Jedro

V 75. členu KPDVI je določeno, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, delodajalec dolžan delavcu izplačati pavšalno odškodnino, ki znaša 5 izplačanih povprečnih plač v zavodu, za izračun odškodnine pa se upošteva povprečje zadnjih treh mesecev pred pravnomočnostjo odločbe sodišča. Tožeči stranki je nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženki, ki je v nasprotju s 75. členom ZDR tožnico zgolj obvestila, da ji v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sklepa o razrešitvi tudi preneha pogodba o zaposlitvi, kar je ugotovljeno z zgoraj pravnomočno sodbo, zato je podan temelj za plačilo pogodbene kazni iz 75. člena KPDVI.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da v celoti glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino v bruto višini 6.551,20 EUR, od tega zneska odvesti z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto znesek pa izplačati tožeči stranki skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2012 dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati in izplačati odškodnino za nezakonito prenehanje delovnega razmerja v bruto višini 6.551,20 EUR in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka). Višji zahtevek za 422,15 EUR z obrestmi za čas od 22. 10. 2011 do 8. 3. 2012 je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 477,01 EUR, v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev pravdnih in pritožbenih stroškov, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v točkah I in III razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je svojo odločitev neutemeljeno oprlo na 75. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost, vzgoje in izobraževanja (KPVIZ, Ur. l. RS, št. 52/94 in nadalj.). Ker je bilo z uveljavitvijo 118. člena ZDR uzakonjeno, da lahko delavec v primeru nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja uveljavlja ali reintegracijo (ki jo je tožeča stranka uspešno uveljavila v zadevi opr. št. Pd 321/2010) ali pa priznanje delovnega razmerja do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in plačilo odškodnine, je dejansko s tem prišlo do nasprotja med citirano določbo ZDR in 75. členom KPVIZ. Meni, da je 75. člen KPVIZ v očitnem nasprotju s 118. členom ZDR, zato je ob pravilni uporabi materialnega prava nujno ugotoviti, da je bil 75. člen KPVIZ s 34. členom Zakona o kolektivnih pogodbah dejansko razveljavljen. Sodišče prve stopnje je dolžno po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, zato določbe 75. člena KPVIZ ne bi smelo uporabiti. Res je, kot navaja sodišče prve stopnje, da na podlagi 7. člena ZDR velja, da se lahko s kolektivno pogodbo določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ZDR, to pa seveda nikakor ne pomeni, da bi lahko kolektivna pogodba (konkretno 75. člen KPVIZ) tožeči stranki dajala pravice, ki so v nasprotju z osnovnim konceptom ZDR. Pavšalna odškodnina po 75. členu KPVIZ bi pripadala tožeči stranki kvečjemu v primeru, če bi bilo s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno, da ji je delovno razmerje na nezakonit način dejansko tudi prenehalo. Kot izhaja iz pravnomočne sodbe opr. št. Pd 321/2010, s to sodbo ni bilo ugotovljeno, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo, kaj šele, da ji je prenehalo na nezakonit način, temveč je bilo v 3. točki izreka odločeno, da je tožeča stranka pri toženi stranki še vedno v delovnem razmerju za nedoločen čas in da ji delovno razmerje dne 4. 9. 2010 ni prenehalo, zato ji tudi odškodnina po 75. členu KPVIZ ne pripada. Sicer pa je izpodbijana odločitev neutemeljena tudi po višini. Ker določba 75. člena KPVIZ govori o odškodnini 5 izplačanih povprečnih plač, se pravi o neto plačah, bi sodišče tožeči stranki vtoževano odškodnino seveda ob podanem temelju lahko prisodilo zgolj v višini neto plač, to je v višini 4.603,00 EUR, oziroma ob pravilni uporabi materialnega prava bi lahko prisodilo zgolj za ustrezno akontacijo dohodnine zmanjšan znesek uveljavljene odškodnine. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje s stroškovno posledico.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V predmetnem sporu tožeča stranka vtožuje plačilo pavšalne odškodnine po določbi 75. člena KPDVI, ker je bilo s pravnomočno sodbo sodišča ugotovljeno, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje na nezakonit način.

