Jedro

Če znaša delež tožnika pri sicer dogovorjeni skupni gradnji le 1,4 % vrednosti celotne novozgrajene stavbe, je to neznaten delež in ima tožnik pravico le do denarnega zahtevka, ne pa do stvarnopravnega.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v tistem delu, kolikor zavrne podredni tožbeni zahtevek, ter v izreku o pravdnih stroških razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da sta tožnik in prva toženka v času trajanja zakonske zveze pridobila premoženje in sicer 3/10 stanovanjskega prizidka k hiši v L., ki stoji na parceli 732 k.o. S. Tožnik zahteva, da se mu prizna solastništvo do 2/10 stanovanjskega prizidka in temu primerno izda vknjižbena zemljiškoknjižna listina. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je sicer dokazan dogovor med graditelji tega prizidka, vendar ni bil dosežen sporazum o solastninskem deležu. Zato tožniku pripada le tisto, kar je dejansko vložil v izgradnjo tega prizidka. Po oceni dokazov, zlasti tudi po oceni izvedeniškega mnenja, sodišče prve stopnje zaključi, da je tožniku uspelo dokazati svoj prispevek v delu in v denarju k izgradnji tega prizidka do 1,4 % vrednosti objekta, ta delež pa je tako malenkosten, da tožniku ne gre stvarnopravna pravica na nepremičnini, zato je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo. Upošteva pa dela, ki jih je tožnik dokazal in ugotovi, da znese tožnikov prispevek 74.429,00 SIT, ker pa tudi s podrednim zahtevkom tožnik zahteva le 2/3 svojih vlaganj, 1/3 prepušča bivši ženi prvi toženki, je sodišče odločilo, da so vsi trije toženci solidarno dolžni tožniku plačati znesek 49.619,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prve sodbe dalje, višji podredni tožbeni zahtevek pa je prvo sodišče tudi zavrnilo. Glede na uspeh v pravdi je prvo sodišče ocenilo stroške ene in druge stranke ter sklenilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 72.042,00 SIT.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 353. člena ZPP in predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, ali pa naj se sodba v zavrnilnem delu razveljavi in zadeva vrne prvemu sodišču v ponovno sojenje. V pritožbi predvsem graja dokazno oceno prvega sodišča, ki popolnoma neutemeljeno odkloni vsako vero izjavam in dokazom na strani tožnika, nasprotno pa neutemeljeno v celoti verjame toženim strankam. Tako primeroma navaja dokazno oceno prič O. F. in O. M., katerih izjave prvo sodišče napačno tolmači in v posledici tega meni prvo sodišče, da tudi glede drugih del tožnik ne govori po resnici.

Ob pravilni interpretaciji teh prič pa je nujno zaključiti, da ti dve priči nista nič drugače izpovedali, kot je to tožnik ves čas trdil, pa v povezavi z izjavo druge toženke, ki je bila zaslišana na obravnavi dne 6.5.1992, ni razumljivo, kako je sodišče prve stopnje moglo tako napačno interpretirati izjave teh prič. Zlasti izpostavlja to okoliščino zaradi tega, ker je sodišče napravilo nadaljnji napačni zaključek, češ da tudi pri drugih primerih in pri navajanju drugih del tožnik ni govoril resnice. Takšna dokazna ocena je seveda popolnoma zgrešena, zlasti še ob dokazih, ki jih je tožnik predložil in jih je konkretno obrazložil. Nepravilno sodišče ocenjuje izjavo priče J., ni namreč jasno, zakaj v enem delu tej priči verjame, ne verjame pa ji v tistem delu, ko je potrdil tožnikove navedbe glede obsega del na prizidku. Povsem nerazumljiv in v nasprotju s procesnimi pravili je odnos sodišča do izjave S. M. Druga toženka je izpovedala, da je S. M. sicer nekj plačala, menda nekakšno skico, pri dokumentaciji pa gre vendar dejansko za izdelavo projekta, ki predstavlja vrednost vsaj 4 % gradbene vrednosti celotnega prizidka.

