisi dne 2. 4. 2015 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki jo je zgolj nerodno poimenovala „odpoved iz krivdnih razlogov“. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo jasno navedla, zakaj je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Glede na podatke spisa je prišlo do situacije, ko je sodišče ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi na eni strani, na drugi strani pa imamo navedbe in trditve tožene stranke, kjer je pojasnila nezakonitost odpovedi in kar tožnica ne zanika, kar bi sodišče moralo upoštevati. Tožena stranka prereka tudi odločitev o stroških postopka in meni, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je odločilo, da od zneska 167,99 EUR priznanih stroškov tečejo zakonske zamudne obrest, čeprav jih tožnica ni priglasila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero smiselno opozarja tožena stranka v pritožbi, saj je sodba podrobno obrazložena in vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe ZPP s tem, ko je v sodbi zapisalo, da je dne 9. 10. 2015 na naroku prebralo predložene listine in ker ni zaslišalo predlaganih prič v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pooblaščenec tožene stranke po tem, ko je predsednica senata strankama predočila, da bo odločila o zadevi, na podlagi navedb obeh strank in predloženih listinskih dokazov v spisu, ni uveljavljal kršitev postopka, v skladu s 286.b členom ZPP. Sicer pa je sodišče pravilno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke po zaslišanju prič, ki bi naj izpovedale o dejstvih, ki jih je tožena stranka prvič navedla v odgovoru na tožbo v zvezi z očitanimi kršitvami tožnici in tožena stranka teh kršitev ni navedla kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi že v odpovedi.

6. Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da sodišče praktično ni izvajalo nobenih dokazov in ker tožnica ni prerekala trditev tožene stranke v odgovoru na tožbo, navedeno pomeni, da se je tožnica z njimi strinjala in jih kot takšne pripoznava, s tem pa priznava tudi storitev očitanih kršitev, zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) jasno določa, da mora delodajalec v pogodbi o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sklep o prenehanju delovnega razmerja) ni navedla nobenih razlogov, s katerimi bi utemeljila zakonitost odpovedi. Ta dejstva je tožena stranka navedla šele v odgovoru na tožbo. Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 172/2014 z dne 28. 10. 2014 jasno zapisalo, da mora delodajalec v odpovedi dovolj konkretno (vsebinsko in časovno) navesti in obrazložiti okoliščine, iz katerih je razvidno, kaj je dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da je sodišče vezano le na dejanske opredelitve odpovednega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da odpovednega razloga delodajalec v sodnem postopku ne more več spreminjati. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče upoštevati kršitve delovnih obveznosti, ki jih je tožena stranka navedla v odgovoru na tožbo. Dejstvo, da tožnica teh navedb tožene stranke ni prerekala, ne pomeni, da jih je tožnica priznala in da bi bilo potrebno, ob upoštevanju 214. člena ZPP, neprerekane trditve tožene stranke šteti za priznane. Dokazno breme, da je delavec storil hujšo kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere mu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, je na delodajalcu. In kot je pritožbeno sodišče že zapisalo, mora delodajalec v odpovedi kršitev opredeliti, da jo lahko sodišče v sodnem postopku preizkusi.

8. Glede na navedeno je tudi neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da je bila tožnica predhodno pravočasno obveščena in opozorjena na to, da ji bo delovno razmerje prenehalo, če bo s kršitvami delovnih obveznosti nadaljevala. Tožena stranka torej v pritožbi po eni strani trdi, da je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je zgolj nerodno poimenovala „odpoved pogodbe iz krivdnih razlogov“, po drugi strani pa dokazuje, da je tožnico predhodno opozorila, da ji bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, če bo tožnica s kršitvami nadaljevala. Tožena stranka prihaja sama s seboj v nasprotje, ko zatrjuje, da je podala tožnici izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je le neprimerno poimenovala „odpoved iz krivdnih razlogov“. Vendar, kot je pritožbeno sodišče že navedlo, sodišče prve stopnje presoja le razloge navedene v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej kršitve, ki jih tožena stranka očita delavcu v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v kolikor delodajalec ne navede razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je takšna odpoved nezakonita. Zato v konkretnem primeru tudi ni bistveno, ali je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi ali iz krivdnih razlogov, saj je odpoved nezakonita že zato, ker v njej niso navedeni razlogi, iz katerih tožena stranka tožnici odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

9. Pravilno pa tožena stranka v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka in sicer, ko je sodišče prve stopnje tožnici priznalo stroške postopka v znesku 167,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila. Kot izhaja iz tožbe z dne 28. 4. 2015, tožnica ni postavila zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti, zato je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnici priznalo zakonske zamudne obresti od dosojenih stroškov postopka, prekoračilo tožbeni zahtevek. Ker je pritožba v tem delu utemeljena je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in razveljavilo V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje v delu, ko je sodišče tožnici priznalo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 167,99 EUR (357. člen ZPP). V ostalem pa je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče, v skladu s 353. členom ZPP, v nerazveljavljenem izpodbijanem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu (zakonske zamudne obresti od stroškov postopka) je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP).