Jedro

Zakon o gospodarskih družbah v 2. odstavku 233. člena in v 233.a členu določa pogoje, pod katerimi delniška družba lahko omeji prenosljivost imenskih delnic s soglasjem družbe. Navedeni inštitut predstavlja izjemo od proste prenosljivosti delnic kot temeljnega načela delniškega prava. Določbi 233. in 233.a člena ZGD govori o dovoljenju družbe za prenos delnic. To pomeni, da ima (ne)izdaja dovoljenja učinek zgolj na razpolagalni del posla, na podlagi katerega je delničar, ki je vpisan v delniški knjigi prenesel upravičenje iz delnic na novega pridobitelja. Sklenitev kupoprodajne pogodbe med delničarjem in kupcem pa predstavlja po svoji vsebini zavezovalni posel, katerega veljavnost ni odvisna od izdaje dovoljenja družbe za prenos delnic. Tudi ob morebitni neizdaji dovoljenja zgolj zaradi tega sklenjena pogodba med prodajalcem in kupcem delnic ne bi bila neveljavna. Dovoljenje za prenos delnic pomeni zgolj izpolnitev pogoja, pod katerim pridobitelj delnic lahko zahteva vpis v delniško knjigo in s tem v razmerju do družbe vzpostavi pravno razmerje glede članskih pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna v 15. dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 76.020,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v primeru neizpolnitve z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki izdajo dovoljenja za prenos delnic tožene stranke, ki jih je tožeča stranka kupila od dveh delničark tožene stranke R.H. s kupoprodajno pogodbo z dne 9.8.2002 in od H.Š., s kupoprodajno pogodbo z dne

16.7.2002 (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je tudi naložilo vpis v delniško knjigo tožeče stranke kot imetnika 85 delnic, kupljenih od R.H. in 249 delnic, kupljenih od H.Š. s citiranima kupoprodajnima pogodbama (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku

242.100,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2005 do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno temu pa da izpodbijano sodbo razveljavi in da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica se v pritožbi sicer sklicuje na vse pritožbene razloge po

338. členu ZZP. V okviru tega ne opredeljuje morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem smislu preizkušalo zgolj v okviru uradnega preizkusa po 2. odstavku 350. člena ZPP, v okviru česar pa tovrstnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Pritožnica kot glavni argument za utemeljitev pritožbe ponavlja trditev, ki jo je ponujala tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje in sicer, da sta po kupoprodajni pogodbi, ki jo je tožeča stranka sklenila 16. julija 2002 s prodajalko H.Š. (priloga A2) in dne

9.8.2002 s prodajalko Radojko Habicht (priloga A3) nični, ker sta bili sklenjeni v nasprotju z določili statuta tožene stranke, saj pisno soglasje nadzornega sveta tožene stranke ni bilo pridobljeno pred samo sklenitvijo pogodbe. Takšno razlogovanje je materialnopravno zmotno. Zakon o gospodarskih družbah v 2. odstavku

233. člena in v 233.a členu določa pogoje, pod katerimi delniška družba lahko omeji prenosljivost imenskih delnic s soglasjem družbe.

Navedeni inštitut predstavlja izjemo od proste prenosljivosti delnic kot temeljnega načela delniškega prava. Določbi 233. in 233.a člena ZGD govori o dovoljenju družbe za prenos delnic. To pomeni, da ima (ne)izdaja dovoljenja učinek zgolj na razpolagalni del posla, na podlagi katerega je delničar, ki je vpisan v delniški knjigi prenesel upravičenje iz delnic na novega pridobitelja. Sklenitev kupoprodajne pogodbe med delničarjem in kupcem pa predstavlja po svoji vsebini zavezovalni posel, katerega veljavnost ni odvisna od izdaje dovoljenja družbe za prenos delnic. Tudi ob morebitni neizdaji dovoljenja zgolj zaradi tega sklenjena pogodba med prodajalcem in kupcem delnic ne bi bila neveljavna. Dovoljenje za prenos delnic pomeni zgolj izpolnitev pogoja, pod katerim pridobitelj delnic lahko zahteva vpis v delniško knjigo in s tem v razmerju do družbe vzpostavi pravno razmerje glede članskih pravic in obveznosti iz delnic (2. odstavek 232. člena ZGD). Tožena stranka se torej neupravičeno sklicuje na ničnost sklenjenih kupoprodajnih pogodb tožeče stranke kot razlog za odklonitev izdaje dovoljenja za prenos delnic.

Pritožbeno zatrjevanje, da je tožeča stranka pridobila delnice v nasprotju z določili Pravil o prodaji delnic, ki predvideva postopek oddaje ponudbe za prodajo delnic, česar prodajalki Š. in H. nista upoštevali, pa predstavlja zatrjevanje novih dejanskih okoliščin, za katera tožena stranka ni izkazala, da jih ni mogla navajati že v postopku pred prvostopnim sodiščem, zato jih pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov z zaslišanjem prič M.H., B.Z. in N.Z. oziroma, da sodišče o teh dokaznih predlogih sploh ni odločalo. Sodišče izvaja dokazni postopek za dokazovanje dejstev, ki jih zatrjujejo pravdne stranke. Res je sicer, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (2. odstavek 213. člena ZPP). Za odločanje o izvedbi predlaganih dokazov je torej potrebno, da stranka, ki ponudi dokazni predlog hkrati ponudi tudi ustrezno trditveno podlago glede dejstev, ki naj bi se s posameznimi dokaznimi predlogi dokazovala. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka tovrstne trditvene podlage, ki se tiče utemeljenega razloga za zavrnitev izdaje pisnega soglasja nadzornega sveta za prodajo delnic v smislu 2. alineje 3. točke 10. člena Statuta tožene stranke (B2) ni ponudila. Zgolj pavšalne trditve, ki jih je tožena stranka ponudila v 6. točki pripravljalne vloge z dne 19.6.2003 v tem smislu ne zadoščajo. Tožena stranka je s tem v zvezi zgolj zatrjevala, da se tožeča stranka že od leta 2001 trudi, da bi na takšen ali drugačen način prišla kot delničar v toženo stranko z namenom razdiralno vplivati na družbo, kakor tudi, da je s svojim ravnanjem večkrat dokazovala, da želi družbi škodovati. Takšne nekonkretizirane trditve ne predstavljajo zatrjevanja ustrezne dejanske podlage, glede katere bi se sodišče prve stopnje moralo opredeljevati v zvezi s predlaganimi dokaznimi predlogi. Pomanjkljivih dejanskih trditev stranka ne more nadomestiti z dokaznim predlogom za zaslišanje prič, ki naj bi s svojo izpovedjo manjkajočo trditveno podlago dopolnjevale. S tem se torej izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da tožena stranka ni izkazala razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja za prenos imenskih delnic na tožnika, ki so predmet tožbenega zahtevka. S tem pa je tožeča stranka izkazala materialno podlago za uveljavljeni tožbeni zahtevek na izdajo dovoljenja tožene stranke za prenos delnic na tožečo stranko in vpis tožeče stranke v delniški knjigi tožene stranke kot imetnika tako pridobljenih delnic.

V posledici takšnih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti nastale stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in sicer za sestavo odgovora na pritožbo, v skladu z veljavno odvetniško tarifo (500 točk), povečano za 20 % DDV in plačano takso za navedeno vlogo (10.020,00 SIT).