Kljub lastnoročno podpisani izjavi projektanta S. M. pa sodišče taki izjavi ni verjelo in je obrazložitev prvega sodišča popolnoma nesprejemljiva. Sodišče je ob neutemeljeni ugotovitvi, da tožnik itak ne govori resnice, da pa tožena stranka govori vse po resnici, prišlo do napačnih zaključkov in je dejansko stanje zmotno ter nepopolno ugotovljeno. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, kajti ob natančnih ugotovitvah in izračunih izvedenca je sodišče dejansko vrednost, ki jo je izvedenec ugotovil, skrčilo na desetino te vrednosti, pri tem pa dobljeni znesek še znižalo za 1/3 v korist prve toženke. Pri razsojanju o podrejenem tožbenem zahtevku ne gre za skupno premoženje tožencev, ampak tožnik v svoji tožbi zahteva plačilo stroškov oziroma solastnino na tistem, kar je napravil sam, gre torej za posebno premoženje tožnika in ne za skupno premoženje zakoncev. Ob izračunu, ki ga sodišče prve stopnje naredi, bi pač moralo upoštevati točno določena dela, ki jih je opravil le tožnik, tu pa gre seveda za njegovo posebno premoženje. Navedbe sodišča o vsebini listin in o ostalih dokazih so v nasprotju z listinami in drugimi dokazi, ki se nahajajo v spisu, pa je zato podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 354. člena ZPP. Sodbe se ne da preizkusiti glede izreka o teku zamudnih obersti, kajti mnenja oziroma dopolnitve izvedenca o vrednosti tožnikovih del tožeča stranka ni imela možnosti videti, ali pa bi morala to mnenje prejeti skupaj s sodbo. Ker takšnega mnenja ni sprejela, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Predlaga v primeru razveljavitve sodbe, da o zadevi sodi spremenjen senat. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje sicer ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, je pa dejansko stanje delno nepopolno ugotovljeno in je zato vprašljiva pravilna uporaba materialnega prava. Ni se moč strinjati s trditvijo pritožbe, da so podane kršitve določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Pritožbeni očitki se pač nanašajo na napačno dokazno oceno in na napačne materialnopravne zaključke, sodba pa ima toliko razlogov, da se lahko preizkusi in razlogi med sabo niso v nasprotju oziroma niso nejasni. O izvedenčevem mnenju je treba povedati, da je bilo to mnenje kot dokaz izvedeno na zadnji glavni obravnavi, tik pred izdajo sodbe, v navzočnosti strank, pojasnilo izvedenca z dne 14.7.1993 pa v cenovne razmere ne posega.

V predmetni zadevi bo moralo sodišče prve stopnje najprej procesno urediti vprašanje nasprotne tožbe. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sta druga in tretja tožena stranka dne 31.3.1992 vložila nasprotno tožbo, dne 1.9.1992 je prišlo do spremembe te nasprotne tožbe tako v pravni podlagi, glede višine zahtevka kot tudi v smislu 196. člena Zakona o pravdnem postopku, ker se je tedanjima nasprotnima tožnikoma pridružil nov tožnik G. E., tako da so v nasprotni tožbi z dne 1.9.1992 kot tožniki navedeni G. E., P. D. in P. L. Dne 16.3.1993 pa je bila vložena vloga, ki jo tožena stranka imenuja kot sprememba nasprotne tožbe, dejansko pa gre za povsem novo tožbo, ker sedaj nastopa kot tožnica iz nasprotne tožbe le še G. E. Vse te nasprotne tožbe so se obravnavale skupaj z glavnim tožbenim zahtevkom, vlagani so bili odgovori na nasprotno tožbo in izrecno je tožeča stranka kot toženka iz nasprotne tožbe nasprotovala spremembam nasprotne tožbe.