Po določbi 75. člena KPDVI delavcu pripada pavšalna odškodnina, ki znaša 5 izplačanih povprečnih plač v zavodu, kadar je s pravnomočno sodbo sodišča ugotovljeno, - da je delavec nezakonito uvrščen med presežke delavcev oziroma, da so bile pri določanju presežkov storjene bistvene kršitve postopka in bistveno kršene pravice delavcev; - da je delavcu prenehalo delovno razmerje na nezakonit način.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo s pravnomočno sodbo opr. št. Pd 321/2010 z dne 30. 5. 2011 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 812/2011 z dne 21. 10. 2011 ugotovljena nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 7. 2010, zato je bila ta razveljavljena, posledično pa je bila tožeči stranki prisojena reintegracija in reparacija. Tako iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila tožeča stranka ravnateljica tožene stranke in da je bila razrešena s sklepom z dne 7. 5. 2010; - da je tožena stranka dne 5. 7. 2010 tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi in da ji je po tej odpovedi prenehalo delovno razmerje dne 4. 9. 2010; - da je bila tožeča stranka od 5. 9. 2010 do 19. 2. 2012 prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba; - da tožeča stranka v pravnomočni zadevi opr. št. Pd 321/2010 uveljavljala le reintegracijo in ni zahtevala odškodnine po 118. členu ZDR; - da je tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe in sklepa opr. št. Pd 321/2010 z dne 30. 5. 2011 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 812/2011 z dne 21. 10. 2011 pozvala tožečo stranko nazaj na delo; - da je bila na podlagi poziva toženke med tožečo in toženo stranko dne 3. 2. 2012 sklenjena nova pogodba o zaposlitvi.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožeči stranki prisodilo pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi določil KPDVI. V 75. členu KPDVI je določeno, da v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo, je delodajalec dolžan delavcu izplačati pavšalno odškodnino, ki znaša 5 izplačanih povprečnih plač v zavodu, za izračun odškodnine pa se upošteva povprečje zadnjih treh mesecev pred pravnomočnostjo odločbe sodišča. S sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 321/2010 z dne 30. 5. 2011 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 812/2011 z dne 21. 10. 2011 je bilo pravnomočno odločeno, da se kot nezakonita razveljavita odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki z dne 5. 7. 2010 in sklep tožene stranke z dne 5. 7. 2010 o razrešitvi tožeče stranke z delovnega mesta ravnateljice ter ugotovilo, da je tožeča stranka pri toženi stranki še v delovnem razmerju za nedoločen čas in da ji delovno razmerje dne 4. 9. 2010 ni prenehalo in še traja. Tožena stranka je tožnico z dne 3. 2. 2012 ponovno prijavila v zavarovanje. Tožeči stranki je nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženki, ki je v nasprotju s 75. členom ZDR tožnico zgolj obvestila, da ji v roku 30 dni od prejema pisnega odpravka sklepa o razrešitvi tudi preneha pogodba o zaposlitvi, kar je ugotovljeno z zgoraj navedeno pravnomočno sodbo. Tako je v danem primeru podan temelj za plačilo pogodbene kazni iz 75. člena KPDVI in je pritožbeni očitek zmotno uporabljenega materialnega prava v tem delu neutemeljen. Neutemeljen in protispisen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba vidi v tem, da obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listine (pravnomočne sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o nezakonitosti delovnega razmerja) in med samo to listino.

Zmoten je pritožbeni ugovor tožene stranke, da določilo 75. člena KPDVI od 1. 1. 2003 (od uveljavitve ZDR dalje) ne velja več, ker je v očitnem nasprotju s 118. členom ZDR. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno obrazložilo, da 118. člen ZDR ureja odškodnino za primer, ko je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, a nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče ali na predlog delavca ali po oceni sodišča. Odškodnina po 118. členu ZDR predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oziroma pravično denarno odškodnino, ki pomeni odmero oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej za izgubo zaposlitve, kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in z vzpostavijo delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. To je odškodnina za bodočo ocenjeno škodo zaradi tega, ker ne pride do reintegracije delavca.

V 75. členu KPDVI pa je določena pavšalna odškodnina za nezakonite odločitve. Pogodbena kazen je poseben inštitut delovnega prava „sui generis“, kot izhaja iz več odločb Vrhovnega sodišča RS(1), v katerih je pojasnjeno, da se stranke kolektivne pogodbe lahko glede na določbe Konvencije št. 87 Mednarodne organizacije dela (3. člen – Ur. l. RS – MP, št. 15/92) in Zakona o delovnih razmerjih (2. odstavek 7. člena ZDR) prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo pravno obliko, vrsto, višino in pogoje odškodnine, katere namen je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalca pri prenehanju delovnih razmerjih. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (KPDVI), ki jo izplača delodajalec delavcu za svoje nezakonite odločitve. Zato je določitev pavšalne odškodnine oziroma pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki sicer pripada delavcu, poleg reparacijskega in reintegracijskega zahtevka, v skladu s kolektivno voljo pogodbenih strank. Take pavšalne odškodnine (pogodbene kazni) veljavni predpisi ne prepovedujejo, zato je zmotno pritožbeno zatrjevanje, da kolektivna pogodba tožeči stranki daje pravice, ki so v nasprotju z osnovnim konceptom ZDR.

Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da pogodbena kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja predstavlja prejemek iz delovnega razmerja, od katerega je treba odvesti davke po določbah Zakona o dohodnini (ZDoh, Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.). Po 15. členu navedenega zakona so predmet obdavčitve vsi dohodki in dobički (fizične osebe), ki so bili pridobljeni oziroma doseženi v davčnem letu, ne glede na vrsto, za dohodek pa se šteje vsako izplačilo, ne glede na obliko. Za dohodek štejejo dohodki iz zaposlitve, ki vključujejo vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo. Pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v ZDoh ni med dohodki, za katere velja davčna oprostitev, prav tako pa tudi ni navedena kot dohodek, ki se ne šteje za dohodek fizične osebe. Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 in nadalj.) v 3. členu določa, da se plačujejo prispevki za socialno varnost od bruto plače in bruto nadomestil plače, poleg tega pa tudi od vseh drugih prejemkov iz delovnega razmerja, vključno s stimulacijami in bonitetami ter povračili stroškov v zvezi z delom, izplačanih v denarju, bonih ali v naravi, razen od odpravnin, izplačanih zaradi prenehanja delovnega razmerja iz operativnih razlogov po predpisih o delovnih razmerjih in od premij prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, od katerih se po 2. odstavku 368. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ne plačujejo prispevki za socialno varnost. V 3. členu ZPSV je nadalje določeno, da se prispevki za socialno varnost obračunavajo in plačujejo iz bruto prejemkov. To pomeni, da je tudi v obravnavanem primeru tožena stranka zavezana obračunati in odvesti prispevke za socialno varnost od bruto zneska pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Prispevki in davki se plačujejo iz bruto zneska pogodbene kazni, delavec pa je upravičen do plačila za prispevke in davke zmanjšanega (neto) zneska s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.(2) Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko je tožeči stranki prisodilo bruto znesek pogodbene kazni skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako kot izhaja iz izreka sodbe (5. alinea 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela le delno, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbe. Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

1. Tako npr. opr. št. VIII Ips 236/98 z dne 2. 3. 1999 in opr. št. VIII Ips 237/2005 z dne 20. 12. 2005. 2. Enako sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 92/2009 z dne 16. 7. 2009 in opr. št. Pdp 1112/2009 z dne 3. 3. 2010.