Šele na naroku dne 16.6.1993 je sodišče sklenilo, da bo nasprotno tožbo obravnavalo posebej, vendar je kljub temu v isti pravdni zadevi in pod isto opr. številko glede nasprotne tožbe razpisalo dne 8.9.1993 narok, pri čemer je glavno obravnavo preložilo na nedoločen čas. Če bo prvo sodišče nasprotno tožbo še naprej obravnavalo pod isto opr. številko, potem o sedaj izpodbijani sodbi lahko govorimo le kot o delni sodbi, v tem primeru pa sodišče prve stopnje še ne bi smelo odločiti o pravdnih stroških. Če pa bo prvo sodišče nasprotno tožbo obravnavalo tako, kot je že sklenilo, posebej kot samostojno tožbo, pa bo moralo kritično presoditi stroškovnike obeh strank, saj so v teh stroškovnikih tudi izdatki za vloge, ki se nanašajo izključno na nasprotno tožbo. Sicer pa sodišče druge stopnje ponovno poudarja, da je moč šteti nasprotno tožbo z dne 16.3.1993 kot popolnoma novo in samostojno tožbo, ne pa le kot spremembo že obstoječe nasprotne tožbe. Gre namreč za izrazito spremembo na strani tožečih strank, saj nenadoma kot tožnika izpadeta P. D. in P. L. Ni jasno, kaj bo z zahtevkom teh dveh tožnikov. Sodišče bo moralo ugotoviti, ali sta ta dva tožnika umaknila tožbo, za tak umik bo seveda potrebna privolitev tožnika kot toženca iz nasprotne tožbe, ali bosta tožbo umaknila z odpovedjo tožbenemu zahtevku, če pa tega ne bosta storila, bo moralo sodišče zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije nasprotno tožbo P. D. in P. L. zavrniti. Vsa ta dejanja pa imajo seveda ustrezne stroškovne posledice, o takšnih stroških bo treba izdati poseben sklep. Te pripombe inštančnega sodišča so potrebne, kajti nasprotne tožbe so se obravnavale v tem postopku vse do izdaje sedaj izpodbijane sodbe in so tudi s tem v zvezi nastajali posebni pravdni stroški.

Sodišče druge stopnje se strinja s pravnim naziranjem izpodbijane sodbe, ko ugotavlja pravni temelj tožbe. Nedvomno je, da se je prizidek gradil v soglasju in s prispevkom staršev tožnikove sedaj razvezane žene, nedvomno tudi je dokazano, da je obstojal med vsemi udeleženci dogovor, da se bo prizidek gradil s skupnimi sredstvi in delom ter za potrebe tožnikove družine. Smatrati je, da je bil sklenjen med tožnikom in med toženimi strankami dogovor o skupni gradnji objekta, ki se je gradil na parceli druge in tretje tožene stranke, vendar je tudi res, da se v tem dogovoru stranke niso sporazumele o solastninskih deležih, ki bi vsakemu od graditeljev pripadal. Vsekakor je na strani tožnika zazreti dobrovernost, ko je obenem s toženo stranko pristopil k gradnji prizidka, z gradnjo prizidka pa se je ustvarila nova stvar in na tej novi stvari bi načeloma tožnik imel v skladu s svojimi vlaganji tudi pravico do ugotovitve solastnine. Ker delež solastnine med graditelji ni bil s pogodbo določen, je bilo treba seveda v pravdi dokazovati obseg in vrednost del, kar je tožnik vložil v izgradnjo nove stvari. V primeru, da predstavlja delež enega graditelja glede na vrednost celotnega novo zgrajenega objekta malenkostno ali neznatno vrednost, pa ima tožnik v tem primeru proti graditeljem, ki so s svojim delom in sredstvi bistveno več pripomogli k izgradnji nove stvari, le obligacijski zahtevek. Po mnenju sodišča druge stopnje je prvo sodišče pravilno ugotovilo, da vrednost tožnikovih del pri izgradnji novega prizidka ne dosega takšnega deleža, da bi bil upravičen do solastnine, upravičen pa je do povrnitve stroškov, ki jih je imel in ki jih je dokazal pri zgraditvi prizidka. Pravilno prvo sodišče opozarja na mnenje izvedenca, da bi tudi v primeru, ko bi tožnik dokazal prav vsa dela in sredstva, ki jih je v tožbi navedel, vrednost teh del in sredstev ne presegla 1/10 vrednosti celotnega prizidka. Ker pa tožnik ves čas priznava, da je pri njegovih delih in pri njegovih sredstvih bila udeležena tudi G. E. kot njegova tedanja žena do višine 1/3, je celo po navedbah same tožbe tožnikov prispevek okrog 7/100, kar pa je takšen delež, ki se res lahko ovrednoti kot neznaten delež glede na vrednost celotnega prizidka vključno z vrednostjo zemljišča, zato je tudi sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva ugotovitev solastninske pravice. Ta del sodbe je sodišče druge stopnje potrdilo.

Po takšni odločitvi je prvo sodišče pravilno pristopilo k ugotavljanju, koliko so vredna dela, ki jih je tožnik opravil pri gradnji prizidka in denarno vrednost tega prizidka so tožene stranke dolžne tožniku povrniti. To je vsebina sekundarnega tožbenga zahtevka, o katerem je sodišče prve stopnje moralo odločati potem, ko je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje meni, da je v tem delu dokazni postopek ostal nepopolen in se tudi ne more strinjati z dokazno oceno, kakršno ponuja prvo sodišče. Zoper delno ugoditev sekundarnemu tožbenemu zahtevku ni pritožbe, v okviru pritožbenih izvajanj tožeče stranke je sodišče druge stopnje moralo razveljaviti zavrnilni del sodbe, kolikor se nanaša na sekundarni tožbeni zahtevek.

Tožnik je res navajal vrsto del in jih preciziral, vendar sodišče prve stopnje smatra, da tožnik ni uspel dokazati, da je pri prizidku res opravil vsa ta dela, ki jih podrobno navaja. Pritožba utemeljeno ugovarja dokazni oceni zlasti prič O. F. in O. M., kajti ob preizkusu izjav teh dveh prič, kakor sledi iz zapisnika o glavni obravnavi dne 2.9.1992, sta ti dve priči le nekoliko drugače povedali, kakor pa njuno izjavo povezema izpodbijana sodba. Zlasti to velja za nadaljnji zaključek sodbe, da tožnik tudi v drugih primerih ni govoril po resnici, če že ni govoril po resnici glede del, o katerih sta govorili priči O. F. in O.M. Takšen splošni zaključek pač ne bo držal, saj se ta očitek neverodostojnosti lahko naslovi tudi na izjavo tožene stranke, zlasti v zvezi z navedbo druge toženke, da so morali za delo pri ceveh najeti delavce, sodišče pa smatra na podlagi izjave priče O., da s cevmi ni bilo nobenega dela. Tudi izjavo priče J. sodišče ni pravilno interpretiralo in ni jasno, zakaj tej priči deloma verjame, deloma pa ne. Po izjavi priče J. je tožnik opravljal zidarska dela in ni nobenega razloga, da se tej priči ne bi verjelo.

Zaključek prvega sodišča, da tožnik itak ne govori po resnici, po resnici pa naj bi govorila le tožena stranka, je neutemeljen in sodišče prve stopnje ne bi smelo graditi na takšnih splošnih zaključkih. Dokazna ocena prvega sodišča, na katero se opre zavrnitev dela sekundarnega tožbenega zahtevka, je zaenkrat vprašljiva in terja dodatno zaslišanje že omenjenih prič, nato pa pravilno oceno vseh dokazov. Tožnik ves čas zatrjuje in z listino tudi dokazuje, da je plačal projektantu S. M. vse stroške za izdelavo tehnične dokumentacije in to svojo trditev dokazuje z listino, z izjavo S. M. Po mnenju pritožbe predstavljajo ti stroški celo 4 % gradbene vrednosti celotnega prizidka. Sodišče prve stopnje te tožnikove trditve ne upošteva, češ da ni moglo preizkusiti verodostojnosti listine, ker S. M. ni bil predlagan kot priča. V takem primeru bi sodišče prve stopnje pač moralo upoštevati določilo 7. člena Zakona o pravdnem postopku in izvesti dokaz po uradni dolžnosti. Ker tega ni storilo, je dejansko stanje glede tega vprašanja nepopolno ugotovljeno, pa je tudi to razlog za razveljavitev dela sodbe. V ponovljenem postopku bo moralo torej sodišče prve stopnje zaslišati kot pričo S. M., nato pa njegovo izjavo oceniti skupaj s pismeno listino.

Sodišče druge stopnje tudi ne razume, kako je prišlo prvo sodišče do denarnega zneska, ki ga je tožniku prisodilo. Po eni strani upošteva izvedenca in oceni tožnikova dela na 58.089,00 SIT, temu pa prišteje še vrednost zneska 13.191,65 din z dne 5.10.1983, ta znesek naj bi bil valoriziran na dan izvedenčevega mnenja na 24.716,40 SIT. Ker je bila ravno v letih pred uveljavitvijo naše denarne enote prisotna nenormalna inflacija, je takšen valorizirani znesek vprašljiv in ni jasna formula, po kateri je izvedenec izračunal vrednost denarja v letu 1983 na vrednost denarja v času sojenja. Pa tudi v primeru, ko bi ta znesek obveljal, znese seštevek obeh navedenih denarnih zneskov 82.805,00 SIT, ne pa 74.429,00 SIT, kakor to sodišče navaja v svojih razlogih. Ni namreč razumljivo, zakaj pri enem znesku sodišče prve stopnje ta znesek enostavno upošteva, pri drugem znesku pa ubere ovinkasto pot preko procentualnega izračuna. Rezultat pa bi moral biti v enem ali drugem primeru enak. Izračun je torej takšen, da ga ni moč preizkusiti in je tudi to razlog za razveljavitev sodbe.

Tožnik v pritožbi sicer trdi, da bi tudi v primeru, ko bi bilo ugodeno sekundarnemu tožbenemu zahtevku, bilo potrebno upoštevati, da gre za plačilo njegovega posebnega dela in bi mu sodišče prve stopnje moralo prisoditi omenjene zneske v celoti. Tej pritožbeni trditvi ni moč slediti, saj sam tožnik ves čas postopka priznava prvi toženki od teh sredstev oziroma od pridobljenega premoženja 1/3 na račun njenega prispevka v zakonski zvezi. Takšne deleže je tožnik upošteval tudi pri postavitvi sekundarnega tožbenega zahtevka in je zato sodišče prve stopnje pravilno upoštvalo, da gre od vseh del, ki bodo priznana tožniku v korist, tožniku le 2/3. 1/3 teh del naj bi šla v korist prve toženke, čeprav po izjavi toženke same ona pri gradnji ni prav nič sodelovala. Res pa je, da je bila gradnja opravljena v času trajanja zakonske zveze in je zato sam tožnik v tožbi to dejstvo upošteval ter prvi toženki priznava 1/3, to pa predvsem na račun skrbi, ki ga je imela prva toženka za družino oziroma za vzgojo in oskrbo otroka. Ker je to razmerje postavljeno že v tožbi, sodišče prve stopnje pač ni moglo soditi preko tožbenega zahtevka. Druga stvar seveda je, koliko bo ta boniteta, ki jo tožnik prvi toženki priznava, upoštevna pri obravnavanju nasprotne tožbe, o katere utemeljenosti ali neutemeljenosti pa se sodišče druge stopnje zaenkrat ne more izreči. Zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi dokazne ocene, ki zaenkrat za sodišče druge stopnje ni sprejemljiva, je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi v tistem delu, ki napada zavrnilni del sodbe iz sekundarnega tožbenega zahtevka. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče izvesti navedene dokaze, nato pa prepričljiveje ugotoviti obseg in vrednost del, ki jih je tožnik vložil v izgradnjo prizidka, nakar šele bo lahko prvo sodišče pravično ocenilo tožnikov prispevek k izgradnji tega prizidka in temu primerno tudi v zadevi odločilo.

Zaradi delne razveljavitve sodbe je bilo potrebno seveda razveljaviti stroškovni izrek, pri čemer pa je problem stroškov nakazan že v uvodu te obrazložitve, zlasti v zvezi s stroški, ki so nastali z vlaganji in spremembami nasprotnih tožb. Vse te okolnosti bo moralo prvo sodišče v ponovljenem postoku upoštevati.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu 166. člena Zakona o pravdnem postopku.